Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.

Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.

Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.

“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”

Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.

“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”

Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.

“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”

Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …

“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”