Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V letu 2016 je pomembne korake naprej skupaj z odločevalci naredila tudi slovenska zdravniška stroka. Oprli so se na izsledke študij in tudi na dobro prakso Pediatrične klinike v Ljubljani.
Slovenski zdravniki že 55 otrok poskusno zdravijo s snovmi iz konoplje. Terapijo s sintetičnim kanabidiolom prejemajo otroci z najtežjimi oblikami epilepsije, pri katerih niso pomagala niti najmočnejša protiepileptična zdravila. Ob pregledu rezultatov zdravljenja s kanabidiolom je prof. dr. David Neubauer s Pediatrične klinike v Ljubljani zadovoljen. Pri več kot polovici otrok se je število epileptičnih napadov prepolovilo, ali pa jih sploh ni več.
Uspeh zdravljenja epilepsije s snovmi iz konoplje še zdaleč ni edini. S kanabinoidi ponekod v svetu zdravniki že pomagajo bolnikom z multiplo sklerozo, kronično bolečino in rakavimi obolenji.
O zdravilni moči konoplje se govori že tisočletja. Kaj je mit in kaj resnica? Doc. dr. Tanja Bagar, direktorica Inštituta ICANNA.
Nova spoznanja rahljajo zakonodajo in s tem odpirajo možnosti uporabe konoplje v uradni medicini. Prihodnost zdravljenja s konopljo je še posebej svetla na tistih področjih, kjer smo neuspešni z zdaj poznanimi zdravili. Prof. dr. Gorazd Drevenšek z Univerze na Primorskem in znanstveni sodelavec Medicinske fakultete v Ljubljani navaja možnost uporabe kanabinoidov v terapiji nekaterih možganskih tumorjev.
Raziskovalec na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu in eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje prof. dr. Lumir Ondřej Hanuš opozarja, da konoplja tako kot druga zdravila ni panaceum – ni zdravilo, ki bi pozdravilo vse bolezni. V Izraelu lahko namreč že več kot 25.000 bolnikov s posebnim dovoljenjem konopljo prevzame pri proizvajalcih in jo uporabi za zdravljenje. "V Izraelu je konoplja za bolnike brezplačna. Pridelovalcu morajo plačati le določen pavšal, s katerim pokrije stroške pridelave. Mesečni prispevek znaša 370 šeklov – to je približno 90 evrov. Pri tem ni pomembno, ali bolnik potrebuje 20 ali 200 g konoplje. Ker je konoplja brezplačna, pacient poravna le manipulativne stroške, ki znašajo približno 10 odstotkov najnižje pokojnine. Višina prispevka je torej razumna in vsakomur dostopna. Izraelskim bolnikom se, za razliko od bolnikov v nekaterih drugih državah, kjer je konoplja dosegljiva le na črnem trgu, tudi ni treba bati za njeno kakovost. Natančno vedo, da bodo od pridelovalcev dobili zdravo konopljo, brez bolezni, pesticidov in herbicidov. Gre za čisto rastlino, namenjeno zdravljenju."
V Izraelu je zdravljenje s konopljo možno že od leta 1990. Zdravniki specialisti, vendar ne s področja družinske medicine, o zdravljenju bolnika s konopljo obvestijo ministrstvo za zdravje. To izda dovoljenje, s katerim napoti pacienta do pridelovalca konoplje. "V Izraelu jih je osem. Vsak od njih oskrbuje od tisoč do dva tisoč bolnikov. Odraslim sta na voljo le dve različici konoplje. Lahko ju uporabijo za kajenje, inhaliranje in pa v obliki olja, ki si ga bolnik nakaplja pod jezik," pojasnjuje prof. Hanuš. "Menim, da to ni idealna rešitev. Obstajajo še drugi, boljši načini – kot je na primer uporaba rektalnih svečk, ki pa v Izraelu še niso dovoljene. Pridelovalec konoplje mora bolniku tudi razložiti način uporabe. Začeti mora z majhnim odmerkom, da se konoplje privadi, in če nanj deluje, je to perfektno. Če ne deluje, pa lahko pridelovalec zamenja sorto in jo nadomesti z drugo, ki bolj ustreza bolnikovi bolezni. Različni sevi konoplje namreč zdravijo različne bolezni. Prav tako tudi vsi bolniki niso enaki, če nič drugega se ljudje med seboj razlikujemo že genetsko, kar je v tem primeru zelo pomembno. Pridelovalec ima torej proste roke, da bolniku poišče najbolj odgovarjajočo rastlino."
Uradno okoli 10 odstotkov bolnikov, v praksi pa približno 7, zdravljenje s konopljo opusti, ker jim ne pomaga ali pa jim je po uporabi kanabisa slabo. Nekaterim konoplja preprosto ne ustreza, drugi pa morda v želji, da bi hitro ozdraveli, uporabijo prevelik odmerek. Prof. Hanuš opozarja: "Predoziranje sicer ni smrtno nevarno in ne pušča posledic, vendar pa se številni panično ustrašijo za svoje življenje in pokličejo reševalce. Tudi rekreativni uživalci, ki so vzeli prevelik odmerek, zatrjujejo, da so za vselej opravili s konopljo. Zato je treba biti zelo previden. Prvim majhnim odmerkom naj počasi sledijo večji; vse do količine, ki je potrebna za učinkovito zdravljenje."
Pred dvema letoma so s tovrstnim zdravljenjem najtežjih oblik otroške epilepsije začeli tudi na ljubljanski pediatriji. Terapija s sintetičnim kanabidiolom se je izkazala za zelo učinkovito, kar dr. Neubauer podkrepi s podatki.
Prof. Hanuš pojasnjuje, da se lahko bolniki z uporabo konoplje učinkovito spopadejo z znaki in simptomi številnih obolenj: "V nekaterih primerih konoplja tudi zdravi, kar pomeni, da jo lahko zdravniki uporabijo kot del terapije. Vendar pa bolnikom trenutno predpisujejo le paliativne odmerke, ki pa za zdravljenje ne zadostujejo. Poznam bolnike, ki konopljo uporabljajo dva tedna, njihovo zdravstveno stanje se izboljša, vendar pa jim je za nadaljnje zdravljenje zmanjka. Nekateri zato konopljo poiščejo na črnem trgu. Kar pa je tvegano, saj nikoli ne poznajo njene zgodovine; morda gre za sev, ki jim sploh ne pomaga; pa še zelo draga je lahko. To nikakor ni dobra rešitev. Upam, da se bodo razmere kmalu izboljšale."
Ugledni znanstvenik samozdravljenju s konopljo ni naklonjen: "Osebno nasprotujem, da bi sami gojili konopljo, sem tudi proti samozdravljenju z njo. Zakaj? Večina bolnikov je namreč sama ni sposobna pridelati. Zanje mora to narediti nekdo drug. Ta hoče denar, za kakovost pa mu je pogosto le malo mar. Tudi če bolnica ali bolnik sama pridelata konopljo, še vedno ne vesta, kakšna je njena kakovost. Analize so zelo drage, zato njene sestave pred uporabo verjetno ne bosta preverjala. To je velika slabost. Če bolnik svojo konopljo da v analizo in s tem preveri njeno mikrobiološko ustreznost in morebitno vsebnost težkih kovin – potem je vse v redu. Vendar pa sem prepričan, da to le redki storijo, saj so analize drage. Zato je bolje, da zdravljenje s konopljo zaupamo le zdravnikom in zdravstvenemu sistemu; saj ti najbolje vedo, kaj počnejo."
V Sloveniji je bila konoplja vse do pred kratkim razvrščena na seznam rastlin in snovi, ki so zelo nevarne za zdravje in se ne uporabljajo v medicini. Do prve spremembe je prišlo sredi leta 2014, ko je začela veljati uredba, ki dovoljuje uporabo zdravil na osnovi sintetičnih kanabinoidov. Spremembe zakonodaje v letu 2016 pa nakazujejo še bolj odločne korake k dokončni ureditvi tega področja.
Sodelujejo: otroški nevrolog prof. dr. David Neubauer, mikrobiologinja in predavateljica doc. dr. Tanja Bagar, farmakolog in raziskovalec prof. dr. Gorazd Drevenšek in kemik ter predavatelj prof. dr. Lumir Ondřej Hanuš, eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje.
909 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V letu 2016 je pomembne korake naprej skupaj z odločevalci naredila tudi slovenska zdravniška stroka. Oprli so se na izsledke študij in tudi na dobro prakso Pediatrične klinike v Ljubljani.
Slovenski zdravniki že 55 otrok poskusno zdravijo s snovmi iz konoplje. Terapijo s sintetičnim kanabidiolom prejemajo otroci z najtežjimi oblikami epilepsije, pri katerih niso pomagala niti najmočnejša protiepileptična zdravila. Ob pregledu rezultatov zdravljenja s kanabidiolom je prof. dr. David Neubauer s Pediatrične klinike v Ljubljani zadovoljen. Pri več kot polovici otrok se je število epileptičnih napadov prepolovilo, ali pa jih sploh ni več.
Uspeh zdravljenja epilepsije s snovmi iz konoplje še zdaleč ni edini. S kanabinoidi ponekod v svetu zdravniki že pomagajo bolnikom z multiplo sklerozo, kronično bolečino in rakavimi obolenji.
O zdravilni moči konoplje se govori že tisočletja. Kaj je mit in kaj resnica? Doc. dr. Tanja Bagar, direktorica Inštituta ICANNA.
Nova spoznanja rahljajo zakonodajo in s tem odpirajo možnosti uporabe konoplje v uradni medicini. Prihodnost zdravljenja s konopljo je še posebej svetla na tistih področjih, kjer smo neuspešni z zdaj poznanimi zdravili. Prof. dr. Gorazd Drevenšek z Univerze na Primorskem in znanstveni sodelavec Medicinske fakultete v Ljubljani navaja možnost uporabe kanabinoidov v terapiji nekaterih možganskih tumorjev.
Raziskovalec na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu in eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje prof. dr. Lumir Ondřej Hanuš opozarja, da konoplja tako kot druga zdravila ni panaceum – ni zdravilo, ki bi pozdravilo vse bolezni. V Izraelu lahko namreč že več kot 25.000 bolnikov s posebnim dovoljenjem konopljo prevzame pri proizvajalcih in jo uporabi za zdravljenje. "V Izraelu je konoplja za bolnike brezplačna. Pridelovalcu morajo plačati le določen pavšal, s katerim pokrije stroške pridelave. Mesečni prispevek znaša 370 šeklov – to je približno 90 evrov. Pri tem ni pomembno, ali bolnik potrebuje 20 ali 200 g konoplje. Ker je konoplja brezplačna, pacient poravna le manipulativne stroške, ki znašajo približno 10 odstotkov najnižje pokojnine. Višina prispevka je torej razumna in vsakomur dostopna. Izraelskim bolnikom se, za razliko od bolnikov v nekaterih drugih državah, kjer je konoplja dosegljiva le na črnem trgu, tudi ni treba bati za njeno kakovost. Natančno vedo, da bodo od pridelovalcev dobili zdravo konopljo, brez bolezni, pesticidov in herbicidov. Gre za čisto rastlino, namenjeno zdravljenju."
V Izraelu je zdravljenje s konopljo možno že od leta 1990. Zdravniki specialisti, vendar ne s področja družinske medicine, o zdravljenju bolnika s konopljo obvestijo ministrstvo za zdravje. To izda dovoljenje, s katerim napoti pacienta do pridelovalca konoplje. "V Izraelu jih je osem. Vsak od njih oskrbuje od tisoč do dva tisoč bolnikov. Odraslim sta na voljo le dve različici konoplje. Lahko ju uporabijo za kajenje, inhaliranje in pa v obliki olja, ki si ga bolnik nakaplja pod jezik," pojasnjuje prof. Hanuš. "Menim, da to ni idealna rešitev. Obstajajo še drugi, boljši načini – kot je na primer uporaba rektalnih svečk, ki pa v Izraelu še niso dovoljene. Pridelovalec konoplje mora bolniku tudi razložiti način uporabe. Začeti mora z majhnim odmerkom, da se konoplje privadi, in če nanj deluje, je to perfektno. Če ne deluje, pa lahko pridelovalec zamenja sorto in jo nadomesti z drugo, ki bolj ustreza bolnikovi bolezni. Različni sevi konoplje namreč zdravijo različne bolezni. Prav tako tudi vsi bolniki niso enaki, če nič drugega se ljudje med seboj razlikujemo že genetsko, kar je v tem primeru zelo pomembno. Pridelovalec ima torej proste roke, da bolniku poišče najbolj odgovarjajočo rastlino."
Uradno okoli 10 odstotkov bolnikov, v praksi pa približno 7, zdravljenje s konopljo opusti, ker jim ne pomaga ali pa jim je po uporabi kanabisa slabo. Nekaterim konoplja preprosto ne ustreza, drugi pa morda v želji, da bi hitro ozdraveli, uporabijo prevelik odmerek. Prof. Hanuš opozarja: "Predoziranje sicer ni smrtno nevarno in ne pušča posledic, vendar pa se številni panično ustrašijo za svoje življenje in pokličejo reševalce. Tudi rekreativni uživalci, ki so vzeli prevelik odmerek, zatrjujejo, da so za vselej opravili s konopljo. Zato je treba biti zelo previden. Prvim majhnim odmerkom naj počasi sledijo večji; vse do količine, ki je potrebna za učinkovito zdravljenje."
Pred dvema letoma so s tovrstnim zdravljenjem najtežjih oblik otroške epilepsije začeli tudi na ljubljanski pediatriji. Terapija s sintetičnim kanabidiolom se je izkazala za zelo učinkovito, kar dr. Neubauer podkrepi s podatki.
Prof. Hanuš pojasnjuje, da se lahko bolniki z uporabo konoplje učinkovito spopadejo z znaki in simptomi številnih obolenj: "V nekaterih primerih konoplja tudi zdravi, kar pomeni, da jo lahko zdravniki uporabijo kot del terapije. Vendar pa bolnikom trenutno predpisujejo le paliativne odmerke, ki pa za zdravljenje ne zadostujejo. Poznam bolnike, ki konopljo uporabljajo dva tedna, njihovo zdravstveno stanje se izboljša, vendar pa jim je za nadaljnje zdravljenje zmanjka. Nekateri zato konopljo poiščejo na črnem trgu. Kar pa je tvegano, saj nikoli ne poznajo njene zgodovine; morda gre za sev, ki jim sploh ne pomaga; pa še zelo draga je lahko. To nikakor ni dobra rešitev. Upam, da se bodo razmere kmalu izboljšale."
Ugledni znanstvenik samozdravljenju s konopljo ni naklonjen: "Osebno nasprotujem, da bi sami gojili konopljo, sem tudi proti samozdravljenju z njo. Zakaj? Večina bolnikov je namreč sama ni sposobna pridelati. Zanje mora to narediti nekdo drug. Ta hoče denar, za kakovost pa mu je pogosto le malo mar. Tudi če bolnica ali bolnik sama pridelata konopljo, še vedno ne vesta, kakšna je njena kakovost. Analize so zelo drage, zato njene sestave pred uporabo verjetno ne bosta preverjala. To je velika slabost. Če bolnik svojo konopljo da v analizo in s tem preveri njeno mikrobiološko ustreznost in morebitno vsebnost težkih kovin – potem je vse v redu. Vendar pa sem prepričan, da to le redki storijo, saj so analize drage. Zato je bolje, da zdravljenje s konopljo zaupamo le zdravnikom in zdravstvenemu sistemu; saj ti najbolje vedo, kaj počnejo."
V Sloveniji je bila konoplja vse do pred kratkim razvrščena na seznam rastlin in snovi, ki so zelo nevarne za zdravje in se ne uporabljajo v medicini. Do prve spremembe je prišlo sredi leta 2014, ko je začela veljati uredba, ki dovoljuje uporabo zdravil na osnovi sintetičnih kanabinoidov. Spremembe zakonodaje v letu 2016 pa nakazujejo še bolj odločne korake k dokončni ureditvi tega področja.
Sodelujejo: otroški nevrolog prof. dr. David Neubauer, mikrobiologinja in predavateljica doc. dr. Tanja Bagar, farmakolog in raziskovalec prof. dr. Gorazd Drevenšek in kemik ter predavatelj prof. dr. Lumir Ondřej Hanuš, eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje.
Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?
Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)
Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva
Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay
Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.
Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)
Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.
Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti.
Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. Foto: Son of Groucho/ Flickr, CC
Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta, ki naj bi z uporabo novih tehnologij in pametnih rešitev doprinesla k bistveno večji kvaliteti bivanja v velikih urbanih središčih. O tem kakšne so prednosti življenja v pametnih mestih in kje vse se skrivajo morebitne pasti novih tehnologij, je tekla beseda v oddaji Intelekta. Voditeljica Martina Černe je gostila dr. Tomaža Krambergerja, mag. Niko Mahnič, dr. Miloša Kosca in dr. Matjaža Uršiča.
TikTok je mobilna aplikacija za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov. Na prvi pogled gre le za zabavno aplikacijo, ki jo uporabljajo predvsem najmlajši. Tako kot drugi priljubljeni družbeni mediji, tudi TikTok s svojimi algoritmi aktivno spodbuja pogosto rabo aplikacije, zbira, hrani, obdeluje in preprodaja številne osebne podatke, omogoča ciljano oglaševanje in politično propagando. Za razliko od facebooka, twitterja in instagrama pa je lastnik TikTok-a kitajsko podjetje. Ameriški predsednik Donald Trump zahteva prodajo aplikacije ameriškim lastnikom, sicer bo njeno rabo na ameriških tleh, kjer jo uporablja več kot 100 milijonov ljudi, prepovedal. Kaj vse razkriva kitajsko ameriški boj za osebe podatke uporabnic in uporabnikov TikToka v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji?
V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.
Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Free-Photos (Pixabay)
Neveljaven email naslov