Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Na nočni obisk smo povabili pesnico in zapisovalko lepih misli, Katjušo Kosovel. Pred leti se je odločila, da se odpove udobju redne službe in se v celoti posveti besednemu ustvarjanju. Na Facebooku je ustvarila stran Ulica lepih misli, kjer ponuja obiskovalcem v branje svoje misli in pesmi. Z leti se jih je nabralo toliko, da so svoje mesto dobile tudi v knjižni obliki. Tri pesniške zbirke tako razkrivajo njene misli in pesmi o življenju, sreči, ljubezni, prijateljstvu, resnici in o drugih občutjih, ki nas spremljajo vsak dan. Na nočni sprehod po Ulici lepih misli je Katjušo Kosovel povabil Boštjan Simčič.
Nočni obisk bo tokrat minil v znamenju samosvoje, melodične in čutne glasbe. Združevali bomo harmoniko in kitaro, v goste pa prihaja harmonikar Marko Brdnik, ki se bo po lanskoletnem izidu plošče z naslovom Leta, ki je požela kritike s pohvalami, z Urošem Rakovcem v Mladinskem gledališču na posebnem koncertu predstavil slovenskemu občinstvu. Marko redno komponira tudi glasbo za različne režiserje, v zadnjih letih je še posebej odmevala glasba za predstavo Pavla nad prepadom, ob tem pa sodeluje tudi z mnogimi domačimi in tujimi glasbenimi zasedbami. Njegovo ustvarjanje in tudi znanje, ki ga je pridobil na šoli v nemškem Trossingenu in na Berklee college of music v Bostonu boste spoznali po polnoči.
V nočnem programu bo voditelj Zoran Turk v mariborskem studiu gostil popotnico, sicer pravnico Katjo Drnovšek, ki se je nedavno vrnila iz Gruzije. Pobliže nam bo predstavila to zanimivo in še precej neraziskano obmorsko državico v Vzhodni Evropi, deželo mnogih naravnih lepot in gostoljubnih ljudi.
Deževno septembrsko sredo začenjamo z obilico sonca in s tropskim podnebjem. Na nočni obisk prihaja nogometni navdušenec Luka Jesih, ki je pred sedmimi leti, ko se je udeležil svetovnega prvenstva v nogometu v Južnoafriški Republiki, spoznal, da si bolj kot karkoli drugega želi potovati po svetu. Od takrat je prepotoval številne eksotične destinacije v Afriki in Aziji, povsem pa se je zaljubil v Južno in Srednjo Ameriko. Izkušnje s svojih potovanj bo po polnoči delil z voditeljem Juretom Čepinom.
Ko sta se pred šestimi leti spoznali, nobena od njiju ni bila prav nadušena nad drugo. A od takrat, ko sta Natja Levec in Mariša Jagodič prvič skupaj stopili na oder, sta postali neločljiva dvojica. Njuna prva predstava je bila Snežna kraljica, izkušnje pa sta nabirali ne le v predstavah, temveč tudi v glavnih vlogah muziklov Company, Pepelka in Annie. Pravita, da so glasba, petje in ples nepogrešljiv del njunega vsakdana, delček vsega pa boste lahko slišali tudi v nočnem programu v prvih urah novega tedna, v katerih bosta Natja in Mariša poklepetali z voditeljico Tadejo Bizilj pa tudi zapeli in se vživeli v različne vloge.
Prvotna domovina plumerije je Srednja Amerika, danes je ta tropska rastlina razširjena po vsem svetu. Večinoma so to listopadna drevesa oziroma grmičevja, ki cvetijo v različnih barvah in oblikah, odlikuje jih močan in edinstven vonj. Ljubitelji teh eksotičnih rastlin se povezujejo tudi v Sloveniji, med njimi je Vik Kovačec, ki bo razril skrivnosti o vzgoji in negi teh rastlin tudi pri nas.
Pregovora, da ima mornarski kruh sedem skorij, ne bo pozabil niti nocojšnji gost. Kapitan dolge plovbe, Marjan Gorup iz Šmarij pri Sežani, je v 40 letih potovanja po morjih doživel že vse mogoče, od eksotičnega življenja, plovbe, do poveljevanja na tovornih in luksuznih potniških ladjah. Bil je še v tisti generaciji pomorcev Srednje pomorske šole v Piranu, ki so strokovno teorijo lahko preizkusili med dveletnim pripravništvom na Splošni plovbi in se zapisali med izkušene navtike. Življenje in delo morjeplovcev, romantika in prihodnost poklica bodo iztočnice nočnega obiska.
Zakaj je navijanje za nogometno moštvo tako privlačno, da se navijači največjih klubov združujejo v skupine tudi izven držav, v katerih ti klubi igrajo? Zakaj je podpora moštvu lahko način življenja? Kaj pomeni biti del nečesa, kar postaja bolj podobno religiji kot navijanju za kolektivni šport? Morda to, da nikoli ne hodiš sam? Takoj po polnoči se bodo v studiu voditelju Juretu K. Čoklu pridružili Tomaž Račič, predsednik in člani navijaške skupine nogometnega kluba Liverpool iz Slovenije!
Dvajset let mineva od ustanovitve Kinološkega društva za reševalne pse – REPS Maribor; v dveh desetletjih so izšolali več generacij psov in vodnikov, sodelovali pri mnogih reševalnih akcijah in našli številne pogrešane osebe. In znova se potrjuje rek, da je pes človekov najboljši prijatelj, meni Darinka Lečnik Urbancl, vodja intervencijske enote REPS Maribor, ki bo gostja po polnoči. Pred mikrofon jo je povabila Darinka Čobec.
Svoboda, dopust, dogodivščine, sanje. Asociacije, ki so jih na ljubljanskih ulicah povedali mimoidoči, ko smo jih vprašali, na kaj najprej pomislijo ob besedi letenje. Kakšen pa bo odgovor Boruta Podgorška, gosta nocojšnjega Nočnega obiska? Želja, da bi pilotiral bojno letalo, se je razblinila za vrati naborne komisije. Vendar se mu je pot do letalstva, ki mu je pod kožo zlezlo že v času študija na Strojni fakulteti, vseeno odprla. Danes je novinar, obiskovalec največjih letalskih sejmov, ustanovitelj in lastnik portala Sierra5.net in ne nazadnje potnik v letalih, ki letijo v najbolj vznemirljive kotičke sveta. Z Borutom Podgorškom bomo noč s torka na sredo preživeli visoko. Njegov sopotnik bo tokrat Iztok Konc.
Kakovost vina najbolje pozna sommelier, kakovost kave pa »q-grader«. In prav tako kot velja, da pri vinu lahko poiščemo skladnost s hrano, enako velja za kombiniranje kave s hrano. S pomočjo Tomaža Zajelšnika in Alexandra Niña Ruiza, ki delata v svoji butični prodajalni kave, bomo spoznavali še neodkriti potencial tega črnega napitka in prepoznavali neskončne nianse njenih okusov, na katere na svoj način vpliva prav vsak člen v verigi na poti iz plantaže do skodelice. Pridružite se nam v ponedeljek po polnoči!
Taras Birsa, višji policijski inšpektor, se loti raziskovanja umorov na Gorenjskem. Prvo, obglavljeno žrtev mlade ženske, najdejo na obrežju Bohinjskega jezera. Članek iz črne kronike? Ne – Taras je glavna oseba Jezera, kriminalnega romana, ki bo doživel tudi televizijsko podobo. Nočni gost Darje Groznik bo avtor romana Jezero, Tadej Golob, pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist. Eno od njenih vprašanj pa prav gotovo: ali se mu že poraja kriminalistični zaplet, ki ga bo v prihodnjem romanu spet reševal inšpektor Taras. Idej iz vsakodnevne črne kronike zagotovo ne manjka.
Veliko je ljudi, ki se na kolesu vozijo v službo, še več je tistih, ki se z njim rekreirajo in se z drugimi primerjajo na tekmah, nekaterim je vrtenje pedal celo poklic, najboljšim tudi dober zaslužek. Nekaj pa je tudi ljudi, ki jih ne zanimajo slava, medalje in denar, saj na kolesu iščejo skrajne meje vzdržljivosti svojega telesa in uma – pravijo jim ekstremni kolesarji. Potem ko je lani počez prekolesaril Ameriko, pred kratkim pa podolgem še Japonsko, ni nobenega dvoma, da mednje spada tudi Andrej Zaman, ki bo svoje kolesarske avanture, katerih skrajni domet je dirka okoli sveta, predstavil v tokratnem nočnem pogovoru. Na obisk ga je povabil Sandi Škvarč.
Od ustvarjalca alternativnega gledališča, dramaturga, umetniškega vodje festivala Exodos, gledališkega kritika, publicista, sekretarja Nacionalnega sveta za kulturo in še kaj, do direktorja uspešnega javnega zavoda. Iz zapuščene ljubljanske kinodvorane je z ekipo ustvaril živo in živahno prizorišče, na katerem lepo premešana publika uživa na gosto posejanih dogodkih. Center urbane kulture Kino Šiška vodi od leta 2009. Živi dvojno življenje: urbano v Ljubljani in podeželsko v Markovcu v Loški dolini, kjer domuje in obdeluje zemljo. Promotor mestne kulture in ruralec v eni osebi – oboje počne z velikim veseljem. Simona Karduma je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Na celjskem Starem gradu so nedavno odprli stalno razstavo mučilnih naprav iz obdobja od 16. do 18. stoletja Teater groze. Razstavo spremlja tudi dvojezična zloženka, ki skozi besedilo obiskovalce uvede v doumevanje na razstavi predstavljene tematike. Po razstavi nas bo popeljal avtor te razstave, zgodovinar, znanstvenik svetnik Inštituta za novejšo zgodovino in strokovnjak za novoveško kazensko pravo dr. Andrej Studen, ki je tudi raziskovalec številnih marginalnih skupin in prezrtih zgodovinskih vprašanj. Razložil bo tudi zgodovinsko ozadje obdobja, ki ga je zaznamovalo strašno in okrutno nasilje nad človeškim telesom. Pred mikrofon ga je povabil Teodor Bostič.
Nataša Mikelj živi v vasici v Lipniški dolini pod Jelovico. Doma imajo majhno kmetijo s kozami, racami, kokošmi in velikim sadovnjakom. Pravi, da ji prav življenje z naravo in v naravi daje vedno novo energijo, moč in ideje. Natašo pot v službo vsako jutro pripelje v Radovljico. Tam že drugi mandat vodi lokalno turistično organizacijo, pri kateri so letošnje poletje zabeležili odličen turistični obisk. Zdi se, da ima Nataša Mikelj turizem zapisan že v svojih genih. O službi, domu in družini, pa o potovanjih in najljubših hobijih bomo z Natašo Mikelj govorili nocoj po polnoči. Na Nočni obisk jo je povabil Iztok Konc.
Minuli petek so se za mnoge osnovnošolce in dijake znova odprla šolska vrata. Mnogi od njih so prvič stopili v novo okolje, kar zna biti včasih tudi malce naporno in stresno. Ne samo za otroke, ampak tudi za njihove starše. Pri premagovanju tovrstnih izzivov in ostalimi težavami skušajo mladim pomagati tudi pri društvu Center za pomoč mladim Ljubljani. Z vodjo svetovalnice in treninga asertivnosti v društvu, univ. dipl. socialno delavko in psihoterapevtko realitetne terapije, Andrejo Romih, se bomo med drugim pogovarjali o tem, kako pomagati in svetovati mladim, ki se iz takih in drugačnih razlogov v šolskem okolju počutijo utesnjeni in nesprejeti. Gostjo je na nočni klepet povabil Sandi Horvat.
Zbiranje zagonskih sredstev prek množičnega financiranja je tudi v slovenskem start-up okolju dobro znana praksa, manj poznani pa so morda primeri, ko podjetja sredstva za zagon zbirajo na nov način, ki bazira na kriptovalutah in je poznan pod kratico ICO – initial coin offering oz. prva javna ponudba kovancev. Prav na tak način je sredstva v vrednosti 8,95 milijona dolarjev oz. 2087 bitcoinov zbrala slovenska ekipa Hive Project. Njihova poslovna ideja je platforma za faktoring, torej za prodajo in odkup terjatev za srednja in mala podjetja, tako s tradicionalnimi kot tudi kriptovalutami. Ana Skrt se bo s člani ekipe pogovarjala o zagonu in delovanju platforme, nenavadnem izboru komunikacijskih kanalov za promocijo in o svetu kriptovalut. Prisluhnite jim kmalu po polnoči.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Hitra in poceni proizvodnja modnih oblačil je druga najbolj umazana industrija, takoj za naftno, pravijo okoljevarstveniki. Moda je zapleten posel, ki vključuje gojenje in proizvodnjo surovin, proizvodnjo tekstila, šivanje in konstrukcijo oblačil, dolge in raznolike dobavne verige, prodajo na drobno in na koncu še ogromne količine tekstilnih odpadkov. Tega se zaveda tudi ekipa, ki stoji za projektom Shirting. Shirting se je začel leta 2014 kot družbeno odgovoren modni projekt, ki bazira na počasni in socialno odgovorni modi. Danes, po osmih edicijah prerašča v model oblačenja, način življenjskega sloga in bivanja. Slovenski in tuji modni oblikovalci oblikujejo unikatne srajce, ki si jih lahko sposodi kdorkoli, jih nosi 10 dni in nato preda novemu uporabniku. Več o tem, kako lahko bolj trajnostno živimo, ne da bi se odpovedali smislu za modo, nam bosta po polnoči razložili modni oblikovalki Elena Fajt in Lucija Jankovec iz ekipe Shirting.
Neveljaven email naslov