Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj bi bil skrajni čas, da v beguncih, ki trkajo na vrata Evrope, ponovno ugledamo - ljudi
Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, je bilo ob koncu lanskega leta na svetu dobrih 59 milijonov ljudi, ki so morali zaradi vojn, političnega preganjanja in naravnih katastrof zapustiti svoje domove. Samo leto 2014 je k tej številki dodalo slabih 14 milijonov ljudi. To pomeni, da spričo nečloveških okoliščin, v katerih se znajdejo, vsak dan svoje domove zapusti kakih 40 tisoč posameznic in posameznikov. Po podatkih Združenih narodov je 51 odstotkov le-teh mlajših od 18 let.
Položaj pa se kvečjemu le še zaostruje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, zadolžene za nadzor nad zunanjimi mejami Unije, so oblasti v prvih petih mesecih letošnjega leta na evropskih mejah evidentirale 153 tisoč ljudi, ki v državah članicah iščejo zatočišče. Glede na isto obdobje lani ta številka predstavlja kar 149 odstoten porast v številu beguncev.
Pa je tak položaj v Evropski uniji slej ko prej le vrh ledene gore, saj Združeni narodi ocenjujejo, da kar 86 odstotkov vseh, ki so morali v zadnjih dveh desetletjih zapustiti svoje domove, pravzaprav ni nastanjenih v industrijskih, zahodnih, temveč v razvijajočih se deželah Azije. Države, kjer je varnost poiskalo največ beguncev, so v tem hipu namreč Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Jordanija.
Področja, kjer se ustavi največ beguncev.
foto: UNHCR
Vendar begunci v teh deželah večidel ne sanjajo, kako bi si nekega dne – kot se menda bojimo številni Evropejci – novo življenje ustvarili v Evropski Uniji. Kot namreč poudarja dr. Vasja Badalič, novinar in filozof ter sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, si tudi v najbolj krvavih vojnih razmerah civilisti, ki bežijo, želijo ostati kolikor je le mogoče blizu svoji domovini:
"Na podlagi številnih pogovorov, ki sem jih imel v preteklih letih z afganistanskimi begunci v samem Afganistanu in Pakistanu, bi trdil, da si jih velika večina ne želi v Evropo. Radi bi ostali v svojem domačem okolju. To je vendarle okolje, kjer so bili rojeni, kjer imajo svoje prijatelje in družinske člane, kjer imajo zemljo, kjer so živeli in so pokopani njihovi predniki. Vsi izražajo željo, da bi se vrnili na svoj dom. Ampak, žal, to ni mogoče, saj tam potekajo spopadi, zaradi česar je njihovo življenje ogroženo."
Dopisnik Matjaž Trošt je predstavil pogled iz Bruslja, kjer EU krmari med ideali in realnostjo:
No, nekateri – po besedah dr. Badaliča predvsem mladi in krepki, tisti torej, pred katerimi je še vsa prihodnost, izgubiti pa nimajo ničesar – vendarle odidejo na pot. K temu pa je treba dodati, da številni begunci, ki pridejo do meja Unije, vendarle ne bežijo pred vojno, ampak pred neznosnimi socialno-ekonomskimi razmerami v svojih domovinah. Njihova težava je po besedah pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, dr. Neže Kogovšek Šalamon, predvsem v tem, da mednarodna zakonodaja ščiti predvsem tiste begunce, ki jih je z domov pognalo neposredno nasilje, tako, na primer, vojna ali organizirano preganjanje manjšin, medtem ko ekonomsko-socialna mizerija v očeh veljavnih pravnih norm ni zadosten razlog, ki bi druge države zavezoval k pomoči.
Še več; po besedah Neže Kogovšek Šalamon je problematično tudi to, da so Slovenija in druge države članice EU vzpostavile takšno proceduro uradne obravnave prosilcev za azil, ki po svoji notranji logiki napeljuje k zavračanju prosilcev za azil:
"Sistem je načeloma naravnan tako, da išče pomanjkljivosti, da išče neke vrzeli v zgodbi posameznika ali v načinu, kako je ta človek vložil prošnjo za azil, in potem te vrzeli izkoristi, da se prošnja za azil zavrže. Splošen odnos torej gotovo ni tak, da bi bil gostoljuben ali tak, da bi skušali narediti vse, da bi zaščito dobili ljudje, ki jo dejansko potrebujejo. Daleč od tega. To se vidi iz vsakdanje prakse pa tudi iz prevladujočega diskurza na najvišji politični ravni, torej iz besed, ki jih izrekajo ministri in predsedniki vlad, ki se še zdaleč ne zavzemajo za to, da bi v polni meri zadostili mednarodnopravnim obvezam, ki so jih njihove države sprejele. To se mi zdi zelo pomenljivo."
Ob tem pa dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, še opozarja, da evropski politični voditelji tak, ohlapen, nezavezujoč, v končni posledici nespoštljiv in zato nujno relativizirajoč odnos do mednarodnega prava združujejo s krepitvijo evropskega represivnega aparata, ko humanitarno stisko beguncev prvenstveno predstavljajo kot varnostno krizo za države članice:
"Postavljajo se nove ograje, pošiljajo se vojaške ladje – vse to v pričakovanju, da s silo lahko preprečimo posledice oddaljenih konfliktov, za katere je Evropa vsaj deloma odgovorna. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi kadar govorimo o izključno ekonomskih migrantih, je razviti Zahod preko globalne ekonomske politike, ki jo zasleduje, zelo vpleten in ima umazane roke – če dam samo najbolj skrajen primer izkoriščanja surovin v deželah tretjega sveta, kjer konflikti posledično samo koristijo evropskemu gospodarstvu."
In prav na tem mestu se zaskrbljujoč vseevropski odnos do beguncev navezuje na širšo problematiko pomanjkanja etičnih standardov v sodobni Evropi. Po prepričanju dr. Neže Kogovšek Šalamon razvitosti te ali one civilizacije pač ne gre meriti le z vatli tehnološkega napredka ali splošne materialne blaginje prebivalstva. Ključne so slej ko prej vrednote, kakor jih v vsakdanji praksi živimo iz dneva v dan:
"Danes vidimo, da v Evropi nekatere stvari manjkajo. Pa to ne samo z vidika begunske krize, ampak tudi z vidika drugih kriz, ki pretresajo staro celino. Gre predvsem za vprašanje solidarnosti. Gre pa tudi za vprašanje, na kakšen način se zdaj sploh še oblikuje in vodi politika v Evropski uniji. Katere vrednote se dejansko zasledujejo v tej politiki? Ali so to res samo še kapital in obresti na kapital ali pa je vendarle pomembno še kaj drugega? – Mislim, da tudi grška kriza kaže, kako je Evropska unija postala tvorba brez vrednot. To se seveda posebej odraža pri skupinah, ki so najbolj ranljive, begunci in migranti pa zagotovo sodijo mednje."
Vzorec izključevanja, ki smo ga doslej videvali v razmerju do beguncev, bi se, drugače rečeno, že v bližnji prihodnosti lahko udomačil tudi za socialno-politično izključevanje obsežnih skupin »staroselskega« prebivalstva po Evropi. Naš odnos do beguncev je potemtakem odnos, ki bi ga lahko kar najbolje strnili pod maksimo, ki jo je proslavil Ernest Hemingway – ne sprašuj se, komu zvoni, saj vedno zvoni tebi.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Zakaj bi bil skrajni čas, da v beguncih, ki trkajo na vrata Evrope, ponovno ugledamo - ljudi
Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, je bilo ob koncu lanskega leta na svetu dobrih 59 milijonov ljudi, ki so morali zaradi vojn, političnega preganjanja in naravnih katastrof zapustiti svoje domove. Samo leto 2014 je k tej številki dodalo slabih 14 milijonov ljudi. To pomeni, da spričo nečloveških okoliščin, v katerih se znajdejo, vsak dan svoje domove zapusti kakih 40 tisoč posameznic in posameznikov. Po podatkih Združenih narodov je 51 odstotkov le-teh mlajših od 18 let.
Položaj pa se kvečjemu le še zaostruje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, zadolžene za nadzor nad zunanjimi mejami Unije, so oblasti v prvih petih mesecih letošnjega leta na evropskih mejah evidentirale 153 tisoč ljudi, ki v državah članicah iščejo zatočišče. Glede na isto obdobje lani ta številka predstavlja kar 149 odstoten porast v številu beguncev.
Pa je tak položaj v Evropski uniji slej ko prej le vrh ledene gore, saj Združeni narodi ocenjujejo, da kar 86 odstotkov vseh, ki so morali v zadnjih dveh desetletjih zapustiti svoje domove, pravzaprav ni nastanjenih v industrijskih, zahodnih, temveč v razvijajočih se deželah Azije. Države, kjer je varnost poiskalo največ beguncev, so v tem hipu namreč Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Jordanija.
Področja, kjer se ustavi največ beguncev.
foto: UNHCR
Vendar begunci v teh deželah večidel ne sanjajo, kako bi si nekega dne – kot se menda bojimo številni Evropejci – novo življenje ustvarili v Evropski Uniji. Kot namreč poudarja dr. Vasja Badalič, novinar in filozof ter sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, si tudi v najbolj krvavih vojnih razmerah civilisti, ki bežijo, želijo ostati kolikor je le mogoče blizu svoji domovini:
"Na podlagi številnih pogovorov, ki sem jih imel v preteklih letih z afganistanskimi begunci v samem Afganistanu in Pakistanu, bi trdil, da si jih velika večina ne želi v Evropo. Radi bi ostali v svojem domačem okolju. To je vendarle okolje, kjer so bili rojeni, kjer imajo svoje prijatelje in družinske člane, kjer imajo zemljo, kjer so živeli in so pokopani njihovi predniki. Vsi izražajo željo, da bi se vrnili na svoj dom. Ampak, žal, to ni mogoče, saj tam potekajo spopadi, zaradi česar je njihovo življenje ogroženo."
Dopisnik Matjaž Trošt je predstavil pogled iz Bruslja, kjer EU krmari med ideali in realnostjo:
No, nekateri – po besedah dr. Badaliča predvsem mladi in krepki, tisti torej, pred katerimi je še vsa prihodnost, izgubiti pa nimajo ničesar – vendarle odidejo na pot. K temu pa je treba dodati, da številni begunci, ki pridejo do meja Unije, vendarle ne bežijo pred vojno, ampak pred neznosnimi socialno-ekonomskimi razmerami v svojih domovinah. Njihova težava je po besedah pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, dr. Neže Kogovšek Šalamon, predvsem v tem, da mednarodna zakonodaja ščiti predvsem tiste begunce, ki jih je z domov pognalo neposredno nasilje, tako, na primer, vojna ali organizirano preganjanje manjšin, medtem ko ekonomsko-socialna mizerija v očeh veljavnih pravnih norm ni zadosten razlog, ki bi druge države zavezoval k pomoči.
Še več; po besedah Neže Kogovšek Šalamon je problematično tudi to, da so Slovenija in druge države članice EU vzpostavile takšno proceduro uradne obravnave prosilcev za azil, ki po svoji notranji logiki napeljuje k zavračanju prosilcev za azil:
"Sistem je načeloma naravnan tako, da išče pomanjkljivosti, da išče neke vrzeli v zgodbi posameznika ali v načinu, kako je ta človek vložil prošnjo za azil, in potem te vrzeli izkoristi, da se prošnja za azil zavrže. Splošen odnos torej gotovo ni tak, da bi bil gostoljuben ali tak, da bi skušali narediti vse, da bi zaščito dobili ljudje, ki jo dejansko potrebujejo. Daleč od tega. To se vidi iz vsakdanje prakse pa tudi iz prevladujočega diskurza na najvišji politični ravni, torej iz besed, ki jih izrekajo ministri in predsedniki vlad, ki se še zdaleč ne zavzemajo za to, da bi v polni meri zadostili mednarodnopravnim obvezam, ki so jih njihove države sprejele. To se mi zdi zelo pomenljivo."
Ob tem pa dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, še opozarja, da evropski politični voditelji tak, ohlapen, nezavezujoč, v končni posledici nespoštljiv in zato nujno relativizirajoč odnos do mednarodnega prava združujejo s krepitvijo evropskega represivnega aparata, ko humanitarno stisko beguncev prvenstveno predstavljajo kot varnostno krizo za države članice:
"Postavljajo se nove ograje, pošiljajo se vojaške ladje – vse to v pričakovanju, da s silo lahko preprečimo posledice oddaljenih konfliktov, za katere je Evropa vsaj deloma odgovorna. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi kadar govorimo o izključno ekonomskih migrantih, je razviti Zahod preko globalne ekonomske politike, ki jo zasleduje, zelo vpleten in ima umazane roke – če dam samo najbolj skrajen primer izkoriščanja surovin v deželah tretjega sveta, kjer konflikti posledično samo koristijo evropskemu gospodarstvu."
In prav na tem mestu se zaskrbljujoč vseevropski odnos do beguncev navezuje na širšo problematiko pomanjkanja etičnih standardov v sodobni Evropi. Po prepričanju dr. Neže Kogovšek Šalamon razvitosti te ali one civilizacije pač ne gre meriti le z vatli tehnološkega napredka ali splošne materialne blaginje prebivalstva. Ključne so slej ko prej vrednote, kakor jih v vsakdanji praksi živimo iz dneva v dan:
"Danes vidimo, da v Evropi nekatere stvari manjkajo. Pa to ne samo z vidika begunske krize, ampak tudi z vidika drugih kriz, ki pretresajo staro celino. Gre predvsem za vprašanje solidarnosti. Gre pa tudi za vprašanje, na kakšen način se zdaj sploh še oblikuje in vodi politika v Evropski uniji. Katere vrednote se dejansko zasledujejo v tej politiki? Ali so to res samo še kapital in obresti na kapital ali pa je vendarle pomembno še kaj drugega? – Mislim, da tudi grška kriza kaže, kako je Evropska unija postala tvorba brez vrednot. To se seveda posebej odraža pri skupinah, ki so najbolj ranljive, begunci in migranti pa zagotovo sodijo mednje."
Vzorec izključevanja, ki smo ga doslej videvali v razmerju do beguncev, bi se, drugače rečeno, že v bližnji prihodnosti lahko udomačil tudi za socialno-politično izključevanje obsežnih skupin »staroselskega« prebivalstva po Evropi. Naš odnos do beguncev je potemtakem odnos, ki bi ga lahko kar najbolje strnili pod maksimo, ki jo je proslavil Ernest Hemingway – ne sprašuj se, komu zvoni, saj vedno zvoni tebi.
»Tudi jaz sem jih kdaj dobil okoli ušes, pa sem čisto normalen«, je stavek, ki ga še vedno velikokrat slišimo v družbi. Je stavek, ki minimalizira, banalizira in upravičuje fizično nasilje v družini. Čeprav je bilo v zadnjih letih pomembno spoznanje, da gre pri nasilju v družini za kršitev človekovih pravic in da ne gre samo za telesno nasilje, ampak tudi za psihično, spolno in ekonomsko nasilje, se še vedno premalo zavedamo, da nasilje v družini ni nekaj, kar spada v zasebno sfero, zgolj zato ker se dogaja med štirimi stenami. Nasilje je širši družbeni in globalni problem pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. V zadnjem času smo sicer priče bolj odločni politiki proti nasilju, proti diskriminaciji, proti sovražnemu govoru in proti praksam, ki preprečujejo enake možnosti ter kršijo človekove pravice. Hkrati pa živimo v času, ko je nasilja vse več. Statistika je nedvoumna. Vsaka peta ženska je žrtev nasilnega odnosa in vsak četrti otrok v Sloveniji je žrtev nasilja v družini. Ob tem ne smemo pozabiti, da so to zgolj uradni podatki in da večina primerov ni nikoli prijavljenih. Kako prekiniti molk žrtev, kako preprečiti molk in indiferenco družbe? Kako doseči ničelno toleranco do nasilja? Kako doseči, da bo zatekanje k nasilju postalo nekaj popolnoma nepredstavljivega?Zakonodaja s predvidenimi spremembami, ki jih prinaša novela zakona o preprečevanju nasilja v družini gre v pravo smer, vprašanje pa je v kolikšni meri bo uspešna njena implementacija v praksi. Se bodo res morale zamenjati generacije? O vsem tem smo spregovorili v tokratni Intelekti s sogovornicami dr. Jasno Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani, Darjo Groznik predsednico Zveze prijateljev mladine Slovenije, Majo Plaz predsednico društva SOS telefon in Katjo Zabukovec Kerin predsednico Društva za nenasilno komunikacijo. Foto: Alexas_Fotos / CC0
Nekdaj je veljala za »kranjsko živalsko čudo« in »zmajevega mladiča«, leta 1768 so jo znanstveno opisali kot Proteus Anguinus, svet pa je po zaslugi dunajskega zdravnika navdušila po letu 1800. Od takrat je bila pogosto predmet znanstvenih opazovanj in različnih raziskav. Prepoznali so njeno izjemnost z zoološkega in evolucijskega vidika. Njeno življenje v podzemnem svetu pa veliki meri ostaja skrivnostno in nepojasnjeno. V zadnjem času je pozornost javnosti usmerjena v Postojnsko jamo, kjer upajo, da se bodo prvič razveselili naraščaja človeške ribice, ob tem pa se zdi, da vprašanja ogroženosti tega karizmatičnega jamskega endemita in njegovega kraškega habitata puščamo vnemar. O tem v tokratni Intelekti, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila prof. dr. Lilijano Bizjak Mali, Primoža Gnezdo, Gregorja Aljančiča, Valerijo Zakšek in dr. Janeza Mulca. Foto: San Shoot/Flickr
Ob begunski krizi se v javnosti odvija burna razprava o vlogi islama v Evropi. Ob tem narašča strah pred islamizacijo zahoda – strah, ki se je po silvestrskih napadih na ženske v Koelnu in drugje v Nemčiji še povečal. Zdi se, da je ravno odnos do žensk tisti, ki vzbuja nelagodje in spraševanje o domnevnem trku dveh kultur. Kakšen pa je v resnici položaj žensk v islamu in kakšen je v resnici položaj žensk v Evropi? V čem se razlikujeta? V kolikšni meri našim prepričanjem vladajo stereotipi o islamu in strah pred drugačnim? Zakaj menimo, da je zakrivanje ženskih teles v islamu znak nadzora in terorja nad njimi, zakaj nas moti zakritost, razgaljenost in izpostavljenost ženskih teles v zahodni kulturi pa se nam zdi nekaj povsem samoumevnega? O vsem tem se bomo pogovarjali s sogovornicami: Failo Pašić Bišić dolgoletno zagovornica deprivilegiranih, aktivistko, humanitarno delavko in vodjo društva Up Jesenice, dr. Veronika Bajt iz Mirovnega inštituta, sociologinjo, raziskovalko rasizma in nacionalizmov, dr. Ano Frank raziskovalko religijskih diskurzov znotraj enakosti spolov in diskriminacije in dr. religiologije Marjano Harcet. Foto: Asim Bharwani/Flickr, CC
Peticija za vpis pravice do vode v ustavo, ki je zakrožila po spletu, je v le mesecu dni zbrala že več kot 44.000 podpisov. Dostop do vode bi morali po prepričanju številnih – tako strokovnjakov kot navadnih državljanov – mnogo bolje zaščititi, kot je sedaj. V vse bolj žejnem svetu, ki mu bo iz leta v leto bolj primanjkovalo najosnovnejše substance življenja, se morda že kmalu ne bomo mogli zanašati na to, da je načeloma pri nas in v Evropski uniji situacija glede dostopa do vode in zaščite vodnih virov neprimerno boljša kot v Združenih državah Amerike ali v tretjem svetu. Voda bo brez dvoma ključna surovina 21. stoletja in brez njene učinkovite zaščite nam v prihodnosti ne bo veliko koristilo, da je Slovenija z vodo bogata. Nevarnostim tihe privatizacije vode se bomo posvetili v tokratni Intelekti. Foto: Denis Bocquet/Flickr, CC
Samovozeči povezani avtomobili bodo popolni vozniki. Ljudje bomo kot potniki popolnoma varni, prometne nesreče bodo preteklost. Pametna vozila bodo namreč ves čas držala primerno varnostno razdaljo, vozila po sredini voznega pasu, pravočasno zavirala v vseh pogojih na cesti, ne bodo se utrudila, ne bodo vozila pod vplivom alkohola. Zaradi povezanosti v omrežje bodo takoj zaznala vozilo na nujni vožnji in se mu umaknila. Še več, spremljala bodo telesne funkcije svojih potnikov in v primeru kritičnega stanja kar sama odpeljala na urgenco, pred tem pa obvestila zdravnike. To so obljube velikanov avtomobilske industrije in ITK tehnologije. Kje pa so ovire za uresničitev takšnega scenarija, ali jih bodo lahko odpravili? Bo vozilo končno postalo avto – mobil? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje urbanist dr. Aljaž Plevnik, antropolog dr. Dan Podjed in elektrotehnika dr. Jaka Sodnik in dr. Luka Mali. Foto: wikimedia, Michael Shick
Ljudje smo od industrijske revolucije v tolikšni meri preoblikovali naš planet, da smo morda že ustvarili novo geološko dobo. Antropocen bi bil le majhen delček v zgodovini Zemlje, stare 4 milijarde let in pol. Vendar je homo sapiens vanjo vtisnil neizbrisne sledi. Z invazivnimi vrstami je preplavil planet, dvignil gladino morja, stanjšal ozonsko plast, zakisal oceane … Morda celo drvimo k šestemu množičnemu izumrtju. Antropocena uradno še ni na geološki časovni lestvici, a prav zdaj potekajo vroče razprave v znanstvenih krogih o tem. To bo tudi tema tokratne Intelekte, v kateri bodo gosti poljsko britanski geolog Jan Zalasiewicz in slovenska strokovnjaka: geolog Andrej Šmuc in sociolog Jože Vogrinc. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Neil Cummings
Kaj je javno mnenje? Kdo ga ustvarja? Politiki, mediji, mnenjski voditelji, anketiranci, ali ga oblikujejo objave javnomnenjskih raziskav same? Zakaj prihaja v zadnjem času do napak pri napovedovanju rezultatov volitev in ali je med nami res t.i. nevidna generacija; osebe stare med 18 in 35 let, ki so se preselile na nove družbene platforme kot so splet in mobilni telefoni in jih javnomnenjske raziskave zato več ne zaznavajo? To je le nekaj vprašanj na katera so v Intelekti poskušali odgovoriti raziskovalci javnega mnenja Janja Božič Marolt iz Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, Andraž Zorko iz družbe Valicon za trženjsko raziskovanje in svetovanje in doc. dr. Andraž Petrovčič iz Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. Toda na tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in številni oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Ko pa je sredi lanskega decembra na platna kinematografov po vsem svetu prišla Sila se prebuja – najnovejša, sedma, epizoda Vojne zvezd – je v vsega petih tednih postala eden najuspešnejših filmov vseh časov. Videli so jo milijoni ljudi. Zato se menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih zgodbenih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili filmski režiser, scenarist in pisatelj Nejc Gazvoda, filozofinja dr. Bara Kolenc in filmski kritik Gorazd Trušnovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Še do nedavnega smo mislili, da imajo problem z orožjem predvsem Američani. Temu v prid nedvomno govori tudi njihova »črna statistika«. Zaradi terorističnih napadov v Parizu ter nasilja, ki je izbruhnilo na silvestrski večer v Nemčiji,pa je prišlo do preizpraševanja odnosa do strelnega orožja tudi v Evropski uniji. V tokratni Intelekti smo spregovorili o fenomenu strelnega orožja kot eni izmed manifestacij in praks človeškega nasilja, o razmerju med orožjem in varnostjo ter o antropoloških vidikih rabe orožja. Ob tem smo osvetlili razumevanje širših družbenih procesov, ki so povezani z nasiljem, vojnami, konflikti, politično uporabo nasilja in terorizmom. Pogovarjali smo se s prof. dr. Božidarjem Jezernikom z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter z dr. Rokom Zupančičem iz katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Foto: www.lazinc.com
Kokain, alkohol, tobak in zdaj – sladkor! Ko je dr. Robert Lustig leta 2009 škodljive učinke sladkorja primerjal s škodo, ki jo povzročijo prepovedane droge, je šokiral tako strokovno kot tudi širšo javnost. Danes – dobrih 6 let kasneje - pa njegovim trditvam pritrjujejo številni strokovnjaki; mnogi govorijo celo o tem, da nas je sladkor zasužnjil in da nas sla po sladkorju dobesedno ubija. O razsežnosti problema govori podatek, da je seznam živil, ki jim je sladkor dodan, skoraj neskončen. In posledice? Le sladkorno bolezen zdravniki pri nas vsako leto na novo odkrijejo pri kar 11.000 ljudeh. O perečem problemu in o škodi, ki jo povzročijo prevelike količine sladkorja, so za oddajo Intelekta spregovorili strokovnjaki, ki jim ni vseeno za naše zdravje. Sodelujejo prof. dr. Nataša Fidler Mis, dr. Marjeta Recek, dr. Tanja Pajk Žontar, asist. dr. Aleš Skvarča, dr. Matej Gregorič in prof. dr. Tadej Battelino. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Paul/ Flickr, cc
Z novim letom začenja delo nova Direkcija za vode Republike Slovenije. Z njeno pomočjo naj bi se področje upravljanja z vodami v Sloveniji končno začelo celostno urejati. Glede na dolgoletno zanemarjanje tega področja so pred novo direkcijo nedvomno številni izzivi. Poplave, ki so namreč spodbudile nastanek, niso edini dokaz, da z najdragocenejšo dobrino, ki jo imamo v izobilju, ne znamo najbolj pametno ravnati. Vodam v Sloveniji smo se zato posvetili tudi v prvi Intelekti v tem letu. Foto: Wikipedia
V izteku leta 2015 vam v poslušanje ponujamo jagodni izbor – izseke iz oddaj, ki so vam in nam odgovorile na relevantna vprašanja o življenju na Zemlji. Vprašali smo se, kako bo kapitalizem krojil usodo našega planeta in ali bomo uspeli zavarovati biotsko bogastvo, ki se skriva v tleh? So tudi živali lahko sočutne, empatične in modre? Ali lahko to v povezavi z varovanjem človekovih pravic sploh še rečemo za ljudi? Ob izjemno hitrem razvoju tehnologije nas je med drugim zanimalo, ali nam bo internet stvari olajšal življenje na našem planetu pa tudi, kdaj, če sploh, bomo spoznali, da Zemlja ni edina v vesolju, ki naseljuje inteligentna živa bitja? FOTO: Davide Restivo/Flickr
Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate. Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. In če se ozremo na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata. Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? –Ta vprašanja so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonomso bili novinar in komentator dr. Janez Markeš ter politologa, dr. Danica Fink-Hafner in dr. Andrej Lukšič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Množičen prihod beguncev v Evropo, teroristični napadi v Parizu, vojna v Siriji in napetosti med svetovnimi velesilami. V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Strah pred tujci, strah pred islamom, strah pred novimi izbruhi nasilja v Evropi. Pravimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Pa je res? Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi pričujoče in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so na celodnevni prireditvi z naslovom Proti kulturi strahu odprli prostor za soočenje teh strahov z akademskim mišljenjem in angažirano državljansko držo. Zakaj se bojimo beguncev in kaj nas resnično ogroža? Kako se boriti proti kulturi strahu? Odgovori v tokratni Intelekti. Sogovorniki: dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič. Pripravlja Urška Henigman.
»Zadnje stoletje smo prebivalci Zemlje ustvarili toliko smeti kot naši predhodniki skozi celotno človeško zgodovino, kar je žalosten rekord,« opozarja Joan Marc Simon, direktor organizacije Zero Waste Europe, ki se zavzema za družbo brez odpadkov. Rekli boste, da gre za iluzijo. Prav imate. Družba brez odpadkov ni cilj, temveč pot. Posamezni koraki vodijo k zmanjševanju in ločenemu zbiranju. V družbi brez odpadkov prebivalci vidijo in razumejo problem trenutne prevelike potrošnje in ogromnih kupov črnih vreč, so odgovorni in zavzeti in od industrije zahtevajo, da proizvaja izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, ki se jih da popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, kompostirati. Koncept Zero Waste bomo v nadaljevanju pretresli v Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Gosti bodo Joan Marc Simon (Zero Waste Europe), Urša Zgojznik (Ekologi brez meja), Nina Sankovič (Snaga) in Elizabeta Žust (Vrtec Vrhnika). Foto: Flickr
Nekoč smo govorili, da je znanje najboljša naložba za prihodnost. Ravnanje Slovenije v letih gospodarske krize je pokazalo, da v to očitno ne verjamemo več. Državni proračun za raziskave in razvoj se je v obdobju med letoma 2009 in 2014 zmanjšal za več kot tretjino in škoda, ki je pri tem nastala, se bo čutila še dolgo. Čeprav se slovenski znanstveniki se vedno lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki, raziskovalni sektor, ki bi moral biti motor razvoja vsake države, komaj še diha. Hudo pomanjkanje finančnih sredstev namreč še zdaleč ni edina težava slovenske znanosti. Da so zadeve res alarmantne, potrjuje tudi peticija Brezprihodnosti.si, ki jo je podpisalo že več kot 800 slovenskih znanstvenikov. Koliko prihodnosti je znanosti v Sloveniji še ostalo, preverjamo v tokratni Intelekti z gosti dr. Petrom Klepcem, dr. Ksenijo Vidmar Horvat in dr. Martinom Klanjškom. Foto: Albertijeva spirala na Santa Maria Novella v Firencah, Wikipedia, CC
Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.
Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo. Če nominalni retoriki navkljub niso zares univerzalne, se je potrebno vprašati, čigave torej so človekove pravice? Kako se v družbi oblikuje in vzdržuje razlika med ljudmi, ki človekove pravice dejansko uživajo, in tistimi, ki jih ne? – To je vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili pravnica dr. Barbara Rajgelj, filozof dr. Igor Pribac in sociolog dr. Gorazd Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem. Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. Kakšna je torej podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma, smo preverili v tokratni Intelekti. Foto: Posek tropskega pragozda na Sumatri za palmove nasade, Wikipedia, CC
Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – od tega, koliko zvezd se vsako leto rodi v Mlečni cesti; prek števila zvezd, ki imajo planete, na katerih bi se sploh moglo razviti življenje; do verjetnosti, da evolucijski procesi na takih planetih življenje navsezadnje priženejo od njegovih preprostih, enoceličnih začetkov do visoko inteligentnih bitij, ki so sposobna razviti tehnološko napredno civilizacijo. Ko je Drake dodal še oceno tega, koliko časa bi takšna civilizacija mogla obstajati, to je, koliko let lahko mine, preden podleže kakšni naravni ali tehnološki katastrofi, je dobil sila vznemirljiv, čeprav ne najbolj natančen odgovor. Drakeova enačba je namreč pokazala, da v galaksiji ta hip lahko obstaja vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. No, od časa, ko je Drake prvič formuliral to enačbo, je znanost občutno napredovala na prav vseh področjih. S kakšnimi rezultati nas torej oskrbi Drakeova enačba danes? In če je ta rezultat še vedno večji od 1, zakaj potem – čeprav stik z zunajzemeljsko inteligenco prizadevno iščemo že dolga desetletja – še vedno nismo odkrili nikogar tam zunaj? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Nina Gunde-Cimerman z ljubljanske Biotehniške fakultete ter astrofizika dr. Tomaž Zwitter in Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov
