Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

950 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


09.02.2018

Trije plakati pred mestom, Lady Bird, Trilogija Petdeset odtenkov, Naši kratki 12, retrospektiva Jureta Breceljnika, Fant z oblaki

Tradicionalno je februar živahen mesec, v katerem nam kinematografi ponujajo presežke lanskega leta. V zadnjih dneh sta v kinu tako nova filma Trije plakati pred mestom Martina McDonagha in Lady Bird Grete Gerwig, oba obilno podprta z nagradami, tudi z zlatimi globusi in nominacijami za oskarje. Prav te dni pa se zaokroža še filmski del knjižne veleuspešnice E. L. James – Petdeset odtenkov – v kinu je morda zadnji – tretji del – svoboda. Pestro pa je tudi v domačem filmu – teden se je začel s pregledom kratkometražnega ustvarjanja in nadaljeval s kinotečno retrospektivo del Jureta Breceljnika.


02.02.2018

Pokliči me po svojem imenu, Demokracija, Roparsko gnezdo, Rotterdamski filmski festival, Noč erotičnega filma

V oddaji tokrat o filmih Pokliči me po svojem imenu, nominirancu za oskarja za najboljši film, o dokumentarnem delu Demokracija in akcijskem trilerju Roparsko gnezdo. Oziramo pa se tudi po rotterdamskem filmskem festivalu in Noči erotičnega filma v ljubljanskem mestnem kinu.


26.01.2018

Najtemnejša ura, 29. filmski festival v Trstu, Ves denar sveta, Lunapark, Železne stopinje

Za premiero tedna smo izbrali zgodovinsko dramo Najtemnejša ura, ki na spored prihaja s šestimi oskarjevskimi nominacijami; tudi za glavno vlogo Winstona Churchilla, v kateri je zaigral Gary Oldman. Ocenili bomo filma Lunapark Woodyja Allena ter Ves denar sveta, iz katerega je režiser Ridley Scott po spolnih škandalih tik pred premiero izrezal Kevina Spaceyja in ga nadomestil s Christopherjem Plummerjem. Tudi Plummer je minuli teden prejel nominacijo za oskarja, in sicer za stransko vlogo Johna Paula Gettyja, nekoč najbogatejšega Zemljana. Poročali bomo z 29. filmskega festival v Trstu in predstavili glasbeni dokumentarec Železne stopinje o metalu pri nas, ki je nastal s pomočjo RTV Slovenija. Vabljeni k poslušanju! Na fotografiji: Iz filma Najtemnejša ura.


19.01.2018

Filmi po izboru Siegfrieda Kracauerja, Obupana, Zamolčani dokumenti, Mesto svetlobe, 29. tržaški filmski festival

V Slovenski kinoteki poteka retrospektiva filmov po izboru Siegfrieda Kracauerja in ponuja jagodni izbor filmov, ki niso navduševali le tega nemškega kritika. Nadaljevali bomo z novimi filmi na naših platnih, med njimi so Obupana nemškega režiserja Fatiha Akina, Zamolčani dokumenti Američana Stevena Spielberga in Mesto svetlobe domačega režiserja Marka Kumra Murča. V Trstu pa se danes začenja 29. filmski festival, ki se že tri desetletja posveča srednje- in vzhodnoevropskim filmom in zelo ceni tudi slovenskega.


12.01.2018

Družina, Projekt Florida, Madame, dosežki in načrti SFC

V oddaji gostimo Roka Bička, ki je z dokumentarnim delom Družina slavil na lanskem portoroškem festivalu. Poleg njegovega filma ocenjujemo še dramo Seana Bakerja Projekt Florida in komično dramo Madame s Toni Colette in Rossy de Palma v glavnih vlogah. Ozrli pa se bomo tudi po načrtih in dosežkih Slovenskega filmskega centra.


05.01.2018

Alexander Payne, Krčenje, Mlada ženska, Velika igra, Jumanji: Dobrodošli v džungli

Medtem ko smo prejšnji teden zaobjeli minulo filmsko leto, se tokrat vračamo k rednemu sporedu naših kinematografov. S filmom Jumanji: Dobrodošli v džungli Hollywood obuja fantazijsko pustolovščino o družabni igri, ki igralce dobesedno posrka vase. Tudi krimalna drama Velika igra se dogaja v svetu iger, in sicer pokra. Ocenili bomo še francosko dramo Mlada ženska, ki na spored Cankarjevega doma v Ljubljani prihaja z Liffa, ter družbeno satiro Krčenje oskarjevca Alexandra Paynea, ki se ta teden vrti predpremierno. Vabljeni k poslušanju! Na fotografiji: Prizor iz filma Krčenje (režija Alexander Payne, 2017).


29.12.2017

pregled filmskega leta 2017

Pred nami je še zadnja letošnja oddaja in prijetno opravilo, da pogledamo, kateri filmi so zaznamovali leto doma in v tujini, kaj pravijo kritiki in kaj gledalci. In seveda, kakšni so obeti za prve dni in tedne novega leta. Vabljeni še enkrat na festivale in dogodke, ki so jih letos ponudili Berlin, Cannes, Benetke, Portorož, Ljubljana in Los Angeles.


22.12.2017

Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost; Pokvarjeno predmestje; Največji šovmen; Popotovanje cesarskega pingvina 2

V oddaji Gremo v kino se tokrat podajamo po sledeh cesarskega pingvina, nastal je namreč že drugi del ganljivega filma o popotovanju teh živali. Poleg tega ocenjujemo biografski drami Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost in Največji šovmen ter film Pokvarjeno predmestje tokrat režiserja Georga Clooneyja.


15.12.2017

Vojna zvezd: poslednji Jedi, Kabinet čudes, Ljubezen na prvo bolezen, Evropske filmske nagrade

Filmsko leto se končuje, v kino prihajajo še zadnji aduti, kot je osmi del velike sage Vojna zvezd: poslednji Jedi, hollywoodske franšize, ki jo je pred štiridesetimi leti ustvaril George Lucas, ki pa zdaj sodeluje le še v producentski vlogi; praznična platna na novo ponujajo tudi nekaj festivalskih filmov – kot sta Kabinet čudes Todda Haynesa in Ljubezen na prvo bolezen Michaela Showaltera. Dobili pa smo tudi prvega zmagovalca leta – evropska filmska akademija je za najboljšega izbrala film Kvadrat Rubena Östlunda.


08.12.2017

Animateka 2017; Ježeva hiša; Z ljubeznijo, Vincent; Dekle brez rok; Medvedek Paddington 2

Začetek decembra poteka v znamenju animiranega filma. V polnem teku je 14. izvedba festivala Animateka, v okviru katere se bo do nedelje odvrtelo 400 kratkih in 9 celovečernih animiranih filmov. Govorili bomo o izboru vzhodno- in srednjeevropskih kratkih filmov, ki jim na festivalu z glavnim tekmovalnim programom namenjajo posebno pozornost. Premiera tedna je drugi del igrano-animiranega celovečerca Medvedek Paddington. Pred mikrofon bomo povabili dokumentarista Sinišo Gačiča, soavtorja filma Odraščanje, ki smo ga predpremierno videli minuli teden na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma. Vabljeni k poslušanju! Na fotografiji: Prizor iz filma Ježeva hiša (Eva Cvijanović, 2017)


01.12.2017

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, 24 ur do smrti, Animateka

Ta teden bi lahko poimenovali praznični teden za slovenski film, v ponedeljek sta bili premieri kar dveh slovenskih del, Slovenija, Avstralija in jutri ves svet Marka Naberšnika in Vsaka zgodba je ljubezenska zgodba Matjaža Ivanišina in Rajka Grlića. V oddaji pa govorimo tudi o trilerju 24 ur do smrti in o tem, kaj prinaša letošnji festival Animateka.


24.11.2017

Nagrade 28. Liffa, Ognjišče, Ivan, bert za Borisa Cavazzo, Ubijanje svetega jelena, Čudo, 33. festival lezbičnega in gejevskega filma

V soboto se je s podelitvijo nagrad sklenil 28. ljubljanski filmski festival. Glavno nagrado, vodomca, je strokovna žirija soglasno namenila filmu Columbus režiserja Kogonade. Na Liffu so nagrado občinstva zmaj podelili filmu Ognjišče islandskega režiserja Gudmundurja Arnarja Gudmundssona, ki ga bomo povabili pred mikrofon. Svoje doživljanje igralskega poklica bo z nami delil Boris Cavazza, ki ga je društvo režiserjev ovenčalo z nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Po Liffu v kino prihaja Ivan, nagrajeni celovečerec Janeza Burgerja. Film bomo kritiško ovrednotili, prav tako bomo ocenili filma Ubijanje svetega jelena in Čudo. Ob koncu oddaje sledi napoved 33. festivala LGBT filma. Vabljeni k poslušanju! Avtor fotografije: Peter Uhan.


17.11.2017

28. ljubljanski filmski festival: Perspektive, Kinobalon, Skandinavski film, Režiserke, 1945

Smo tik pred koncem 28. ljubljanskega filmskega festivala, pred nami je sobotna podelitev nagrad. Kam bo šel torej vodomec, kateri festivalski film je najbolj prepričal gledalce, so tudi leta 2017 najboljše filme posnele režiserke, kako ujeti Liffe v zadnjih treh večerih so nekatera izmed vprašanj, na katera bomo odgovarjali v oddaji Gremo v kino – z avtorji in kritiki.


10.11.2017

28. Liffe - Perspektive, Ekstravaganca, Čarobno leto 1967, Francoski krimič; Umor na Orient ekspresu

V Ljubljani 28-ič poteka mednarodni filmski festival Liffe, že nekaj let pa lahko izbrane filme gledamo tudi v Mariboru, Celju in Novem mestu. Smo v tretjem dnevu festivala, pred nami pa je bogat konec tedna, ki vam ga bomo predstavili skozi različne filme, sekcije, z gosti. V kinu je tudi četrta filmska priredba znamenitega romana Agathe Chtistie Umor na Orient ekspresu s podpisom Kennetha Branagha.


03.11.2017

Liffe, Žana Nemcova, Festival v Rimu, Poredne mame 2: Božič, Marcel Štefančič, jr.

V sredo se začenja 28. ljubljanski mednarodni filmski festival, ki bo do 19. novembra med 97 celovečernimi predpremierno prikazal kar tri slovenske filme. Tekmovalno sekcijo Perspektive bo predstavil programski direktor Liffa Simon Popek. Poročali bomo s festivala v Rimu in z največjega festivala dokumentarcev v srednji in vzhodni Evropi, ki je potekal v Jihlavi. V Jihlavi se je Tina Poglajen srečala z rusko novinarko Žano Nemcovo, hčerjo ubitega ruskega opozicijskega politika Borisa Nemcova, o katerem je Zosija Rodkevič posnela dokumentarec Moj prijatelj, Boris Nemcov. Medtem ko smo se pogovarjali z Marcelom Štefančičem, jr., avtorjem knjige Zombi o zombijevskih filmih in njihovih ideoloških ozadjih, pa so se v kinodvoranah že začele priprave na najbolj stresen del leta, vsaj če sodimo po premieri tega tedna, komediji Poredne mame 2: Božič. Film bomo ocenili – vabljeni k poslušanju!


27.10.2017

Prebujanja, Mladi Karl Marx, Thor: Ragnarok, Peter Bratuša, Varšava

Ta hip nam domače kinodvorane ponujajo pet slovenskih celovečercev. Film Košarkar naj bo Borisa Petkovića postaja nova uspešnica, videlo ga je že 50 tisoč gledalcev. V kinu sta filma Rudar Hanne Slak in Družinica Jana Cvitkovića, oba že nagrajena doma in v tujini; v komercialni mreži ponujajo še film Milice 2; od včeraj pa je na rednem sporedu tudi celovečerni prvenec Petra Bratuše Prebujanja. Peter Bratuša je tudi gost današnje oddaje, sledi kritiški del – ob Prebujanjih smo si ogledali še filma Mladi Karl Marx haitskega režiserja Raoula Pecka in Thor: Ragnarok novozelandskega režiserja Taika Waititija. O filmih in dejanju skrajnega obupa na varšavskem filmskem festivalu, ki se je končal pred dnevi, pa piše naša festivalska poročevalka Tina Poglajen.


20.10.2017

28. Liffe, Aquarius, Geovihar, Matilda, To so gadi

V Cankarjevem domu so filmoljubcem razkrili program Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, ki se bo začel 8. novembra. 28. Liffe bo v oddaji podrobneje predstavil programski direktor Simon Popek; na tem mestu dodajmo samo to, da je zastopanost slovenskih filmov letos nadpovprečna. Čez nekaj dni bo v Moskvi in drugih ruskih mestih potekala premiera kontroverznega filma Matilda, v katerem režiser Aleksej Učitelj govori o strastnem razmerju med zadnjim ruskim carjem Nikolajem II. in mlado balerino Matildo Kšesinsko. Ruska pravoslavna cerkev nasprotuje predvajanju filma, češ da žali čustva vernikov in kleveta carja. Iz Moskve se bo oglasila Vlasta Jeseničnik. Za premiero tedna pa smo izbrali Aquarius, film z lanskega Liffa, pod katerega se podpisuje brazilski režiser in nekdanji filmski kritik Kleber Mendonça Filho; ocenjujemo še ameriški znanstveno-fantastični film Geovihar. Ob koncu oddaje bomo govorili o digitalizirani in restavrirani slovenski klasiki, komediji To so gadi, ki jo je pred 40 leti režiral Jože Bevc. Vabljeni k poslušanju! Na fotografiji: Milada Kalezić v filmu To so gadi (režija Jože Bevc, 1977). Vir: Slovenski filmski arhiv.


13.10.2017

Družinica, Snežak, Usnjeni obraz

V središču pozornosti tokratne oddaje je novi film Jana Cvitkoviča Družinica. Ta pripoveduje o slovenski družini srednjega razreda, ki jo doletijo različne tragedije. Med drugimi premierami v tem tednu pa smo na petek trinajstega izbrali tiste z grozo prežete filme: ocenjujemo triler Snežak z Michaelom Fassbenderjem v vlogi Harryja Holeja, ki skuša priti na sled domnevnemu serijskemu morilcu, in grozljivko Usnjeni obraz. Na fotografiji: Primož Vrhovec v filmu Družinica.


06.10.2017

Iztrebljevalec 2049, Najsrečnejši dan Ollija Mäkija, Borg / McEnroe, 25FPS - festival eksperimentalnega filma

Tokrat v oddaji o Najsrečnejšem dnevu Ollija Mäkija, filmu o finskem boksarju, ki se zaljubi v najneprimernejšem času. Se še spomnite finala Wimbledona leta 1980? – Napete trenutke so poustvarili v filmu z naslovom Borg / McEnroe. Premiera tega tedna pa je tako pri nas kot po svetu Iztrebljevalec 2049, nadaljevanje kultnega filma iz leta 1982. Poleg tega v oddaji govorimo tudi o festivalu eksperimentalnega filma, ki se je minuli teden končal v Zagrebu.


29.09.2017

Rudar, pogovor s Hanno Slak in Abbasom Fahdelom, Viktorija in Abdul, Mati!

Premiera tedna je celovečerni igrani film Rudar, ki ga je Hanna Slak posnela po knjigi rudarja Mehmedalije Alića, vodje izkopavanj prikritega množičnega grobišča v Barbarinem rovu. Film, ki je na Festivalu slovenskega filma prejel tri vesne, med njimi tudi za najboljšo režijo, in je slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja, bomo ocenili in se pogovarjali z njegovo avtorico. Medtem ko na redni spored prihaja srhljivka Mati!, ki jo je ameriški režiser Darren Aronofsky premierno predstavil na festivalu v Benetkah, si v kinu že lahko ogledate biografsko dramo britanskega režiserja Stephena Frearsa o prijateljstvu med kraljico Viktorijo in mladim indijskim uradnikom. Vabljeni k poslušanju! Na fotografiji: Leon Lučev v filmu Rudar.


Stran 18 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov