V Ljubljani se je v četrtek začel Evropski kongres, ENCALS, ki je na enem mestu združil strokovnjake, ki se ukvarjajo s hudo nevrodegenerativno boleznijo, amiotrofično laterarno sklerozo.
Se spomnite izziva polivanja z ledeno vodo, ki je pred tremi leti objel svet? Eden od namenov te globalne akcije je bilo osveščanje o ALS, ki je bila prvič opisana že v 19. Stoletju, še vedno pa so v povezavi z njenimi mehanizmi, vzroki in zdravljenjem odprta številna vprašanja. Kot je za Možgane na dlani pojasnil doc. dr. Blaž Koritnik, je v Sloveniji približno 150 ljudi s to boleznijo, vsako leto jih na novo zboli približno 50.
Poldrugo stoletje raziskovalne zgodovine
Za ALS obstaja kar nekaj poimenovanj. Ponekod bolezen imenujejo kar “bolezen motoričnih nevronov“, ponekod tudi “Gehrigova bolezen“, po igralcu baseballa Lou-ju Gehrigu, ki so mu ALS diagnosticirali leta 1930. Francozi pa jo imenujejo “Charotova bolezen” po francoskem zdravniku Jean Martinu Charcotu, ki je o bolezni pisal že leta 1869 :
“… vse do danes še vedno ta klinični opis, kako bolezen izgleda, kakšne težave imajo ljudje, ostaja tisto glavno, navkljub vsem sodobnim tehnologijam, možnostim merjenja, slikanja, še vedno nimamo na voljo zadosti dobre in učinkovite metode, s katero bi natančneje to bolezen sploh potrdili”.
Je pojasnil doc. dr. Blaž Koritnik.
Motorični nevroni
Ste kdaj pomislilo, kaj vse opravljajo naše mišice? Od tega, ko zjutraj vstanemo iz postelje, primemo kozarec vode, stečemo v službo. Dihamo. Krčenje mišic seveda upravljajo možgani, glavni igralci pri tem pa so gibalne živčne celice, imenovane tudi motorični nevroni. Tisti v možganski skorji se imenujejo zgornji motorični nevroni, tisti v možganskem deblu in hrbtenjači pa spodnji motorični nevroni.
“..so najpomembnejši del tega, da se gibamo, premikamo. So tvorci vseh signalov, ki se pošiljajo v mišice, da lahko počnemo, kar počnemo. Te celice imajo neke svoje značilnosti, ena od njih je to, da so to predvsem zelo dolge celice, odrastki teh celic so dolge tudi meter in več, če gre recimo za celico, ki poteka od hrbtenjače do prsta na nogi. To je najbrž tudi eden od razlogov, da te celice postanejo tako dojemljive za različne genetske okvare. Pri manjših celicah se kaj takšnega morda niti ne bi tako izrazilo, pri teh celicah pa telo celice, ki je neka tovarna, ves čas oskrbuje končni del, ki je meter stran, z vsemi snovmi in beljakovinami, se bo to prej pokazalo kot motnja.”
Vrsta različnih mehanizmov, učinkovitega zdravila (še) ni
Pestrost različnih mehanizmov, ki lahko pripeljejo do ALS predstavlja trd oreh za raziskovalce, saj z odkritjem enega mehanizma pojasnijo le majhen delež vseh oblik bolezni in je potencialno zdravljenje zato namenjeno le peščici ljudem s to okvaro. Prav zaradi tega so tako pomembne bazične raziskave. O možnostih zdravljenja je gost tokratne epizode oddaje Možgani na dlani povedal:
“Takšnega zdravila, kot bi si ga pacienti pa tudi vsi drugi želeli, na žalost ni. Želeli bi si zdravilo, ki bo to bolezen ustavilo, ki bo izboljšalo stanje, ki bo preprečilo, da se karkoli slabša. Edino zdravilo, ki je zdaj že več kot dvajset let na voljo, je zdravilo, ki nekoliko upočasni potek bolezni. In zdaj, v zadnjih dveh desetletjih, še celo nobenega novega zdravila, ki bi bilo vsaj podobno temu, niso uspeli odkriti oziroma potrditi, da bi bilo učinkovito. Mogoče se vseeno kaže neko upanje ravno v letošnjem letu. Začeli so se pojavljati rezultati nekih novejših študij, kjer so neka nova zdravila pokazala učinek, na znanstveno preverljivem nivoju“.
Eno od teh zdravil so predstavili tudi v okviru kongresa, ki poteka v Ljubljani.
Vir videa (z dovoljenjem) : http://www2.kclj.si/ikn/INFO/ALS/ALS.htm.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Možgani na dlani
18.05.2017
V Ljubljani se je v četrtek začel Evropski kongres, ENCALS, ki je na enem mestu združil strokovnjake, ki se ukvarjajo s hudo nevrodegenerativno boleznijo, amiotrofično laterarno sklerozo.
Se spomnite izziva polivanja z ledeno vodo, ki je pred tremi leti objel svet? Eden od namenov te globalne akcije je bilo osveščanje o ALS, ki je bila prvič opisana že v 19. Stoletju, še vedno pa so v povezavi z njenimi mehanizmi, vzroki in zdravljenjem odprta številna vprašanja. Kot je za Možgane na dlani pojasnil doc. dr. Blaž Koritnik, je v Sloveniji približno 150 ljudi s to boleznijo, vsako leto jih na novo zboli približno 50.
Poldrugo stoletje raziskovalne zgodovine
Za ALS obstaja kar nekaj poimenovanj. Ponekod bolezen imenujejo kar “bolezen motoričnih nevronov“, ponekod tudi “Gehrigova bolezen“, po igralcu baseballa Lou-ju Gehrigu, ki so mu ALS diagnosticirali leta 1930. Francozi pa jo imenujejo “Charotova bolezen” po francoskem zdravniku Jean Martinu Charcotu, ki je o bolezni pisal že leta 1869 :
“… vse do danes še vedno ta klinični opis, kako bolezen izgleda, kakšne težave imajo ljudje, ostaja tisto glavno, navkljub vsem sodobnim tehnologijam, možnostim merjenja, slikanja, še vedno nimamo na voljo zadosti dobre in učinkovite metode, s katero bi natančneje to bolezen sploh potrdili”.
Je pojasnil doc. dr. Blaž Koritnik.
Motorični nevroni
Ste kdaj pomislilo, kaj vse opravljajo naše mišice? Od tega, ko zjutraj vstanemo iz postelje, primemo kozarec vode, stečemo v službo. Dihamo. Krčenje mišic seveda upravljajo možgani, glavni igralci pri tem pa so gibalne živčne celice, imenovane tudi motorični nevroni. Tisti v možganski skorji se imenujejo zgornji motorični nevroni, tisti v možganskem deblu in hrbtenjači pa spodnji motorični nevroni.
“..so najpomembnejši del tega, da se gibamo, premikamo. So tvorci vseh signalov, ki se pošiljajo v mišice, da lahko počnemo, kar počnemo. Te celice imajo neke svoje značilnosti, ena od njih je to, da so to predvsem zelo dolge celice, odrastki teh celic so dolge tudi meter in več, če gre recimo za celico, ki poteka od hrbtenjače do prsta na nogi. To je najbrž tudi eden od razlogov, da te celice postanejo tako dojemljive za različne genetske okvare. Pri manjših celicah se kaj takšnega morda niti ne bi tako izrazilo, pri teh celicah pa telo celice, ki je neka tovarna, ves čas oskrbuje končni del, ki je meter stran, z vsemi snovmi in beljakovinami, se bo to prej pokazalo kot motnja.”
Vrsta različnih mehanizmov, učinkovitega zdravila (še) ni
Pestrost različnih mehanizmov, ki lahko pripeljejo do ALS predstavlja trd oreh za raziskovalce, saj z odkritjem enega mehanizma pojasnijo le majhen delež vseh oblik bolezni in je potencialno zdravljenje zato namenjeno le peščici ljudem s to okvaro. Prav zaradi tega so tako pomembne bazične raziskave. O možnostih zdravljenja je gost tokratne epizode oddaje Možgani na dlani povedal:
“Takšnega zdravila, kot bi si ga pacienti pa tudi vsi drugi želeli, na žalost ni. Želeli bi si zdravilo, ki bo to bolezen ustavilo, ki bo izboljšalo stanje, ki bo preprečilo, da se karkoli slabša. Edino zdravilo, ki je zdaj že več kot dvajset let na voljo, je zdravilo, ki nekoliko upočasni potek bolezni. In zdaj, v zadnjih dveh desetletjih, še celo nobenega novega zdravila, ki bi bilo vsaj podobno temu, niso uspeli odkriti oziroma potrditi, da bi bilo učinkovito. Mogoče se vseeno kaže neko upanje ravno v letošnjem letu. Začeli so se pojavljati rezultati nekih novejših študij, kjer so neka nova zdravila pokazala učinek, na znanstveno preverljivem nivoju“.
Eno od teh zdravil so predstavili tudi v okviru kongresa, ki poteka v Ljubljani.
Vir videa (z dovoljenjem) : http://www2.kclj.si/ikn/INFO/ALS/ALS.htm.
V zadnjih tednih ste najbrž tudi vi slišali, da je eden izmed pogostih simptomov bolezni COVID-19 izguba vonja. S tujko se to imenuje anozmija. In kaj imajo s tem opraviti naši možgani? V svet vonjev in živčevja se bomo potopili skupaj z dr. Dejanom Georgievom z nevrološke klinike UKC Ljubljana.
V poletnih epizodah radi možgane pripeljemo bližje morju. Tokrat se odpravljamo pod vodno gladino - s podmornico in brskamo po svetu in prepletu podvodne medicine, psihologije in fiziologije. Z nami gre na potep prof. dr. Samo Ribarič.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Sredi izpitnega obdobja se bomo znova poglobili v - branje. Bralno zaznavanje in razumevanje ter pomnjenje preučuje prof. dr. Jennifer Stiegler Balfour, ki ima na Univerzi New England v ZDA svoj laboratorij, v katerem se trenutno posvečajo predvsem digitalnim napravam in učinkovitosti branja z njih. Naši možgani imajo čudovito možnost, da tudi takrat, ko kakšna informacija manjka, s pomočjo konteksta sestavijo zgodbo.
To se je zgodilo že vsem – napisali smo sporočilo, mail, trikrat pozorno prebrali in – še vedno so bile napake, še vedno so bile črke obrnjene, je kaj manjkalo in tako naprej. Smo bili samo površni ali nas naši možgani kdaj »pretentajo«, da nam je potem vsem malo nerodno? Po odgovore sem zavila na Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, k asistentki Nini Purg.
Hana Hawlina bo tokrat z nami, doktorska študentka na Univerzi v Neuchatelu v Švici in sociokulturna psihologinja, naša neumorna sopotnica pri raziskovanju socialne psihologije in socialne nevroznanosti. Tokrat bomo klepetali o tem, kako poslušni so naši možgani, ko govorimo o času kriz, kot je recimo pandemija, kjer smo se počutili fizično in socialno ranljivi.
Če uporabim besedno zvezo »človekov najboljši prijatelj«, verjetno ni dvoma, o kom govorim. Psom smo nadeli tak naziv, saj nas spremljajo že tisočletja. Tudi druge živali: mačke, konji, krave, ptice, so stalnica človeškega vsakdanjika. Na njihovo družbo bomo danes pogledali skozi aparature, ki merijo dogajanje v možganih. Kako prisotnost živali vpliva na to, kar se dogaja v našem telesu, je vprašanje, ki smo ga zastavili prof. dr. Petru Preglju, predstojniku Katedre za psihiatrijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Del oddaje Možgani na dlani pa posvečamo terapijam z živalmi, zato bosta z nami terapevtka s konji Petra Markič iz Mladinsko-klimatskega zdravilišča Rakitna in logopedinja z Univerzitetno-rehabilitacijskega inštituta Soča Špela Pirc.
In še navodilo za poslušanje: na začetku boste slišali nekaj zvokov, poskušajte se vživeti vanje.
V tokratni epizodi vas Mojca Delač vabi na sprehod … v gozd. Z nami na potep gre tudi dr. Karla Klokočovnik Evans, kognitivna nevroznanstvenica z Univerze York v Veliki Britaniji, ki je malodane že celo življenje tudi »Slovenka po svetu« in smo jo v naših oddajah pred leti že gostili. Tokrat sta za izziv vzeli tisto znano frazo – »Zaradi dreves ne vidi gozda«. Seveda to v prispodobi pomeni, da zaradi osredotočenja na posamezne elemente ne vidimo širše slike, a tokrat bova frazo vzeli za izziv preučevanja našega vidnega zaznavanja.
Če boste prijaznost vtipkali v SSKJ boste najprej zraven prebrali, da je to lastnost prijaznega človeka. Ampak, kot pojasnjuje psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan, je prijaznost več kot le osebnostna Značilnost človeka. Teden ozaveščanja o duševnem zdravju je za rdečo nit letos vzel prijaznost in tudi mi jo bomo vpletli v jutranje minute z nevroznanost.
Tokrat načenjamo temo, ki je v tednih samoizolacije zorela iz tedna v teden – Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Zakaj nam je tako težko, ko smo ločeni od ljubih ljudi? Videoklici kaj pomagajo? In kako je bilo v časih, ko jih še ni bilo? Psihiatrinja, izr. prof. dr. Maja Rus Makovec gre tokrat z nami na potep med nevrone, ki jim je hudo, ko ob nas ni ljudi, ki nam veliko pomenijo. Kot bomo slišali, nas možgani sicer spravijo v stisko, a iz nje tudi rešijo! Se slišimo ob 7.35 v četrtkovem jutru. Če vas ne bo, vas bomo pogrešali! Pripravlja: Mojca Delač.
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Pa je že konec aprila! Kako hitro ali počasi vam tečejo te dnevi in tedni? Morda pa kar oboje? Hitro mineva, hkrati se pa vreče? O zaznavanju časa se bomo pogovarjali v tokratni epizodi Možgani na dlani. Katera omrežja so pri tem najbolj aktivna? Kaj je največji izziv za preučevanje? Kaj je odvisno od posameznika in katere značilnosti so skupne vsem? Zakaj je dojemanje časa v izolaciji navadno drugačno? Z nami bo francoska nevroznanstvenica prof. dr. Virginie van Wassenhove. Vzemite si čas za možgane in čas v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač
V teh tednih lahko med novinarskimi konferencami opazujemo tudi neumorno tolmačenje v znakovni jezik, ki si seveda zasluži globok poklon. Ob tolmačenju iz besednega v znakovni jezik se v možganih odvija cel kup procesov, kar je seveda zlasti zahtevno, če se to odvija simultano. O tem, kako to poteka, bomo govorili v novi epizodi oddaje Možgani na dlani. Če se nam kdaj zatakne kakšna beseda na koncu jezika, se lahko zatakne tudi kretnja? Kako je s kretanjem novih besed, kot je denimo »koronavirus«? Kateri so glavni izzivi pri raziskovanju znakovnega jezika in možganov? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Bencie Woll, ki se s področjem ukvarja že več kot štiri desetletja in je bila prva profesorica znakovnega jezika v Združenem Kraljestvu ter Jasno Bauman, direktorico Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. V četrtek ob 7.35 na Prvem!
»Super, danes mi bo pa dolgčas!!« najbrž še nikoli niste vzkliknili. Dolgčas je stanje, ki ga ne dojemamo kot nekaj pozitivnega, bolj kot neugodje ker nimamo dela, se nič zanimivega ne dogaja, nimamo družbe, zabave, dela. Kaj pa to pomeni za naše možgane? Katerim nevronskim omrežjem je dolgčas? Kako je povezan z apatijo, depresijo in tesnobo? In kako lahko dolgčas rodi tudi ustvarjalnost? Vse to raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko veliko govorimo o higieni rok in kašlja, se bomo v jutranjih minutah, v katerih potujemo med naše nevrone, posvetili higieni spanja. Ta ima v tem času številne izzive. Od porušenega cirkadianega ritma do nespečnosti, ki je, kot pravi prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, prerasla že v pravo vzporedno epidemijo, s katero se ukvarjajo po vsej Evropi. Spanje je izjemno pomembno tudi za delovanje našega imunskega sistema. V preteklosti so naredili že kar nekaj raziskav, ki so pokazale, kako z dobrim spanjem zmanjšamo možnost za okužbe z respiratornimi boleznimi. Tudi o tem v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Smo v obdobju, ki našim možganom nudi cel kup izzivov. Kot je v pretekli epizodi povedal nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nam takšna izolacija lahko omogoči veliko večjo introspekcijo, pogled vase, da odkrijemo nekaj, čemur znanost pravi »socialni možgani«. Prav o teh socialnih možganih, o tem, kakšen vpogled vanje nudijo aktualne razmere, kako je s socialno distanco in kako se lahko tudi na distanci zbližamo, kaj ima z vsem tem tako imenovani »sebični gen« in kaj empatija, pa v četrtek ob 7.35 z asistentko sociokulturne psihologije z univerze Neuchatel v Švici - Hano Hawlina. Se slišimo na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
V zadnji marčevski epizodi se bomo z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom pogovarjali o aktualnih temah, ki se nas vseh dotikajo. In ko smo že pri dotiku – ta ima pomembno vlogo v človeški kogniciji in zaznavanju sveta in odpira področje somatosenzoričnega dogajanja v človeških možganih. Tudi o tem v jutranjih minutah, ko bomo prof. Pirtoška vprašali tudi, kje v obdobju, ko se zdi, da je svet obstal ali se vsaj vrti drugače, kot smo vajeni, vidi največje izzive za medicino, prihajajoče generacije zdravnikov, s katerimi se srečuje kot profesor, ter družbo na splošno. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tednu, ki že tradicionalno v številnih državah sveta poudarja pomen možganov in znanja o njih, se znova posvečamo odnosom. Čeprav je dogajanje Tedna možganov prestavljeno zaradi aktualnih razmer, je to odličen čas, da razmislimo o sebi in drugih in tudi o tem, kako tesno in z roko v roki gresta skrb za zdravo telo in skrb za zdrave možgane. O tem s strokovnjaki v četrtek ob 7.35 na Prvem. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tretji, zadnji epizodi serije “Na valovih odnosov” sta Mojca Delač in Luka Hvalc v studio povabila prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Maja Ratej pa je z mikrofonom obiskala prof. dr. Gregorja Majdiča. Tema pa: Oksitocin, hormonsko lepilo družbe.
V marčevskih epizodah plujemo Na valovih odnosov, ki jim bomo tokrat privoščili odmerek kemije. Oksitocin je veliko več kot »le« molekule, nekateri mu pravijo tudi »hormonsko lepilo družbe«. Prof. dr. Mojca Kržan nam je med drugim v rednih tedenskih jutranjih minutah za nevroznanost pojasnila tudi, zakaj gremo včasih v trgovino samo po poper, vrnemo pa se s polno vrečko stvari. In seveda, kaj ima s tem oksitocin. Se slišimo v četrtek ob 7.25 na Prvem.
