Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Kako živeti polno življenje kljub izgubi vida?
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem smo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje so vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič iz Očesne klinike UKC Ljubljana, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in uporabnica celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojca Božič.
Vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih docentka doktorica Nataša Vidovič Valentinčič z Očesne klinike UKC Ljubljana je v oddaji pojasnila, kako poteka izvajanje celovite rehabilitacija slepih in slabovidnih:
»Ko je rehabilitand napoten – napotuje ga lahko zdravnik okulist, in to je edina pot, da pride do nas – potem se najprej naredi multidisciplinarna vstopna ocena. Slepega ali slabovidnega najprej pogledata zdravnik in dipl. medicinska sestra, potem pa ta človek dobi še vstopno oceno psihologinje, tiflopedagoginje in socialne delavke, razen če tega izrecno ne želi. Pozneje se glede na to multidisciplinarno vstopno oceno po skupnem sestanku in po oceni vstopnih potencialov odločamo kot tim skupaj, kako s takim slepim ali slabovidnim človekom naprej glede na njegove potrebe, na njegove želje in glede na naše zmožnosti, kako bomo rehabilitacijo vodili. Nekdo bo potreboval predvsem psihološko pomoč – to so ljudje, ki so oslepeli pred kratkim ali so hudo izgubili vid. Ni nujno, da so popolnoma oslepeli – takih pravzaprav ni veliko – morda bo nekdo, ki je že nekaj časa močno slaboviden ali slep, potreboval bolj tiflopedagoško pomoč, to pomeni učitelja slepih in slabovidnih. Kar nekaj pa je ljudi, ki so že desetletja slepi ali slabovidni, pa vendar se ne zavedajo vseh svojih socialnih pravic, ki niso pomembne samo zato, da jim zaradi raznih finančnih dodatkov omogočijo morda nekoliko lažje življenje, ampak tudi zato, ker se z določenimi programi ali pa s spodbudo ali pa s pravicami do pripomočkov lažje spopadejo s svojo invalidnostjo.«
Na vprašanje, kako je uporabnici celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojci Božič pomagala psihosocialna in psihološka obravnava, je ta povedala:
»Zelo mi je pomagala. Lahko povem, da je to že moja druga rehabilitacija, prva je bila pred 23 leti. Poleg veščin učenja, kako ravnati z računalnikom, kako s povečavo, to, kar jaz potrebujem, da lahko delam z računalnikom, bi rekla, da mi je zelo pomagala. Dobiš samozavest, ker postaneš samostojen, lahko delaš z računalnikom. Eno tako notranjo moč dobiš, navzven pa samostojnost.«
In kaj so slepi in slabovidni pridobili s tem programom celovite rehabilitacije? Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber:
»Mislim, da smo pridobili veliko in vse. Človek, ki je deloma ali v celoti izgubil vid, ni več isti človek. Potrebuje novo identiteto, sprejeti mora svoje novo stanje in ko je to identiteto dobil, ko je svoje novo stanje sprejel, šele takrat se lahko začne ukvarjati s svojo rehabilitacijo. Rehabilitacija je proces, ki ga mora v glavnem opraviti sam, zato je tudi program sestavljen tako, da je osrednji član tega tima on sam. Različni strokovnjaki na enem samem mestu – ne fizično na enem mestu, ampak iz enega izvora – mu pomagajo pri uresničevanju teh njegovih nalog. Pomembno je to, da človek na nek nov način opravlja stvari, ki jih je prej opravil s pomočjo vida, zdaj pa jih zna opravljati kljub temu, da ne vidi več. Pa je to vseeno, ali je to pisanje, branje, natakanje pijače, britje, karkoli – vse to se da naučiti in človek s tem pridobi samozavest. Nima več občutka, da je breme družini, družbi in komurkoli in postane aktiven član družbe. In to je tisto, kar smo pridobili. Smo lahko, če želimo, aktivni v družbi, prispevamo, kar znamo in kar zmoremo, in jaz vedno trdim, da znamo in zmoremo več, kot se običajno sami zavedamo ali pa kot nam družba prizna.«
871 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Kako živeti polno življenje kljub izgubi vida?
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem smo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje so vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič iz Očesne klinike UKC Ljubljana, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in uporabnica celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojca Božič.
Vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih docentka doktorica Nataša Vidovič Valentinčič z Očesne klinike UKC Ljubljana je v oddaji pojasnila, kako poteka izvajanje celovite rehabilitacija slepih in slabovidnih:
»Ko je rehabilitand napoten – napotuje ga lahko zdravnik okulist, in to je edina pot, da pride do nas – potem se najprej naredi multidisciplinarna vstopna ocena. Slepega ali slabovidnega najprej pogledata zdravnik in dipl. medicinska sestra, potem pa ta človek dobi še vstopno oceno psihologinje, tiflopedagoginje in socialne delavke, razen če tega izrecno ne želi. Pozneje se glede na to multidisciplinarno vstopno oceno po skupnem sestanku in po oceni vstopnih potencialov odločamo kot tim skupaj, kako s takim slepim ali slabovidnim človekom naprej glede na njegove potrebe, na njegove želje in glede na naše zmožnosti, kako bomo rehabilitacijo vodili. Nekdo bo potreboval predvsem psihološko pomoč – to so ljudje, ki so oslepeli pred kratkim ali so hudo izgubili vid. Ni nujno, da so popolnoma oslepeli – takih pravzaprav ni veliko – morda bo nekdo, ki je že nekaj časa močno slaboviden ali slep, potreboval bolj tiflopedagoško pomoč, to pomeni učitelja slepih in slabovidnih. Kar nekaj pa je ljudi, ki so že desetletja slepi ali slabovidni, pa vendar se ne zavedajo vseh svojih socialnih pravic, ki niso pomembne samo zato, da jim zaradi raznih finančnih dodatkov omogočijo morda nekoliko lažje življenje, ampak tudi zato, ker se z določenimi programi ali pa s spodbudo ali pa s pravicami do pripomočkov lažje spopadejo s svojo invalidnostjo.«
Na vprašanje, kako je uporabnici celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojci Božič pomagala psihosocialna in psihološka obravnava, je ta povedala:
»Zelo mi je pomagala. Lahko povem, da je to že moja druga rehabilitacija, prva je bila pred 23 leti. Poleg veščin učenja, kako ravnati z računalnikom, kako s povečavo, to, kar jaz potrebujem, da lahko delam z računalnikom, bi rekla, da mi je zelo pomagala. Dobiš samozavest, ker postaneš samostojen, lahko delaš z računalnikom. Eno tako notranjo moč dobiš, navzven pa samostojnost.«
In kaj so slepi in slabovidni pridobili s tem programom celovite rehabilitacije? Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber:
»Mislim, da smo pridobili veliko in vse. Človek, ki je deloma ali v celoti izgubil vid, ni več isti človek. Potrebuje novo identiteto, sprejeti mora svoje novo stanje in ko je to identiteto dobil, ko je svoje novo stanje sprejel, šele takrat se lahko začne ukvarjati s svojo rehabilitacijo. Rehabilitacija je proces, ki ga mora v glavnem opraviti sam, zato je tudi program sestavljen tako, da je osrednji član tega tima on sam. Različni strokovnjaki na enem samem mestu – ne fizično na enem mestu, ampak iz enega izvora – mu pomagajo pri uresničevanju teh njegovih nalog. Pomembno je to, da človek na nek nov način opravlja stvari, ki jih je prej opravil s pomočjo vida, zdaj pa jih zna opravljati kljub temu, da ne vidi več. Pa je to vseeno, ali je to pisanje, branje, natakanje pijače, britje, karkoli – vse to se da naučiti in človek s tem pridobi samozavest. Nima več občutka, da je breme družini, družbi in komurkoli in postane aktiven član družbe. In to je tisto, kar smo pridobili. Smo lahko, če želimo, aktivni v družbi, prispevamo, kar znamo in kar zmoremo, in jaz vedno trdim, da znamo in zmoremo več, kot se običajno sami zavedamo ali pa kot nam družba prizna.«
V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.
Zase pravi, da je srečen duhovnik. Humanizem in vera sta globoko zasidrana v njem. »To sta dve stvari, ki jih ne moreš ločiti,« pravi misijonar Tone Kerin, ki že 34 let živi in dela na Madagaskarju. Pri 26-ih letih je kot mlad duhovnik odšel v misijone na Madagaskar. Predvideval je, da bo tam ostal le pet let, vendar ga je Afrika očarala. »V Afriki postaneš drug človek,« razlaga. Postala je njegov dom, prevzeli so ga narod, malgaška kultura in družba. Še bolj pa preprostost ljudi. Njegovo delo ni le oznanjevanje evangelija, temveč tudi izobraževanje in pomoč Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju tudi sam vodi. Pred njim pa je še veliko izzivov. Misijonar Tone Kerin, ki je zdaj v Sloveniji, bo gost oddaje Med štirimi stenami. O njegovem življenju in delu se bo z njim pogovarjala Petra Medved.
Zveza paraplegikov Slovenije praznuje 50 let uspešnega delovanja, ki poteka pod sloganom: »Naš korak se vrti že pol stoletja.« V sklopu praznovanja organizirajo številne dogodke, predvsem pa poudarjajo, da so se v petdesetih letih delovanja organizacije zgodile korenite spremembe na področju medicinsko tehničnih pripomočkov in pri odpravljanju arhitekturnih ovir. Najpomembnejše pa je, da se je z razvojem in napredkom pri ljudeh spreminjala tudi miselnost. Če so se pred petdesetimi in več leti invalidi zaradi predsodkov in kompleksa manjvrednosti skrivali doma, so danes enakovredni člani družbe, poudarjajo v Zvezi paraplegikov Slovenije. Kakšne programe in podporo nudi Zveza paraplegikov Slovenije svojim članom in s kakšnimi težavami se srečujejo v vsakdanjem življenju – o tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gosta bosta ustanovni član tetraplegik Jože Globokar in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.
Redke bolezni so po večini genetskega izvora, pogosto so neozdravljive in napredujoče, nemalokrat pa se jim pridružuje še vrsta drugih težav. V Sloveniji živi približno 150 tisoč ljudi z redkimi boleznimi, ki imajo velik psihosocialni vpliv na bolnike in njihove svojce. Med njimi je tudi 12-letna Ela, edina v Sloveniji, ki ima sindrom Pallister Killian. Na svetu živi približno 500 ljudi s to boleznijo. Pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Zato se posamezniki z avtizmom na vsakodnevne situacije in spremembe odzivajo na neobičajen način. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, ravno tako tudi potreba teh oseb po pomoči in podpori. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih, kaj potrebujejo starši, vzgojitelji in učitelji, ki ga poučujejo, zakaj je pomembno, da ima tak otrok v šoli spremljevalca, in kakšne težave imajo starši otrok z avtizmom, ko postanejo polnoletni - o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala z mamo mladostnika z avtizmom in ustanoviteljico zasebnega Zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper - defektologinjo Patricijo Lovišček, ki največ časa posveča izobraževanju in usposabljanju staršev, vzgojiteljev, učiteljev ter laične javnosti o avtizmu in Aspergerjevem sindromu.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.
»Človek se ne sme predati. Ni pomembno, kaj mu manjka, pomembno je tisto, kar ima, kar mu je ostalo,« razlaga Jože Okoren, ki je že petdeset let na invalidskem vozičku. Njegova življenjska zgodba – je dobitnik srebrne in bronaste medalje v metu diska na paraolimpijskih igrah, kar devet let pa je bil tudi evropski rekorder v metu diska – dokazuje, da paraplegija ne pomeni konca življenja. Postal je uspešen športnik, ustvaril si je družino; že med športno kariero se je vključil v delovanje invalidskih organizacij, v katerih je opravljal številne pomembne funkcije, svoje znanje pa še zdaj prenaša na mlajše invalide. Je predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja, podpredsednik strokovnega sveta pri paraolimpijskem komiteju in član komisije za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov ter član Slovenske olimpijske akademije pri Olimpijskem komiteju Slovenije. O njegovem življenju in delu, karieri uspešnega športnika in pogledu na invalidnost se bo v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Psihologinja in mama treh otrok, sodelavka FamilyLab Slovenija, voditeljica starševskih večerov, ki na Facebooku vodi tudi skupino Kje vas čevelj žuli? - šolstvo, je kritična opazovalka šolskega sistema. Zato se je poglobila v delovanje različnih šolskih in izobraževalnih sistemov. In da ne bi samo kritizirala, ponuja tudi alternative. V času, ko tudi pri nas slišimo pobude za spremembo šolskega sistema, je izdala knjigo z naslovom Šola, kam greš?. Marjana Škalič bo gostja ponedeljkove oddaje Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Marjetka Kulovec je prva gluha doktorica znanosti pri nas. Lani decembra je zagovarjala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Analiza strategij tolmačenja znakovnega jezika v Sloveniji in njihovega vpliva na razumevanje. Zaposlena je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Kot profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha že 25 let poučuje gluhe otroke. Poudarja pomen znanja slovenskega znakovnega jezika za gluhe otroke, saj po njenih izkušnjah tako najhitreje napredujejo na vseh področjih življenja. Kakšno je bilo njeno otroštvo, kako se je učila slovenskega jezika in kako je premagovala ovire v svojem izobraževanju ter kakšno je življenje gluhih – o tem bo Marjetka Kulovec pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. V goste jo je povabila Petra Medved. Njen govor bo tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tinkara Jerina. Na Prvem programu Radia Slovenija smo zagotovili, da lahko oddajo Med štirimi stenami v video posnetku spremljajo tudi gluhi v slovenskem znakovnem jeziku.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Pred 27. leti sta z možem sprejela v rejništvo prvega otroka – deklico, ki je imela raka. Potem so bili pri njiju še trije otroci s kompleksnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami. Anže, ki ima cerebralno paralizo, je še vedno v njuni družini. Zaradi telesne oviranosti mu ves čas nudita nego in pomoč pri vseh vsakdanjih opravilih, ki jih sam ne zmore. Svojo hišo in način življenja sta prilagodila njegovim gibalnim zmožnostim. Marija Baš je za dolgoletno in uspešno rejniško delo letos prejela priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gospo Baš, njenega moža Stanislava in Anžeta gostimo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že iz mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa figure, akte in abstrakcijo. Udeležuje se raznih kolonij in Ex-tempora. Imela je 19 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. Letos je bila izbrana za sodelovanje na 51. mednarodnem Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem. V oddaji Med štirimi stenami nam bo odprla vrata svojega likovnega sveta, ki s slabšanjem vida postaja tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš razložila novinarki Petri Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slovenija ima poleg Zimbabveja in Japonske najbolj fizično aktivne otroke na svetu, je v nedavni raziskavi ugotovila Mednarodna zveza za aktivne in zdrave otroke. Glavni cilj ukvarjanja otrok s športom, naj bo zabava, pa poudarjajo strokovnjaki. Nekateri starši na to radi pozabijo, saj na šport gledajo s stališča odraslega, ki v športu vidi predvsem tekmovanje, boj dveh za zmago, za prevlado. S svojim mnenjem in obnašanjem, ki je včasih ob spremljanju tekem tudi zelo ekscesno, slabo vplivajo na otroka, mu vzamejo veselje do športa in ga spremenijo v nekaj mučnega. Več o primernem pristopu in vlogi staršev otrok športnikov v oddaji Med štirimi stenami.
Neveljaven email naslov