Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
60. in 70. leta preteklega stoletja so s pesmimi Boba Dylana, Joan Baez in drugih kantavtorjev tudi v naš prostor prinesla ideje ameriškega protestniškega gibanja. Podobam iz ljudskih, protestniških in drugih kantavtorskih pesmi vse odtlej zvesto sledi Bogdana Herman, ki je v šestdesetih letih s Tomažem Domiceljem med drugim prepevala pesem »Kam so šle vse rožice«.
Ena najprepoznavnejših slovenskih glasbenic in avtoric Tinkara Kovač predstavlja svoj 13. album »Neskončnost«, na katerem je skladbam iz različnih obdobij svoje kariere nadela novo zvočno podobo. Njen vokal ob spremljavi pisane ekipe glasbenic in glasbenikov ter aranžmajih Giovannija Toffolonija še jasneje zazveni, kar usmeri dodatno pozornost na besedila, vse skupaj pa nam predstavi Tinkaro Kovač v nekoliko drugačni luči, kot smo je vajeni.
Pisani utrinki urbanega ljubljanskega življenja, razmislek o lastni vlogi v svetu, kritika družbenih zablod in ideje o lepši, pravičnejši prihodnosti, prepletene z zgodovinskimi referencami. Vse to se sestavi v pesmi, ki jih piše in izvaja Vasja Vipotnik – trnovski raper Skova. V Pesmi v žepu poslušamo pesmi z njegovega albuma Theatrum in nekaj živih izvedb s spremljevalno zasedbo Skovani, posnetih v oddajah Radia Slovenija – Prva vrsta in Izštekani.
V Pesmi v žepu poslušamo izbor uglasbene poezije nekaterih pesnikov, ki so si prislužili Prešernovo nagrado (med njimi sta jo dva tudi zavrnila): Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Milan Jesih, Dane Zajc, Boris A. Novak, Janez Menart, Svetlana Makarovič in Feri Lainšček. Mnogi od njih so sicer pisali tudi besedila za popevke, šansone in druge glasbene zvrsti, včasih so celo sami stopili v vlogo izvajalcev. Mi pa tokrat ostajamo izključno pri njihovi poeziji, ki so si jo za uglasbitev izbrali različni glasbeniki.
Kantavtorske pesmi največkrat v središče postavljajo avtorja in njegovo avtobiografsko izpoved, vendar včasih stopijo tudi v tuje čevlje in ponudijo prostor za izražanje zgodb drugih ljudi. Nekateri kantavtorji to razumejo celo kot dolžnost, še posebno če osrednji pripovedni liki sami svoje pripovedi ne morejo podati. V Pesmi v žepu bomo poslušali nekaj tovrstnih zgodb, ki jih izvajajo Katarina Juvančič, Vita Mavrič, Iztok Mlakar, Jani Kovačič in Tomaž Hostnik.
Boštjan Soklič je slovenski glasbeni javnosti poznan kot član skupine Tantadruj, s katero uglasbljajo poezijo slovenskih klasikov, vzporedno pa ustvarja tudi kot kantavtor. Po kaseti »Za soncem« (1994) je svoja vandranja po domišljijskih svetovih zdaj zbral na drugem albumu »Pesmi iz Sokostana«, ki nam ga predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
Zasedba Bossa de Novo nas je tik pred novim letom razveselila s svojim 5. albumom »Twist«, na katerem je zbrala 13 pesmi različnih domačih in tujih avtorjev ter jih preoblekla v značilni slog bossa nove. O ustvarjanju albuma in o prevajanju in prirejanju skladb, ki se v slovenskem jeziku zdijo nenavadno sorodne izvirnikom v brazilski portugalščini, nam bo spregovoril vodja skupine Bossa de Novo, vokalist Primož Vitez.
Prigode iz preteklosti, ujete v ljudskem izročilu, lahko pomagajo osmisliti izzive sedanjosti. Kako pa bodo današnji trenutki ostali zapisani v glasbi? V Pesmi v žepu bomo delček odgovora na to vprašanje poiskali na dveh nedavnih albumih: »Kužne pesmi« skupine Katalena in »Šelestenja« Rudija Bučarja.
Premik iz starega v novo leto vam bomo v Pesmi v žepu pomagali premostiti z nekaj slovenskimi šansoni in kantavtorskimi skladbami, ki nam jih namenjajo Vita Mavrič, Jure Ivanušič, Iztok Mlakar, Nika Solce, Hostnik pa Krečič in Drago Mislej - Mef.
Ob iztekajočem se letu 2021 smo se dobili na čaju z Zoranom Predinom, ki nam v žepu prinaša novo ploščo »Takšnih več ne delajo«. Na njej svoji značilni cinični drži dodaja precej intimnih odtenkov, ki odsevajo razmišljanja in doživljanja preizkušenj nedavnega časa. Modrost in refleksijo zrelih let uravnoteži s pravo mero igrivosti in nesramnosti, da ga lahko zvesti poslušalci še vedno prepoznajo. Snemanja albuma se je lotil s hrvaškimi glasbeniki s prekaljenim tolkalcem Tončijem Grabušićem na čelu, rezultat je rokersko-bluesovski nabor desetih skladb, ki bodo v teh dneh izšle tudi na vinilni plošči, 28. decembra pa jih Zoran Predin s kvartetom Tončija Grabušića predstavlja v Klubu Cankarjevega doma.
Ob iztekajočem se letu 2021 smo se dobili na čaju z Zoranom Predinom, ki nam v žepu prinaša novo ploščo »Takšnih več ne delajo«. Na njej svoji značilni cinični drži dodaja precej intimnih odtenkov, ki odsevajo razmišljanja in doživljanja preizkušenj nedavnega časa. Modrost in refleksijo zrelih let uravnoteži s pravo mero igrivosti in nesramnosti, da ga lahko zvesti poslušalci še vedno prepoznajo. Snemanja albuma se je lotil s hrvaškimi glasbeniki s prekaljenim tolkalcem Tončijem Grabušićem na čelu, rezultat je rokersko-bluesovski nabor desetih skladb, ki bodo v teh dneh izšle tudi na vinilni plošči, 28. decembra pa jih Zoran Predin s kvartetom Tončija Grabušića predstavlja v Klubu Cankarjevega doma.
Leto 2021 je prineslo dva izvrstna in izvirna domača glasbena prvenca, ki smo ju predstavili vsakega v svoji Pesmi v žepu. Tokrat jima bomo ponovno prisluhnili. Roberta Petana v domačih Brežicah menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: predstavlja se nam s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek. Šestčlanska zasedba Vudlenderji od daleč zveni kot odmev zlatih let Slovenske popevke, od blizu pa nas presenetita njena izvirnost in pozornost do detajlov. Zasedbo sestavljajo pevka in flavtistka Maša But, pianist Tomaž Hostnik, kitarist Matic Plemenitaš, saksofonist Žiga Vešligaj, basist Jaka Krušič in bobnar Gregor Hrovat. S svojo avtorsko glasbo v slovenski prostor vnašajo plesne ritme, igrive melodije in premišljena besedila. Zbrali so jih na prvencu »Si ti tisti«, ki sta ga v Pesmi v žepu predstavila dva od članov zasedbe: avtor pesmi in pianist Tomaž Hostnik ter producent in kitarist Matic Plemenitaš.
Pred tridesetimi leti je Vlado Kreslin s svojim prvim digitalnim albumom »Namesto koga roža cveti« v slovenski glasbeni prostor prinesel preplet ljudske tradicije v izvedbi Beltinške bande in sodobne popularne glasbe. Leta 1991 se je hkrati z rojstvom naše države rodila tudi njegova samostojna glasbena pot: od skupinskega ustvarjanja v bendih se je obrnil v kantavtorsko smer, ob tem pa je ohranil in tudi razvijal številna glasbena sodelovanja, ki so močno zaznamovala slovensko glasbeno krajino. Album »Namesto koga roža cveti« je te dni izšel pri ZKP RTV Slovenija kot jubilejna dvojna vinilna izdaja, 15., 16. in 17. decembra pa Vlado Kreslin v Cankarjevem domu znova pripravlja Kreslinovanje.
Luka Gluvić je pred štirimi leti na spletnem portalu Bandcamp objavil svoj prvi kantavtorski album »Vstopanje«. Začetni poskusi so hitro prestopili okvir enkratnega eksperimenta – in tako imamo danes v rokah njegovo novo, četrto kantavtorsko ploščo »Dnevi in noči«, obenem pa še pravkar izdano »Antologijo« z izborom njegovih prvih pesmi z Bandcampa. Luka Gluvić svoje pesmi tudi sam posname in producira, v vseh ustvarjalnih korakih pa se zgleduje po angloameriški kantavtorski tradiciji in zvoku 60. in 70. let preteklega stoletja.
V Pesmi v žepu se bomo tokrat uglasili z naravo. Intimistična lirika Srečka Kosovela v uglasbitvi Nike Solce, razigrana in obenem angažirana neposrednost kantavtorskega dua Zajtrk ter spoštljivo sledenje stopinjam prednikov Janija Kutina z zasedbo Bakalina Velika nam bodo odprli vrata v svet predanosti vrednotam, ki smo jim v zagovarjanju napredka nalepili oznako »zastarele«, a so še kako ključne za našo skupno prihodnost.
Pasji dnevi za kantavtorje je originalni naslov pesmi Pasji dnevi, ene prvih kantavtorskih uspešnic, s katerimi je pred štirimi desetletji na slovenske odre stopil Adi Smolar. Njegove hudomušne in iskrene pesmi so med ljudmi hitro naletele na odprta ušesa, v devetdesetih letih je tako pod okriljem založbe Helidon skoraj vsako leto predstavil nov album. Ob štiridesetletnici nastopanja je v sodelovanju s svojo prvo založbo – Helidonom – pripravil izbor bolj in manj znanih pesmi s prvih šestih plošč z naslovom "Pasji dnevi za kantavtorje", ki jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu. Adi bo z nami spregovoril o svojem odnosu do poslušalcev in nastopanja, o kantavtorstvu in o svojih pesmih s sporočili, ki razveseljujejo vse generacije.
Izbrali smo nekaj posnetkov živih koncertnih izvedb slovenskih kantavtorjev. Zaigrali in zapeli nam bodo: Sandra Erpe, Nataša Vester Trseglav, Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Marko Grobler in Robert Petan. Posnetki koncertov ne ujamejo le zvoka, ujamejo vzdušje, doživetje, le nekaj domišljije potrebujemo, da nam oživijo pred očmi.
V Žabji vasi se v mačji družbi pogovarjamo z letošnjo Ježkovo nagrajenko, najbolj reprezentativno sodobno slovensko pravljičarko, satirično šansonjerko, igralko, dramatičarko, glasbenico, ilustratorko, predvsem pa pesnico, ki je močno zaznamovala slovenski kulturni prostor. Njeni šansoni in pesmi za otroke, uglasbitve ljudskih balad, njena besedila za izvirne in prirejene popevke, narodnozabavne viže ter različne uglasbitve njene poezije so povsod okoli nas, le pozorno morate prisluhniti.
Pred desetletjem so na Festivalu slovenskega šansona prvič združili moči pevka Ani Frece, kitarist Marko Mozetič - Mozo ter tekstopisec in pisatelj Tomaž Letnar. Iz njihovega prvega šansona »Hotel za srečo« je zrasla istoimenska živa glasbena zasedba, ki jo poleg Ani in Moza sestavljajo še en kitarist Marko Čepak - Maki, harmonikar Zmago Štih in kontrabasist Nikola Matošić. Njihov prvenec »Hotel za srečo« nas v desetih pesmih v ritmu gipsy swinga odpelje med pripovedi z ženskega zornega kota, ki so jih za Ani Frece napisali Tomaž Letnar, Marko Mozetič - Mozo in Joseph Nzobandora - Jose.
Recept za današnjo Pesem v žepu je naslednji: vokal, kitare, bobne in klaviature odločno premešamo v rokenrol in zalijemo z nekaj decilitri vina ali piva. S štajerskimi koreninami, seveda. Dodamo premislek o vsakdanjih tegobah in radostih človeškega življenja, na koncu pa potresemo še s kančkom humorja. In dobimo album »Črno na belem« zasedbe Mi2. Predstavil nam ga bo kitarist in vokalist ter ustanovni član skupine Jernej Dirnbek.
Neveljaven email naslov