Britanski kemik in naravoslovec HUMPHRY DAVY je leta 1800 odkril dušikov oksidul ali suboksid; človek, ki ga vdihava postane omotičen, popustijo mu vse zavore in se joka ali smeji – zato so ga imenovali tudi smejalni plin. Dušikov oksidul je postal LSD, halucinogen tistega časa, mnogo pomembneje pa je, da so njegove prave lastnosti spoznali zdravniki in ga začeli uporabljati kot prvi kemijski anestetik.
Humphry Davy je bil začetnik elektrokemije; odkril je elektrolizo in z njo natrij, kalij, magnezij, kalcij, stroncij, barij in klor, leta 1815 pa je izumil posebno bencinsko varnostno rudarsko svetilko, ki je pokazala navzočnost metana in opozorila rudarje pred nevarnostjo eksplozije. Raziskoval je tudi biologijo rib in žuželk ter bil med potovanji po Evropi v letih 1818, 1827 in 1828 tudi na Notranjskem, v Posočju in na Gorenjskem. O svojih naravoslovnih in drugih opazovanjih v porečjih Save in Soče je podrobno poročal v angleških strokovnih revijah. Humphry Davy se je rodil na današnji dan leta 1778 v kraju Penzance v Veliki Britaniji.
—–
V Ljubljani so se že konec 19. stoletja ali natančneje leta 1894 začeli pojavljati načrti o ureditvi tramvajskih prog v mestu. Bilo naj bi jih dvanajst, vendar so pozneje njihovo število zmanjšali na tri. Prva proga je povezovala Mestni trg z železniško postajo, druga je iz središča mesta vodila do postaje dolenjske železnice na Rakovniku, tretja pa je povezovala Magistrat z garnizijsko bolnišnico na Vodmatu. Do odprtja teh prog septembra leta 1901 so ob polaganju tirnic urejali tudi ulice, po katerih naj bi vozila cestna železnica; med drugim so jih tlakovali s kockami in izboljšali razsvetljavo. Četrto tramvajsko progo so odprli maja leta 1931 – železniško postajo je povezala z Vičem.
Del te proge je potekal tudi po Šelenburgovi cesti (današnji Slovenski); ker je bila ta pri glavni pošti zelo ozka, je bila tam le enotirna proga, ki se je pri parku Zvezda razširila v dvotirno. S to novo progo je Šelenburgova cesta, ki je bila do tedaj del mestne promenade, izgubila ta namen in sprehajalci so si izbrali novo pot: od Pošte po Aleksandrovi (današnji Cankarjevi cesti) do Tivolija. Ljubljančani so se sprehajali vsak dan, predvsem od štirih popoldne do mraka, ob nedeljah pa so se odpravili ven že po dopoldanski službi božji. Promenada je živela tudi pozimi, samevala je le ob močnem deževju, mrazu ali megli. Takrat se je večina sprehajalcev zatekla v kavarne in tam nadaljevala nedeljski počitek in klepet.
—–
GORAZD KUŠEJ sodi med najpomembnejše slovenske pravne mislece. Rodil se je na današnji dan leta 1907 v Gradcu. Iz prava je diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti in na njej leta 1930 tudi doktoriral. Izpopolnjeval se je na univerzah v Bordeauxu in na Dunaju ter na akademiji za mednarodno pravo v Haagu. Bil je redni profesor na katedri za ustavno pravo in teorijo države, dekan pravne fakultete v letih 1950/52 in rektor ljubljanske univerze. Ta mu je leta 1979 podelila naslov zaslužnega profesorja. Bil je član pomembnih domačih in tujih znanstvenih ustanov in organizacij.
Napisal je več knjig, znanstvenih monografij in učbenikov ter več kot 100 razprav, člankov, študij in recenzij s področja prava, splošne teorije o državi in pravu, politične znanosti, domačega in primerjalnega ustavnega prava ter pravne zgodovine in sociologije. Gorazd Kušej je s svojim delom postavil temelje za razvoj sodobne teorije države in prava ter primerjalnega ustavnega prava, pomembno pa je vplival tudi na razvoj slovenske pravne terminologije.