Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


Gremo v kino

959 epizod


Seznanjamo vas z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu, kritiško sledimo filmskemu programu, se pogovarjamo z domačimi in tujimi ustvarjalkami in ustvarjalci in seveda vabimo v kino. Oddaja je v radijskem mediju že od leta 1946.

Rdeča raketa, Postali bomo prvaki sveta, Festival frankofonskega filma

27.03.2015


V kino je prišel slovenski mladinski film Rdeča raketa, ki ga je režiral Vojko Anzeljc, scenarij zanj pa napisal Matjaž Pikalo. V oddaji bo govora tudi o novi srbski športni komediji Postali bomo prvaki sveta, pa o novem delu Britanca Petra Stricklanda. V Burgundskem vojvodi se je lotil raziskave temnih strani človeške spolnosti in ljubezni. Nadaljuje pa se tudi Festival frankofonskega filma, in sicer s premiero filma Ljubezen je popolni zločin. To je nekaj vsebin tokratne oddaje Gremo v kino…

Matevž Jerman: Rdeča raketa

Šestnajstletni Jan že od malih nog hodi po tanki črti, ki ločuje genija od posebneža. Njegov blagoslov je prirojena nadarjenost za lastnoročno sestavljanje ekscentričnih vozil, njegovo prekletstvo pa prirojeni odpor do vsiljenih družbenih norm in rigidnega sistema, ki ga obdaja. Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč »uokviriti«, indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v »rdeči raketi«, doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in »najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja«, pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clydea ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na socialnih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

                                                                                                                                               

Denis Valič: Postali bomo prvaki sveta

Pred kratkim smo si v domačih kinodvoranah lahko ogledali poljski film Ida, ki nam je nedvoumno pokazal, da je tudi iz najbolj mračnih in travmatičnih epizod iz zgodovine, tistih, ki kot nezaceljene rane še v sedanjosti trpinčijo naše duše, moč ustvariti pripoved, ki nas bo s svojo lepoto pritegnila, s svojo spoštljivostjo do obravnavanega pomirila in s svojim brezkompromisnim iskanjem resnice spodbudila k temu, da vse tovrstne rane očistimo nesnage, ki zastruplja tako naš pogled kot tudi naša srca. In ker se je Pawlikowski, avtor Ide, lotil teme povojnih pobojev ter nujnosti narodne sprave, skratka teme, ki slovenski narod preganja že dolgo, ter pri tem pokazal, da je k njej moč, da je celo nujno pristopiti ne objektivno hladno (ker pri teh vprašanjih objektivnosti preprosto ni), pač pa s prizadetostjo človeka, ki pozna sočutje in hkrati odpuščanje, sem se pričel znova spraševati, zakaj tega pri nas še vedno ne zmoremo. Zakaj pri obravnavi mračnih poglavij naše skupne preteklosti na dan vedno znova privrejo prav tista čustva, ki so te mračne epizode pravzaprav zakrivila?

In podobna vprašanja so se začuda znova pojavila na povsem nepričakovanem mestu – ob ogledu srbskega filma Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića. Namreč, nikakor ne morem razumeti, kako se mi sami nikoli oziroma skoraj nikoli ne lotimo podobnih zgodb iz zgodovine našega nekdanjega skupnega prostora? Zgodba o prvi jugoslovanski košarkarski ekipi, ki je po zmagi nad do tedaj nepremagljivimi Američani postala svetovni prvak, je namreč vsaj toliko naša kot srbska. Morda je celo še bolj naša, saj se je nenazadnje dogajala prav v Ljubljani (kjer je bila odigrana finalna tekma). No, tako bi jo vsaj lahko naredili, če bi se je sami lotili. Tako pa je zdaj ta epizoda, ki je sicer še vedno zgodba vseh narodov nekdanje Jugoslavije, zadobila predvsem srbski značaj, saj je avtor – povsem upravičeno – izpostavil tiste momente, ki so zanimivi zanj in za njegov kulturni prostor: podal jo je namreč v prvi vrsti kot zgodbo o vzniku t.i. jugoslovanske košarkarske šole, ki sta ji pečat dajala dva srbska trenerja, legendarna Aleksandar Nikolić in Ranko Žeravica. In tako se bo ob tem filmu, za katerega sem sicer prepričan, da bo vsaj v kinodvoranah tudi pri nas dosegel vsaj podoben uspeh, kot ga je v ostalih delih nekdanje Jugoslavije, od Beograda do Zagreba, znova začela pogrevati zgodba o srbski hegemoniji znotraj nekdanjega skupnega prostora. S tem seveda nočem trditi, da taka interpretacija vsaj v določenih pogledih ni upravičena. Pa vendar bi si to našo skupno preteklost lahko vsaj danes znova prisvojili in prav s filmi, ki bi obravnavali določena poglavja te, pokazali, da je ta nič manj naša kot srbska, hrvaška, bosanska … Namesto tega pa znova samo tarnamo, kako so si drugi prisvojili naše uspehe.

A če to počne tako, kot je tokrat naredila avtorska ekipa filma Postali bomo prvaki sveta, se zdi povsem upravičeno. Zbrali so namreč pisano, danes mednarodno igralsko zasedbo, s katero so vnaprej zavrnili namige o favoriziranju določene strani in si zagotovili uspešen nastop v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, se naslonili na nekatera zgodovinska dejstva, uporabili politično-ideološko ikonografijo, ki pa danes pri večini vzbuja le še nostalgična občutja ter v pripovedi te skupne zgodbe spretno izpostavili tisti vidik, ki poveličuje srbski prispevek k njej. Kar je prav in povsem upravičeno. Hkrati pa tudi zaušnica vsem ostalim narodom nekdanje Jugoslavije, predvsem nam, Slovencem, ki bi si to in podobne zgodbe preprosto morali prisvojiti.

                                                                                                                                                         

 


07.04.2023

Jezdeca na valovih eksperimentalnega in plesnega filma

Potem ko je lani gostoval v glavnem tekmovalnem programu festivala v Sarajevu in nato v Portorožu na revijski predstavitvi najnovejših slovenskih filmov prejel štiri vesne, tudi vesno po izboru občinstva, je pred veliko nočjo slovensko premiero doživel celovečerni igrani prvenec Jezdeca režiserja in soscenarista Dominika Menceja. Zakaj prav velika noč? To in še več bo povedal režiser in soscenarist filma Dominik Mencej. Sledi recenzija filma in v naslednjih minutah še lucidno razmišljanje ob robu razstave Vljudno nevabljeni o ovirani dostopnosti eksperimentalnega filma pri nas. Oddajo bomo zasukali prav v to smer in objavili intervju s Snježano Premuš, plesalko, koreografinjo in sorežiserko plesno-dokumentarnega filma Telo kot pogoj in posledica, ki so ga premierno predstavili v Slovenski kinoteki.


31.03.2023

Nenavadni superjunaki na filmskem platnu

V oddaji Gremo v kino se posvečamo dvema filmoma, v katerih nastopajo ne povsem klasični superjunaki – v absurdističnem filmu Kajenje povzroča kašelj Quentina Dupieuxa (s filmom v Kinodvoru v Ljubljani začenjajo praznovanje 10. obletnice festivala Kurja polt) srečamo skupino superjunakov, ki se mora odpraviti na enotedenski team building, preden se lahko spet vrne reševat svet. V nadaljevanju spektakla Šazam! izpred štirih let pa se mora deček, ki se lahko spremeni v odraslega superjunaka Šazam, skupaj s superjunaškimi kolegi soočiti z razdiralno silo Atlasovih hčera. Poleg tega poročamo s festivala dokumentarnega filma Zagrebdox in o ciklu palestinskega filma v Slovenski kinoteki.


24.03.2023

Filmska pomlad v Gradcu

Posvečamo se festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki vsako pomlad poteka v Gradcu in domačemu festivalu frankofonskega filma, v okviru katerega ocenjujemo film Nedolžen. Ocenjujemo tudi film Do zmage in naprej, navdihujoč dokumentarec o skupini deklic, ki trenirajo košarko pod vodstvom nekonvencionalnega trenerja, ter napovedujemo dvodnevni dogodek Palestina na filmu in uverturo v festival Kurja polt, ki se bosta odvila v naslednjem tednu.


17.03.2023

V teku je 25. izdaja Festivala dokumentarnega filma

Ozrli se bomo k filmom v tekmovalnem programu 25. Festivala dokumentarnega filma in izpostavili še dva filma s festivala, in sicer novo delo Wernerja Herzoga, posvečeno paru vulkanologov, pa film o ljubezenskem življenju znamenite avtorice kriminalk Patricie Highsmith. Poleg tega bomo ocenili 6. del serije srhljivk Krik in belgijsko dramo Blizu režiserja Lukasa Dhonta, ki je bila med letošnjimi nominiranci za oskarja za najboljši tujejezični film. Ob tej priložnosti bomo komentirali tudi podelitev nagrad Ameriške filmske akademije.


10.03.2023

Kateri filmi so favoriti za letošnje oskarje?

Pogovarjamo se z Amirjem Muratovićem, čigar novi film Temni pokrov sveta bo v nedeljo premierno prikazan na 25. izdaji Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Med drugim razmišljamo tudi o dokumentarcih Huberta Sauperja, ki si jih lahko prav tako ogledamo na festivalu in o še enem festivalu dokumentarnega filma, ki se pravkar odvija, namreč v Solunu. Poleg tega se sprašujemo o favoritih za letošnje oskarje.


03.03.2023

V Berlinu slavil dokumentarni film; v Ljubljani se jim posveča Festival dokumentarnega filma

S podelitvijo nagrad se je v soboto sklenil Berlinale in tako kot na zadnji beneški Mostri je v Berlinu slavil dokumentarni film. In prav tem se posveča ljubljanski Festival dokumentarnega filma: 25. edicijo, ki se bo začela prihodnji teden, predstavljamo v pogovoru s Simonom Popkom. Kateri sta izbrani novosti z rednega sporeda? Ocenjujemo Illyricvm, zgodovinski film in mednarodno koprodukcijo s slovensko udeležbo, ter Rimini, prvi del diptiha avstrijskega režiserja Ulricha Seidla. O filmu smo že večkrat govorili, zdaj sledi recenzija.


24.02.2023

Vrhunci 73. festivala Berlinale

V oddaji Gremo v kino bomo vzeli pod drobnogled filma IA Jerzyja Skolimowskega, v katerem je glavni lik osel, in vojno dramo Na Zahodu nič novega, sicer produkcijo Netflixa, ki je slavila na letošnji podelitvi nagrad Britanske filmske akademije. Poročali bomo tudi s festivala Berlinale in se pogovarjali z ustvarjalcema dokumentarca Ena za reko: zgodba Save, ki je prejel glavno nagrado na Festivalu gorniškega filma, v teku so tudi Dnevi etnografskega filma.


17.02.2023

V kinu igra Nekaj sladkega: nova slovenska romantična komedija zmešnjav

Obiskali smo podelitev Štigličevih nagrad in Festival gorniškega filma ter pred mikrofon povabili Seana Burcha, režiserja filma Ledni doktor, ki se dogaja v zakulisju plezanja na Everest. Predstavljamo kinotečno retrospektivo švedskega direktorja fotografije in režiserja Svena Nykvista, pod drobnogledom filmskih kritikov pa sta prvi butanski oskarjevski nominiranec, film Lunana: Jak v razredu, ter slovenska romantična komedija zmešnjav Nekaj sladkega. Oba si lahko ogledate v naših kinih.


10.02.2023

Ljubljano je ob premieri filma MRI obiskal Cristian Mungiu

Ljubljano je ob premieri svojega filma MRI obiskal romunski cineast Cristian Mungiu, ki je najbolj znan po filmu 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, za katerega je med drugim prejel zlato palmo v Cannesu, in s katerim je romunski film postavil na zemljevid svetovne kinematografije. Slišali boste lahko pogovor z njim, poleg tega ocenjujemo psihološko dramo Kit Darrena Aronofskega in srhljivko Trkanje v koči M. Night Shyamalana. V ospredju sta tudi 17. Festival gorniškega filma in 10. obletnica Noči erotičnega filma.


03.02.2023

Cate Blachett v Táru in Borut Veselko v Klubu morilcev

Premiera tedna je film Tár, ki si ga lahko ogledamo v kinematografih Art kino mreže po Sloveniji. Avstralska oskarjevka Cate Blanchett si je z vlogo izjemno nadarjene, ambiciozne, pa tudi brezobzirne dirigentke berlinskih filharmonikov že priigrala zlati globus in nagrado za najboljšo igralko v Benetkah, Tár pa je v igri še za šest oskarjev. Dirigentka in pedagoginja Lydia Tár je nekoliko avtoritarna, hkrati pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Poročamo z mednarodnih festivalov v Rotterdamu, Trstu in Clermont-Ferrandu ter Boruta Veselka vprašamo, kako je odigral ukrajinskega mafijca v ameriškem filmu Klub morilcev – to so teme oddaje Gremo v kino.


27.01.2023

Carla Simón in Alcarras, Duše otoka, Ne misli, da bo kdaj mimo

Pred mikrofon smo povabili Carlo Simón, režiserko z berlinskim zlatim medvedom nagrajenega filma Alcarras, ki po uspešni festivalski poti prihaja na naš kinospored. Film, ki je postavljen v majhno vas v osrčju Katalonije, kjer gojijo breskve, ostro politično kritiko uravnoteži z nežno opazovano družinsko dramo, so zapisali pri reviji Variety. Predstavljamo, katere projekte bo Slovenski filmski center podprl v prihodnjem letu in ocenjujemo grenko-sladko komedijo o moškem prijateljstvu na irskem otoku, film Duše otoka Martina McDonagha, ki je za filmom Vsepovsod naenkrat prejel največ nominacij za letošnje oskarje. Obiskali pa smo tudi Slovensko kinoteko - tam je eden najvznemirljivejših domačih ustvarjalcev, Tomaž Grom, predstavil svoj novi film Ne misli, da bo kdaj mimo, njegova filmska poetika pa je neločljivo povezana z glasbeno - z glasbeno spremljavo ob filmu v živo.


20.01.2023

Babilon: rjoveča in ekscesna 20. leta, ko se je poslavljal nemi film

S kritiško ekipo smo za vas pripravili recenzije filmov iz naših kinodvoran. Z Babilonom se oskarjevec Damien Chazell podaja v zgodovino Hollywooda, stoletje v preteklost, ko so kraljevali nemi filmi, na vrata pa že trkal zvočni film in z njim spremembe v »industriji sanj«. Ocenjujemo britanski film Po soncu: po besedah režiserke in scenaristke Charlotte Wells je »čustveno avtobiografski«, saj se z njim spominja poletnih počitnic z očetom. Razmišljamo o družbenem kontekstu in argentinskih odzivih na sodno dramo Argentina, 1985, in o filmu Kapitanka Nova, v katerem junakinja rešuje Zemljo pred okoljskim zlomom. Ob začetku leta je prvi filmski dogodek v naši bližini tržaški festival, ki ponuja pregled ustvarjanja v srednji in vzhodni Evropi – to so teme oddaje Gremo v kino.


13.01.2023

Dedek gre na jug in Fabelmanovi

Dedek gre na jug, to je naslov novega filma Vincija Vogua Anžlovarja, ki te dni igra v kinu. Marsikdo bo pomislil, da gre za nadaljevanje »Babice« izpred 30 let in še malo, toda filma imata – z izjemo potovanja na jug – morda celo več razlik kot skupnega. Film bomo pretresli v recenziji. Tej ne bo ubežal niti zadnji izdelek enega od najvplivnejših hollywoodskih režiserjev zadnjih generacij, Stevena Spielberga, ki se je s Fabelmanovimi – pred dnevi so prejeli zlati globus za najboljši dramski film – vrnil v čas svojega odraščanja, ko se je prvič srečal s filmom. Ob koncu oddaje vas čaka z zlatim beneškim levom nagrajeni dokumentarec. Laura Poitras je v njem povezala na prvi pogled ločeni temi: dvoličnost farmacevtske industrije in opus ameriške fotografinje Nan Goldin. Kako ji je to uspelo, izveste v oceni filma Vsa ta lepota in prelivanje krvi.


30.12.2022

Najbolj gledani in nagrajevani filmi leta

Bliža se konec leta, zato se bomo sprehodili po minuli filmski sezoni, kot smo jo spremljali skozi oči naših kritiških peres. Izpostavili bomo nekaj presežkov, po katerih si bomo zapomnili leto ’22 in tisto, ki prihaja – tudi na TV zaslonih, ki doživljajo zlato dobo s pretočnimi platformami.


16.12.2022

Babičino seksualno življenje Urške Djukić je najboljši evropski kratki film leta

Pripravili smo tri filmske ocene, in sicer so v fokusu dokumentarec Septembrska klasa Igorja Šterka, kostumska drama Korzet Marie Kreutzer in drugi del spektakla Avatar. Poleg tega se pogovarjamo z Urško Djukić, ki je za svoj film Babičino seksualno življenje prejela prestižno nagrado za najboljši kratki film na podelitvi nagrad Evropske filmske akademije.


09.12.2022

Najstarejši festival kvirovskega filma v Evropi: 38. festival LGBT filma

Pred vrati je 38. festival LGBT filma, najstarejši festival, posvečen kvirovskemu filmu v Evropi in najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji. Prvič se je namreč odvil že leta 1984 v okviru tedanjega festivala Magnus. Letos bo v Ljubljani, Mariboru, v Idriji, na Ptuju, v Kopru in drugod po Sloveniji. V Slovenski kinoteki so v sodelovanju z SCCA Ljubljana in RTV Slovenija začeli z retrospektivo vsestranskega umetnika: kiparja, videasta, peformerja in gledališčnika Marka A. Kovačiča, ki bo na sporedu do marca, v kinu pa vrtijo Obe strani rezila, Meni in Dobo armagedona.


02.12.2022

Signe Baumane in 19. Animateka, Zločini prihodnosti, Kapa

Oglašamo se z 19. Animateke, ki v tem tednu poteka v Ljubljani in na spletu. Iz Brooklyna v New Yorku se nam je oglasila Signe Baumane, latvijska animatorka, ki je na festivalu že večkrat gostovala s svojimi filmi, tudi s filmom Kamenje v mojih žepih, tokrat pa predstavlja celovečerni animirani film Moja romanca z zakonom, v katerem nadaljuje kritično in ironično seciranje vloge ženske v patriarhalni družbi. Spremljamo tudi sklop animiranih dokumentarnih filmov, ki so v svetu vse bolj priljubljeni in uveljavljeni, ter program animiranih filmov za otroke. Pozabili nismo niti na redni spored v kinu, kjer smo si ogledali Zločine prihodnosti Davida Cronenberga in prvi domači božični film Kapa Slobodana Maksimovića.


25.11.2022

Juraj Lerotić, Moja Vesna, Trikotnik žalosti, Črni panter: Wakanda za vedno

Pred mikrofon smo povabili režiserja velikega zmagovalca letošnjega Liffa, v Nemčiji rojenega Juraja Lerotića, čigar film Varen kraj je prejel vodomca. Film pogumno odpira vprašanja o duševnem zdravju in tabuju samomora. Oglasila sta se nam tudi Sara Kern in Lev Predan Kowarski, režiserka in direktor fotografije slovensko-avstralske koprodukcije Moja Vesna, ki je v Portorožu prejel vesni za najboljšo režijo in najboljšo igralko. Ocenjujemo pa tudi filme, ki jih v teh dneh vrtijo v kinu – med drugim Črni panter: Wakanda za vedno in Trikotnik žalosti – ter napovedujemo 19. Animateko, ki se začne prihodnji teden.


18.11.2022

Najboljši filmi Liffa po izboru naših kritikov

V Ljubljani (z izbranimi projekcijami še v Mariboru, Novem mestu in Celju) poteka osrednji jesenski filmski dogodek. Na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu lahko še do konca tedna ujamete jagodni izbor pretekle filmske sezone in še kakšne pred njo. Prejšnji teden smo vas opozorili na nekatere izmed vrhuncev 33. Liffa. Filmov, ki si zaslužijo našo pozornost je na Liffu veliko in tokrat nadaljujemo z njihovo predstavitvijo po izboru naših kritiških peres. Pred mikrofon smo povabili tudi režiserja Borisa Petkovića, ki je v Cankarjevem domu premierno predstavil film LGBT_SLO_1984, svoj arhivsko-dokumentaristični pogled na slovensko gejevsko, lezbično, biseksualno in transspolno sceno, posameznike in organizacije, ki so v marsičem krojile ledino na tem področju.


11.11.2022

Vrhunci prvih dni festivala Liffe

Že prvi festivalski dnevi so ponudili nekaj filmskih vrhuncev zadnjega časa, denimo Korzet režiserke Marie Kreutzer. Videli smo tudi že nekaj del iz tekmovalne sekcije Perspektive, na primer francosko socialno dramo Prezaposlena, v ospredju katere je sodobna samohranilka, ki se v upanju na boljše življenje poda v odločilno tekmo s časom. V okviru festivala poteka retrospektiva del hrvaškega cineasta Rajka Grlića - gostili ga bodo na festivalu, pa tudi mi v oddaji Gremo v kino.


Stran 5 od 48
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov