Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
V Pesmi v žepu se nam bo pridružil Drago Mislej Mef s ploščo »Ma ne že spet«. Avtor brez števila pesmi za mnoge slovenske glasbenike se dobro znajde tudi kot kantavtor, čeprav samega sebe vidi predvsem kot rokerja, ob vsem tem pa mu je najpomembneje, da njegove pesmi pripovedujejo zgodbe.
Vlado Kreslin s svojim novim albumom »Kaj naj ti prinesem, draga« dokazuje, da mu idej za pesmi še zdaleč ne zmanjkuje. Plošča je – tudi po zaslugi različnih sodelovanj – zvočno in vsebinsko pisana, vendar vse pesmi nosijo značilni pečat Kreslinove melanholične poetike, ki se rada znajde nekje na pol poti med preteklostjo in sedanjostjo.
Samuel Lucas, pevec s skoraj tridesetimi leti odrskih izkušenj, se z novo ploščo podaja na področje idejnega in glasbenega avtorstva. Album "Sebe dajem" bi lahko žanrsko označili kot poprock, v katerem je zaslediti primesi bluesa, funka, jazza in še česa, za kar imajo zasluge tudi sodelujoči glasbeniki, pisanja besedil pa so se poleg Samuela Lucasa lotili Rok Lunaček, Igor Pirkovič, Teo Collori, Dean Bakić in Amir Karalić.
Pisateljica in pesnica Alma Karlin je svojo pot okrog sveta pričela točno pred stotimi leti. Njeno potovanje ni bilo le fizična, ampak tudi duhovna, mistična izkušnja, ki se je na novi plošči Nike Solce zdaj prelila v glasbo. Album »Ko duše pokličem« prinaša prevode Alminih pesmi, sodelujoči glasbeniki pa vsak na svoj način odpeljejo v Almine skrite svetove.
V Pesmi v žepu bo zazvenela uglasbena poezija Ferija Lainščka. Že sedem let jo uglasblja kantavtorica Ditka, ki nam bo predstavila novo ploščo »Ne bodi, kar nisi«, že tretjo z Lainščkovo poezijo. Pri ustvarjanju glasbe za ploščo je sledila svojemu glasu, ki še posebno lepo zazveni v nežnih, melanholičnih baladah, uravnotežila pa jih je z nekaj živahnejšimi, igrivimi pop skladbami, po kakršnih jo poslušalci dobro poznajo že od prej.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih »Rimska cesta« in »Biti tu«, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat bodo z nami Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak in Aco Razbornik, pogovarjali pa se bomo o Pengovovem drugem albumu »Pripovedi« in poslušali, kako v njegovih pesmih odzvanja zgodovina.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat bodo z nami trije od njih – Bogdana Herman, Milan Dekleva in Boris A. Novak, ki nam bodo svojo skozi svojo pripoved približali Pengovovo ljubezen do narave in načine, kako se zrcali v njegovi poetiki.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova pričenjamo s ciklom glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V prvi od petih oddaj se posvetimo snemanju legendarnega prvenca »Odpotovanja« (1973) ter skozi besede sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.
Nikrmana, starodavna sila, v katero so verjeli staroverci, naj bi prežemala vse, kar nas obdaja. K tej sili se s svojim drugim albumom obrača tudi zasedba Indigo, v kateri ustvarjajo Anja Pavlin, Peter Penko, Maj Valerij in Anže Čuček. O novem albumu "Nikrmana" nam bosta spregovorila Anja in Peter.
V Pesmi v žepu je z nami Petra Rakić, pevka in vodja berlinske funk-rock zasedbe Manono. Spregovorila bo o nastajanju prvenca "Liquid Society" ter o tematikah, ki jih posreduje skozi svoje pesmi.
17. kantavtorski festival Kantfest International 2019 je 16. avgusta na oder Kulturnega doma Ruše prinesel pisan nabor avtorskih pesmi domačih in nekaterih tujih ustvarjalcev. Glasbeno druženje je dodatno razgibalo tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Pesmi in komentarje nastopajočih poslušamo v dveh zaporednih oddajah; tokrat je na vrsti drugi del.
17. kantavtorski festival Kantfest International 2019 je 16. avgusta na oder Kulturnega doma Ruše prinesel pisan nabor avtorskih pesmi domačih in nekaterih tujih ustvarjalcev. Glasbeno druženje je dodatno razgibalo tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Pesmi in komentarje nastopajočih bomo poslušali v dveh zaporednih oddajah; tokrat je na vrsti prvi del.
Pred 17. mednarodnim festivalom Kantfest International 2019 poslušamo izbor pesmi s preteklih izdaj festivala, ki je v svoji zgodovini gostil številna domača in tudi nekatera tuja kantavtorska imena. O kantavtorstvu spregovorita organizator festivala Peter Andrej in lanska dobitnica zlate kante Sandra Erpe.
Mihael Lajlar je pesnik, kantavtor, roker - vse troje pa združuje pod imenom Edenon. Poslušamo novo ploščo Oko v črti, na kateri se temačna vsebina preliva v različne glasbene odtenke, ki jih poleg vokalista in akustičnega kitarista Mihaela ustvarjajo še Urban Krč (bobni), Rok Lajlar (električna kitara) in Jurij Repar (baskitara).
Skupina Tantadruj s svojim šestim albumom "Vihar" nadaljuje z uglasbljanjem klasikov slovenske poezije. Na sprehod med pesmimi z nove plošče nas bo pospremil vodja skupine Boštjan Soklič.
Kantavtorski festival Kantfest bo letos že 17. po vrsti, k sodelovanju pa vabi domače in tuje ustvarjalce, ki se (z)najdejo v polju kantavtorskega ustvarjanja in se želijo pomeriti v tekmovanju za zlato, srebrno in bronasto kanto. O načrtih za letošnjo edicijo festivala se pogovarjamo z organizatorjem, kantavtorjem Petrom Andrejem.
V Pesmi v žepu se nam predstavlja mlada kantavtorica Manca Berlec s svojim prvencem »Gola«. Ljubezenske pesmi na njem bi lahko označili za nekakšno sodobno žensko trubadursko liriko, ki jo Manca podaja na preprost in neposreden način.
Z nami se pogovarja novomeški kantavtor Jernej Zoran, ki na svoji 5. plošči "Stik" združuje moči s pevko Nino Radkovič. "Stik" prinaša predvsem pesmi z ljubezensko vsebino, ki se izmenjujejo z instrumentalnimi skladbami, vse pa prežema Jernejev optimistični pogled na svet.
Neveljaven email naslov