Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
871 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.
Zase pravi, da je srečen duhovnik. Humanizem in vera sta globoko zasidrana v njem. »To sta dve stvari, ki jih ne moreš ločiti,« pravi misijonar Tone Kerin, ki že 34 let živi in dela na Madagaskarju. Pri 26-ih letih je kot mlad duhovnik odšel v misijone na Madagaskar. Predvideval je, da bo tam ostal le pet let, vendar ga je Afrika očarala. »V Afriki postaneš drug človek,« razlaga. Postala je njegov dom, prevzeli so ga narod, malgaška kultura in družba. Še bolj pa preprostost ljudi. Njegovo delo ni le oznanjevanje evangelija, temveč tudi izobraževanje in pomoč Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju tudi sam vodi. Pred njim pa je še veliko izzivov. Misijonar Tone Kerin, ki je zdaj v Sloveniji, bo gost oddaje Med štirimi stenami. O njegovem življenju in delu se bo z njim pogovarjala Petra Medved.
Zveza paraplegikov Slovenije praznuje 50 let uspešnega delovanja, ki poteka pod sloganom: »Naš korak se vrti že pol stoletja.« V sklopu praznovanja organizirajo številne dogodke, predvsem pa poudarjajo, da so se v petdesetih letih delovanja organizacije zgodile korenite spremembe na področju medicinsko tehničnih pripomočkov in pri odpravljanju arhitekturnih ovir. Najpomembnejše pa je, da se je z razvojem in napredkom pri ljudeh spreminjala tudi miselnost. Če so se pred petdesetimi in več leti invalidi zaradi predsodkov in kompleksa manjvrednosti skrivali doma, so danes enakovredni člani družbe, poudarjajo v Zvezi paraplegikov Slovenije. Kakšne programe in podporo nudi Zveza paraplegikov Slovenije svojim članom in s kakšnimi težavami se srečujejo v vsakdanjem življenju – o tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gosta bosta ustanovni član tetraplegik Jože Globokar in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.
Redke bolezni so po večini genetskega izvora, pogosto so neozdravljive in napredujoče, nemalokrat pa se jim pridružuje še vrsta drugih težav. V Sloveniji živi približno 150 tisoč ljudi z redkimi boleznimi, ki imajo velik psihosocialni vpliv na bolnike in njihove svojce. Med njimi je tudi 12-letna Ela, edina v Sloveniji, ki ima sindrom Pallister Killian. Na svetu živi približno 500 ljudi s to boleznijo. Pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Zato se posamezniki z avtizmom na vsakodnevne situacije in spremembe odzivajo na neobičajen način. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, ravno tako tudi potreba teh oseb po pomoči in podpori. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih, kaj potrebujejo starši, vzgojitelji in učitelji, ki ga poučujejo, zakaj je pomembno, da ima tak otrok v šoli spremljevalca, in kakšne težave imajo starši otrok z avtizmom, ko postanejo polnoletni - o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala z mamo mladostnika z avtizmom in ustanoviteljico zasebnega Zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper - defektologinjo Patricijo Lovišček, ki največ časa posveča izobraževanju in usposabljanju staršev, vzgojiteljev, učiteljev ter laične javnosti o avtizmu in Aspergerjevem sindromu.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.
»Človek se ne sme predati. Ni pomembno, kaj mu manjka, pomembno je tisto, kar ima, kar mu je ostalo,« razlaga Jože Okoren, ki je že petdeset let na invalidskem vozičku. Njegova življenjska zgodba – je dobitnik srebrne in bronaste medalje v metu diska na paraolimpijskih igrah, kar devet let pa je bil tudi evropski rekorder v metu diska – dokazuje, da paraplegija ne pomeni konca življenja. Postal je uspešen športnik, ustvaril si je družino; že med športno kariero se je vključil v delovanje invalidskih organizacij, v katerih je opravljal številne pomembne funkcije, svoje znanje pa še zdaj prenaša na mlajše invalide. Je predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja, podpredsednik strokovnega sveta pri paraolimpijskem komiteju in član komisije za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov ter član Slovenske olimpijske akademije pri Olimpijskem komiteju Slovenije. O njegovem življenju in delu, karieri uspešnega športnika in pogledu na invalidnost se bo v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Psihologinja in mama treh otrok, sodelavka FamilyLab Slovenija, voditeljica starševskih večerov, ki na Facebooku vodi tudi skupino Kje vas čevelj žuli? - šolstvo, je kritična opazovalka šolskega sistema. Zato se je poglobila v delovanje različnih šolskih in izobraževalnih sistemov. In da ne bi samo kritizirala, ponuja tudi alternative. V času, ko tudi pri nas slišimo pobude za spremembo šolskega sistema, je izdala knjigo z naslovom Šola, kam greš?. Marjana Škalič bo gostja ponedeljkove oddaje Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Marjetka Kulovec je prva gluha doktorica znanosti pri nas. Lani decembra je zagovarjala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Analiza strategij tolmačenja znakovnega jezika v Sloveniji in njihovega vpliva na razumevanje. Zaposlena je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Kot profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha že 25 let poučuje gluhe otroke. Poudarja pomen znanja slovenskega znakovnega jezika za gluhe otroke, saj po njenih izkušnjah tako najhitreje napredujejo na vseh področjih življenja. Kakšno je bilo njeno otroštvo, kako se je učila slovenskega jezika in kako je premagovala ovire v svojem izobraževanju ter kakšno je življenje gluhih – o tem bo Marjetka Kulovec pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. V goste jo je povabila Petra Medved. Njen govor bo tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tinkara Jerina. Na Prvem programu Radia Slovenija smo zagotovili, da lahko oddajo Med štirimi stenami v video posnetku spremljajo tudi gluhi v slovenskem znakovnem jeziku.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Pred 27. leti sta z možem sprejela v rejništvo prvega otroka – deklico, ki je imela raka. Potem so bili pri njiju še trije otroci s kompleksnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami. Anže, ki ima cerebralno paralizo, je še vedno v njuni družini. Zaradi telesne oviranosti mu ves čas nudita nego in pomoč pri vseh vsakdanjih opravilih, ki jih sam ne zmore. Svojo hišo in način življenja sta prilagodila njegovim gibalnim zmožnostim. Marija Baš je za dolgoletno in uspešno rejniško delo letos prejela priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gospo Baš, njenega moža Stanislava in Anžeta gostimo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že iz mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa figure, akte in abstrakcijo. Udeležuje se raznih kolonij in Ex-tempora. Imela je 19 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. Letos je bila izbrana za sodelovanje na 51. mednarodnem Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem. V oddaji Med štirimi stenami nam bo odprla vrata svojega likovnega sveta, ki s slabšanjem vida postaja tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš razložila novinarki Petri Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slovenija ima poleg Zimbabveja in Japonske najbolj fizično aktivne otroke na svetu, je v nedavni raziskavi ugotovila Mednarodna zveza za aktivne in zdrave otroke. Glavni cilj ukvarjanja otrok s športom, naj bo zabava, pa poudarjajo strokovnjaki. Nekateri starši na to radi pozabijo, saj na šport gledajo s stališča odraslega, ki v športu vidi predvsem tekmovanje, boj dveh za zmago, za prevlado. S svojim mnenjem in obnašanjem, ki je včasih ob spremljanju tekem tudi zelo ekscesno, slabo vplivajo na otroka, mu vzamejo veselje do športa in ga spremenijo v nekaj mučnega. Več o primernem pristopu in vlogi staršev otrok športnikov v oddaji Med štirimi stenami.
Neveljaven email naslov