Grof  JOŽEF  EMANUEL  BARBO – WAXENSTEIN, s polnim imenom Marija Dizma Vajkard Oton Franc Vincenc Jožef Emanuel, je izviral iz znamenite beneške rodbine s številnimi visokimi dostojanstveniki in z nekaj kardinali. Njen član Pietro je bil v letih od 1464 do 1471 celo vrhovni poglavar Rimskokatoliške cerkve – papež Pavel II. Konec 14. stoletja so nekateri člani rodbine Waxenstein prišli v Istro in na Kranjsko ter opravljali mnoge najodgovornejše funkcije v notranjeavstrijskih deželah.

Grof Barbo je bil med redkimi plemiči tistega časa na Slovenskem, ki so se prilagodili domačim razmeram in se opredelili za slovenstvo; med drugim je bil tudi deželni in državni poslanec. Podpiral je slovenske kulturne ustanove (čitalništvo in Matico) ter sodeloval pri Kranjski kmetijski družbi. Z njegovim denarnim prispevkom so zgradili prvi Narodni dom na Kranjskem – v Novem mestu, ki je še danes ena najbolj monumentalnih novomeških stavb. Grof Jožef Emanuel Barbo se je rodil na današnji dan pred 190-imi leti v Rákovniku pri Šentrupertu na Dolenjskem.

—–

Gornik  in  fotograf   JAKA  ČOP  je od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja fotografiral po slovenskih, med drugo svetovno vojno pa tudi po tirolskih gorah. Njegovo delo je temeljilo na topografski tradiciji slovenske planinske fotografije, ki jo je oplemenitil s piktoralističnimi svetlobnimi in atmosferskimi učinki, v detajlih pa je viden vpliv nove stvarnosti. Od leta 1950 je snemal tudi barvne diapozitive.

Veliko je razstavljal in predaval, izdal pa je tudi več fotomonografij: Svet nad vrhovi, Julijske Alpe, Raj pod Triglavom, Kraljestvo Zlatoroga in druge, veliko dokumentarno vrednost pa imajo posnetki v knjigi Slovenski kozolec. Starosta slovenskih planinskih fotografov Jaka Čop je bil odlikovan s častnim znakom Republike Slovenije, dobil je Prešernovo nagrado, zlato plaketo Foto zveze Slovenije ter najvišja priznanja Planinske zveze Slovenije. Rodil se je na današnji dan leta 1911 na Jesenicah.

—–

Na današnji dan leta 1929 se je v Zgornji Javoršici pri Moravčah rodil  pesnik,  dramatik  in  mladinski  pisatelj  DANE  ZAJC.  Med drugo svetovno vojno ga je boleče zaznamoval nacistični požig njegove domačije in smrt dveh bratov partizanov. Leta 1951 je bil zaprt in izključen iz gimnazije; zasebno jo je končal leta 1958, vpis na univerzo pa so mu prepovedali.. Zaposlil se je kot knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani in delal tam do upokojitve leta 1989.

Zajčevo pesništvo sprva ni bilo deležno naklonjenega sprejema, saj je bilo za petdeseta leta prejšnjega stoletja očitno premračno in preveč depresivno, pozneje, ob prihodu avantgade, pa je njegova lirika postala sestavni del vrhunske pesniške tradicije.

Dane Zajc sodi tudi med naše osrednje dramatike zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Pisal je še za otroke in mladino, njegovi eseji, pričevanja in razmišljanja pa sodijo v vrh slovenske literarne esejistike. Kot enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov so ga prevajali v srbščino, makedonščino, angleščino, nemščino, švedščino in francoščino.

Za svojo ustvarjalnost je Dane Zajc dobil številne nagrade: Levstikovo, Grumovo, Jenkovo in Prešernovo nagrado, leta 1997 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Posmrtno je izšla njegova drama o smrti in življenju »Jagababa« (uprizorjena leta 2007), ki v skrajno zreduciranem jeziku sledi vprašanju odhajanja v neprepoznavni svet beline, blaznosti in smrti.