Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
239 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
Domača zasedba s svetovljanskim duhom Hamlet Express nam predstavlja svoj šesti album »Fantom svobode«. V eklektični osmerici skladb z oznako »fusion-chanson« se četverica glasbenikov poda na iskanje svobodnega izraza v svetu zaukazanih načinov bivanja, ustvarjanja in uživanja. O vsebini albuma, ki bo izšel tudi v vinilni obliki, nam v Pesmi v žepu spregovori vodja Hamlet Expressa, pesnik in kantavtor Andraž Polič.
V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V drugem delu se posvetimo mladi generaciji in novim zasedbam – nekatere od njih je k ustvarjanju spodbudil obujeni Festival slovenskega šansona – ter poslušamo pesmi, ki so jih ustvarili Masayah, Wera Bestrd, Tomaž Hostnik, Balladero, Prašnati in Nakána.
V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V prvem delu so s svojimi novimi albumi v ospredju Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Vita Mavrič, Same babe, Andraž Hribar in letošnji Ježkov nagrajenec Tomaž Domicelj.
»Kje si bla doslej« je naslov novega albuma, ki nam ga v Pesem v žepu prinaša Vlado Kreslin. Kantavtor, roker, folkroker – kakorkoli ga že poimenujete – se je v dolgih letih svoje glasbene poti preizkusil v različnih glasbenih zvrsteh in svojo kreativnost združil z mnogimi domačimi in tujimi glasbeniki. Tudi danes, pri sedemdesetih letih, aktivno ustvarja in s svojim novim albumom, po nekaterih štetjih osemindvajsetim, po drugih pa kar devetintridesetim, poslušalcem prinaša nekaj predelav starih pesmi ter še več novih.
Kantavtor Boštjan Pertinač nam v Pesem v žepu prinaša svoj drugi album »Kraške štorje«, kalejdoskop enajstih zgodb, ki jih je nabral po najrazličnejših kantinah in skritih kotičkih Krasa. Pri pisanju mu zgled predstavljajo nekateri starejši kantavtorski kolegi, kot sta Iztok Mlakar in Rudi Bučar, dodaja pa jim svoje lastne poglede in tako išče svojo pot v slovenskem glasbenem prostoru. Besedila so večinoma v kraškem narečju, pesmi pa se po zvoku nahajajo na presečišču etnoglasbe in poprocka. Album v celoto poveže avtorjeva želja po posredovanju zgodb, ki bi se sicer razblinile v času.
V Pesmi v žepu v dveh zaporednih oddajah predstavljamo deseterico izbranih šansonov, ki so se 28. oktobra predstavili na zaključni prireditvi Festivala slovenskega šansona 2023 in isti dan tudi izšli na istoimenski kompilaciji pri ZKP RTV Slovenija. V drugem delu so na vrsti skladbe, ki se obračajo k naši družbi in njenim problemom, pri tem pa včasih nastavijo ogledalo tudi nam poslušalcem. Šansone izvajajo Jure Ivanušič, Violoncelli Itineranti, Zajtrk, Primož Vidovič in Tomaž Hostnik.
V Pesmi v žepu v dveh zaporednih oddajah predstavljamo deseterico izbranih šansonov, ki so se 28. oktobra predstavili na zaključni prireditvi Festivala slovenskega šansona 2023 in isti dan tudi izšli na istoimenski kompilaciji pri ZKP RTV Slovenija. Začenjamo pri intimnih skladbah, v katerih se razkrivajo vprašanja, spoznanja in dileme posameznika – avtorja oziroma avtorice, ki šanson tudi izvaja: Ana Maria Mitić, Smaal Tokk, Veronika Nikolovska, Andrej Tomšič in Patricija Škof.
Ankaranska raperka Masayah se na prvencu »Zavedno« v mladostnem slengu sprehodi skozi različne glasbene zvrsti, od surovega rapa in žurerskega trapa do spevnejšega r'n'b-ja. Glasba zanjo predstavlja terapijo, dvaindvajsetletnica brez dlake na jeziku si želi, da bi skozi pesmi poslušalcem ponudila oporo, kakršno je v glasbi našla tudi sama.
Na Prvem odštevamo dneve in ure do zaključnega dejanja letošnjega Festivala slovenskega šansona. Ta zvrst ima pri nas dolgo zgodovino, ki so jo oblikovali predvsem entuziastični posamezniki: Frane Milčinski Ježek, Bojan Adamič, Meri Avsenak, Vita Mavrič, Svetlana Makarovič, Iztok Mlakar, zadnja leta se jim pridružujejo tudi mlajša imena. Nekaj jih bomo slišali tudi na odru Festivala slovenskega šansona, v soboto ob 20h v Kulturnem centru v Rogaški Slatini. V Pesmi v žepu bomo nocoj z vami delili besede dveh ustvarjalcev nekdanjega Festivala jugoslovanskega šansona: mojstra Bojana Adamiča in pesnika Ervina Fritza, pridruži se jima šansonjerka Vita Mavrič, nekaj misli o letošnjih nastopajočih pa bo povedal predsednik ene od letošnjih festivalskih žirij, pisatelj in pesnik Vlado Žabot.
Približuje se zaključno dejanje letošnjega Festivala slovenskega šansona, ki bo 28. oktobra 2023 v Kulturnem centru Rogaška Slatina. V dveh zaporednih Pesmih v žepu posvečamo nekaj pozornosti tistim skladbam, ki se v finale sicer niso uspele uvrstiti, a so vsaka zase unikaten in domišljen spoj besedila in glasbe. Šansoni druge oddaje se gibljejo med sedanjostjo in brezčasnostjo, izvajajo jih Rade kvartet, Prašnati, Gala trio, Ana Mezgec in Nakána ter Glas 'n bas.
Približuje se zaključno dejanje letošnjega Festivala slovenskega šansona, ki bo 28. oktobra 2023 v Kulturnem centru Rogaška Slatina. V dveh zaporednih Pesmih v žepu posvečamo nekaj pozornosti tistim skladbam, ki se v finale sicer niso uspele uvrstiti, a so vsaka zase unikaten in domišljen spoj besedila in glasbe. Rdeča nit prve oddaje bo motivika ljubezni, ki jo vsak na svoj način v pesmih predstavijo Anja Strajnar, Mihael Lajlar, Café Noisette, Dimme in Pedenjpedi ter Anja Hrastovšek.
Andraž Hribar se je širši javnosti prvič predstavil pred 25 leti na festivalu Slovenska popevka, leta 2001 je bil nagrajen na prvem Festivalu slovenskega šansona, istega leta je nastopil tudi na slovenskem izboru za pesem Evrovizije in se tja v naslednjih letih vrnil še štirikrat, ves ta čas pa ostaja stalnica domačih glasbenih odrov. Sedem svojih samostojnih glasbenih albumov je doslej spravil na polico, tokrat nam v Pesem v žepu prinaša osmega, album ljubezenskih pesmi z naslovom ∞ (Neskončno).
Dvojina v ritmu bossa nove: BosaZnova sta Vanja in Matjaž Romih, ustvarjalni par, ki je svoje zgodbe iz zasebnega okolja pred kratkim prenesel na velike odre, kot sta Popevka in Melodije morja in sonca. Na svojem prvem albumu »Terapija za pare« nam skozi trinajst pesmi v duetu pripovedujeta o povsem vsakdanjih plateh življenja v dvoje.
Vstopamo v pesniški svet Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Janeza Menarta – in njihovih pesmi, ki so leta 1953 izšle v skupni zbirki »Pesmi štirih«. Zbirka je kmalu obveljala za ključno delo slovenske poezije, štirje pesniki pa s svojimi tematikami že sedemdeset let nagovarjajo glasbenike, ki v zapisanih verzih najdejo odmev svojih lastnih misli. Nekaj njihovih uglasbitev bomo poslušali v tokratni Pesmi v žepu.
Sanje o ustvarjanju glasbe so štiri najstnike iz Zreč pred leti združile v bend, jih nato odpeljale vsakega na svojo profesionalno glasbeno pot in po desetletju spet povezale v želji, da posnamejo avtorski album. Vokalist, kitarist in avtor Janez Skaza, klaviaturist Samo Jezovšek, baskitarist Tomaž Dolžan in bobnar Matjaž Skaza nam kot skupina Petsto metrov predstavljajo »Telo«. Rdeča nit albuma je ljubezen, ki na izrazito neposreden, vsakdanji, a nikakor ne banalen način v celoto poveže vseh deset zvrstno pisanih pesmi. O albumu nam v Pesmi v žepu spregovorita brata Janez in Matjaž Skaza.
Osmo sezono oddaje Pesem v žepu začenjamo s predstavitvijo novega albuma »Tree« zasedbe Blu.Sine. Drevo, ki je pognalo korenine v času lockdowna, se skozi glasbo na trenutke ozira v preteklost in obenem pogleduje v prihodnost, medtem ko se besedila spoprijemajo z osebnim ter hkrati občečloveškim vprašanjem smisla našega obstoja. Z nami se pogovarjata dva od članov zasedbe Blu.Sine: pevka in avtorica besedil Urška Bajec ter kitarist in producent Žiga Kroflič.
Prejšnji teden smo se v Pesmi v žepu ustavili na 21. festivalu Kantfest 2023. Festival, za katerim sta dve desetletji uspešnega delovanja, je do danes na svojem odru gostil veliko večino slovenskih kantavtoric in kantavtorjev, pa tudi nekaj tujih. Posnetki njihovih pesmi z vseh dosedanjih festivalov predstavljajo svojevrstno zakladnico: pregled, kako se je skozi teh 20 let razvijala slovenska kantavtorska scena, obenem pa tudi vpogled v zgodnejše faze ustvarjanja nastopajočih posameznikov. Nekaj jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu, pred mikrofonom pa se zvrstijo organizator Peter Andrej ter člana žirije Adi Smolar in Jani Kovačič.
Prvi program se vsako leto ustavi na kantavtorskem festivalu v Rušah in prisluhne nastopajočim. Med njimi se namreč vedno najdejo tudi takšni, ki bodo v prihodnosti oblikovali podobo slovenske glasbe. V Rušah smo bili tako tudi 11. avgusta letos, ko je 21. Kantfest 2023 razdelil nove kante. V Pesem v žepu prinašamo festivalski utrip in poslušamo nekaj nastopajočih, z nami pa spregovorijo organizator Peter Andrej, člani festivalske žirije Urška Čop Šmajgert, Jure Potokar in Adi Smolar ter trije nagrajenci: prejemnik zlate kante Matjaž Verčič – Wera Bestrd, prejemnik bronaste kante Boštjan Pertinač in nagrajenec za pesmi v tujem jeziku Vedran Ivorek.
Utrip tokratne Pesmi v žepu bodo narekovali ritmi brazilske bossa nove. V slovenščini, seveda. Poslušali bomo izbrane avtorske in prirejene skladbe v izvedbi zasedb Bossa de Novo in BosaZnova ter kantavtorice Sandre Erpe.
V tokratnem zvrstno pisanem kantavtorskem izboru znova povabimo na letošnji 21. Kantfest in poslušamo lanskega prejemnika srebrne kante Mišela Ristova - Ama, zapoje nam Iztok Mlakar z Big Bandom RTV Slovenija, nato pa se posvetimo albumu »Kontra-Alba«, na katerem sta Vita Mavrič in Jaka Pucihar predstavila izbrane manj znane pesmi Janija Kovačiča.
Neveljaven email naslov