Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Hitrost imajo nekateri v krvi, pa naj bo to na dveh nogah oziroma smučeh ali na štirih kolesih. Tako je tudi pri gostu tokratnega Nočnega obiska Alešu Preku, ki je bil najprej slovenski reprezentant v alpskem smučanju, a ga je pot odpeljala v svet dirkaškega športa, kjer je bil večkratni državni prvak v kartingu, nato pa tudi v gorskohitrostnih dirkah, v katerih je osvojil tudi naslov evropskega prvaka. Po začetku letošnje sezone v tej zvrsti dirkanja se bomo z Alešem Prekom pogovarjali o stanju dirkaškega športa pri nas, občutenju hitrosti in o tem, ali slovensko dirkaštvo mednarodni sceni ob pomanjkanju sponzorjev lahko ponudi šampionskega voznika.
Badminton nas kot igra in rekreacija spremlja skozi življenje, še posebej v času poletja. O badmintonu kot športni rekreativni igri in tudi kot vrhunskem tekmovalnem športu bomo govorili v nočnem programu. K voditelju Zoranu Turku v Maribor se bosta pripeljala gosta iz Nemčije: trikratna nemška prvakinja, evropska prvakinja in udeleženka Olimpijskih iger Olga Konon in naš slovenski reprezentant, diplomant Fakultete za šport v Ljubljani in vodja mednarodne badmintonske akademije v Nemčiji, sicer domačin Zgornje Kungote pri Mariboru, Alen Roj. Gosta sta organizatorja in bosta te dni tudi vodeča na tamkajšnjih poletnih dnevih badmintona za otroke in odrasle.
Ti si moja ljubezen, Nora misel, Lastovka, Zlati prah imaš v očeh so zimzelene uspešnice iz zlatih let slovenske popevke. To so Eldine pesmi, ki so večno žive zaradi njene interpretacije, njenega specifičnega glasu, in ker je vanje dala del sebe. Elda Viler ne prepeva samo popevk, obožuje šanson, rada ima jazz. Ko se ozira na uspešno glasbeno kariero pravi, da ji je uspelo, ker je imela srečo, da je sodelovala z izvrstnimi pisci glasbe in besedil, pa tudi, ker ji ni manjkalo poguma, ker je trdo delala in vztrajala. O glasbi, poeziji, vzponih in padcih; »včeraj, danes, jutri« z Eldo Viler v nočnem programu na pragu poletne noči. Pred mikrofon jo je povabil Bojan Leskovec.
Mojca Celin je svojo poklicno pot začela kot profesorica estetike na čipkarski šoli v Idriji. Zaveda se svojih korenin in čipko kot pomemben element kulturne dediščine plemeniti v svojih kreacijah. Življenje s svojimi zgodbami je neskončna inspiracija, pravi. Tako z ritmom dneva nastajajo tudi njena mojstrsko krojena ženstvena oblačila. Z njimi nagovarja in sporoča, kdo smo, od kod prihajamo in kakšna je naša identiteta. Diplomirana modna oblikovalka, predsednica zadruge oblikovalcev Zoofa Mojca Celin bo gostja Eve Longyke Marušič v Nočnem programu.
Več kot 70 odstotkov zemeljske površine pokrivajo morja. A skoraj bi lahko rekli, da bolje poznamo Lunino površje kot morsko dno. Le redki izbranci imajo namreč priložnost za raziskovanje čudovitih morskih pokrajin in spoznavanje podvodnih rastlin in živali. To s kančkom adrenalina v človeku zagotovo razvname strasti in pusti neizbrisen pečat. Prevzelo je tudi Matjaža Repnika – v potapljanje se je zaljubil tako močno, da je učenje potapljanja postalo tudi njegov poklic. Svojo zgodbo bo v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj delil na začetku ponedeljkove noči.
Prve minute nedelje bodo povsem v znamenju krasa. Na nočni obisk prihaja prof. dr. Tadej Slabe, geograf, krasoslovec, speleolog, športni plezalec in od leta 1995 tudi predstojnik Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Med drugim je bil pobudnik in soustanovitelj študija krasoslovja, Mednarodne krasoslovne akademije, Središča za raziskovanje krasa in Kraškega okoljskega laboratorija v Kunmingu na Kitajskem. Proučuje kraške pokrajine malodane po vsem svetu– od Brazilije in Kube do Vietnama in Irana. O zgodbah in izkušnjah, ki so se izoblikovale v letih raziskovanja, pa o mejnikih in izzivih v krasoslovju, kakršen je tudi naslov 25. Mednarodne krasoslovne šole, ki se bo odvijala prihodnji teden, bo prof. dr. Tadeja Slabeta povprašala Mojca Delač.
Mladinski center Podlaga s svojimi aktivnostmi polni prosti čas izjemno široki skupini mladih občanov Sežane: v dnevni center prihajajo predvsem osnovnošolci in srednješolci, tiste, malo starejše, bolj privlačijo koncerti, predavanja, razstave in različne kreativne akcije. Franja Čok, koordinatorka mladinskih programov v MC Podlaga, pravi, da ima vsaka skupina sežanske mladine svoja pričakovanja in interese, a bi težko rekla, da zanje veljajo v družbi prisotni stereotipi o neaktivnosti in odtujenosti. Kako do mladih pristopajo, kako jih vključujejo v različne aktivnosti neformalnega izobraževanja, kulturno in zabavno dogajanje, kaj jih najbolj zanima in kako bodo mladim v Sežani popestrili poletje? To so le nekatera vprašanja, ki jih bo v Nočnem obisku zastavila Janja Novoselc.
Nocojšnjo gostjo nočnega programa Tuaregi kličejo Hči puščave. Pri nas sliši na ime Mira Delavec Touhami, ima dva doktorata in je zaslužna, da o Josipini Turnograjski vemo veliko več, kot bi sicer. Z voditeljem Juretom K. Čoklom bosta skušala najti tudi odgovor na vprašanje, zakaj je puščava lahko v svoji skrivnostnosti tako privlačna.
Na nočni klepet prihaja doktorica Eva Škobalj. Je profesorica španskega jezika, zaposlena na Prvi gimnaziji v Mariboru. Govorili bomo o knjigi Čuječnost in vzgoja, gostjo pa spoznali tudi ob mnogih aktivnostih, saj sodeluje pri organizaciji in vodenju odmevnih kulturnih dogodkov in festivalov, se udeležuje mednarodnih konferenc, predava ter vodi seminarje in delavnice za mladino, starše in učitelje na teme urjenje čuječnosti, reševanje konfliktov v razredu, kolektivu in v domačem okolju. Pred mikrofon jo je povabil Robert Zajšek.
V nočnem pogovoru tokrat gostimo Tamaro Smonker, osebno trenerko in lastnico licenčne vadbe, imenovane »Shapeboxing«. Gre za posebno mešanico vodene vadbe in borilnih veščin, v kateri se združujejo moč in funkcionalnost ter tehnika in eksplozivnost. Komu vse je Shapeboxing namenjen, kaj so njegove posebnosti in kako je Tamara sploh prišla do ideje zanj, bo voditelju Juretu Čepinu povedala po polnoči.
Na vrata radijskega studia bo tokrat potrkala ljubezen. Milena Pleško je strokovnjakinja za povezovanje samskih s certifikatom. Znanje in način dela je osvojila v Angliji in pri nas ustanovila prvo certificirano agencijo Matchmaking v Sloveniji, ki deluje izključno na osebnem nivoju. Če ste tudi vi med tistimi, ki prave ljubezni še niste našli, ali med srečneži, ki ste jo, pa vas zanima, kaj vse je pomembno pri tovrstnem spoznavanju, kako odkriti smo Slovenci pri opisih svojih dobrih in slabih plati in kaj sploh iščemo pri želenem partnerju, potem ne zamudite nočnega pogovora gostje Milene Pleško z voditeljico Tadejo Bizilj.
Ob povečani uporabi hladilnih naprav, sploh zdaj v toplejšem delu leta, verjetno le malokdo pomisli, kakšno obremenitev za okolje prestavljajo te in kako bi se lahko hladili tudi na drugačen, alternativni način. Jaka Tušek, podoktorski raziskovalec Laboratorija za hlajenje in daljinsko energetiko Fakultete za strojništvo, je s svojo ekipo kot prvi na svetu izdelal in eksperimentalno ovrednotil regenerativni elastokalorični hladilnik. S tem je dokazal, da tudi za industrijo prihaja čas za nove odzive na hitro rast svetovnih potreb po hlajenju in za zmanjševanje vpliva na okolje. Po polnoči se bo z njim o razvoju alternativnih hladilnih tehnologij pogovarjala Ana Skrt.
ztok Novak Easy je na nočni pomenek povabil avtorja glasbe, aranžerja, producenta in zborovodjo piranskega pevskega zbora Georgios, Saša Fajona.
Nedavno se je odprl 25. Bienale oblikovanja z naslovom Daleč, tako blizu. Tako kot je v svojem izhodišču na teren napotil oblikovalce in njihove sodelavce, bo tudi obiskovalce izbezal iz cone udobja in jih popeljal v različne kraje Slovenije: v gozdove, v kraško podzemlje, v rudarske revirje, na panonske ravnice, na obalo in v slovenske Alpe. Da srečajo in spoznajo projekte tam, kjer so nastali. V krajih, ki se jih razprave o prihodnosti le redko dotaknejo. Skupna razstava sicer stoji v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, a vsi so na ogled tudi v sedmih krajih, v katerih so nastali: Grosuplju, Kočevju, Kobaridu, Lendavi, Trbovljah, Piranu in Ljubljani. Na nočni obisk prihaja ena od dveh avtoric zasnove letošnjega Bienala, arhitektka in kustosinja v Muzeju, ki je s sodelavci pogumno prevetrila usmeritev in poslanstvo najstarejšega oblikovalskega bienala v Evropi. Majo Vardjan je v radijsko noč povabila Nada Vodušek.
Festival Lent letos beleži 25 let delovanja. Ali mu bo kljub številnim težavam uspelo ohraniti prvotno zagnanost ekipe, ki jo poganja predvsem želja po razvoju mesta? Bodo iz malega mesta Maribor skušali v teh nekaj dneh narediti veliko mesto? Bo to spet največji slovenski festival na prostem in eden največjih v Evropi, ki bo Maribor v prvih počitniških dneh spremenil v mesto mladosti, sproščenosti, igrivosti, kreativnosti in družabnosti? O vsem tem se bo voditelj Zoran Turk pogovarjal s predstavnikom organizatorjev Borisom Črničem.
Na Nočni obisk prihaja igralka Ana Urbanc. Ljubljančanko, ki dela v mariborski Drami, bomo vprašali, ali so sladki trojanski krofi in kako v delovnem vsakdanu poskrbi, da ne izgubi same sebe. Povedala bo tudi, ali se bolje znajde v komediji ali tragediji, saj je Žlahtna komedijantka, Borštnikova in Severjeva nagrajenka. Ana Urbanc pravi, da je srečna, če lahko naredi prostor novim izkušnjam, ki prihajajo. Za eno bo priložnost že nocoj po polnoči. Na nočni klepet jo je povabil Iztok Konc.
Nocoj bomo v nočnem programu globoko in sproščeno zadihali. Naša gostja bo Barbara Tanze, ki pevce, govorce in športnike uči umetnosti pravilnega dihanja s tehniko MDH dihalne koordinacije. Operna pevka, profesorica za dikcijo in inštruktorica zdrave uporabe diha in glasu se nam bo pridružila v zanimivem klepetu malo po polnoči. Pred mikrofon jo je povabila Mateja Perpar.
Pevka s prepoznavnim glasom, Alya, v slovenskem glasbenem prostoru ustvarja že več kot desetletje. Vendar je za to, da ostajaš na vrhu glasbenih lestvic, kot to uspeva mladi Mozirčanki, potrebno veliko dela. Koliko truda in napora je potrebno, da se skladba prebije na sam vrh poslušanosti v državi, bomo vprašali gostjo, ki te dni po državi uspešno promovira svoj aktualni poletni hit. Alyo je na Nočni obisk povabil Sandi Horvat.
Za trdoživo, komunikativno, vedno nasmejano in energično Viko Potočnik vprašanj nikoli ne zmanjka. Mladinska funkcionarka, nekdanja poslanka v zvezni jugoslovanski skupščini, poslanka v slovenski skupščini, ljubljanska županja, zdaj pa dolgoletna direktorica Pionirskega doma v Ljubljani – vmes pa ogromno zgodb, izkušenj in spominov – se bo spominjala 80tih, razmišljala o zatonu LDS, pisanju zgodovine, vlogi žensk in o življenjskih radostih in bitkah. Je aktivna politika pozabljena, bo eno od vprašanj Darje Groznik po polnoči.
Primož Rojc iz Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici sodi v mlajšo generacijo, pa vendar je posredni pripovedovalec zgodb iz preteklosti. Je vnet zbiralec pričevanj iz daljnih časov, raziskovalec kulturne in zgodovinske dediščine domačega ter bližnjih krajev, obuja stare običaje, zapisuje pozabljene zgodbe in zbira razglednice Ilirske Bistrice in stare fotografije. Je ustanovitelj Kulturnega društva Dolnji Zemon, ki skrbi, da kraj ostaja živ in obenem ostaja zvest tradiciji prednikov. Njegov najljubši čas pa je pustni čas, je še povedal za uvod v pogovor, ki ga bo v nočnem programu vodila Barbara Kampos.
Neveljaven email naslov