Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
Ob koncu poletja se bo pred mikrofonom Prvega oglasil vodja Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš ter nam zaupal svoje poglede na trenutno slovensko glasbeno realnost.
V tokratnem poletnem izboru bomo v Pesmi v žepu poslušali šansone: nekaj smo jih izbrali z albuma »Ljuba« Nike Vistoropski, obenem pa smo pobrskali med posnetki z nedavnega nastopa dua Hostnik-Krečič, ki nam je v živo zaigral v Prvi vrsti.
Poletna Pesem v žepu prinaša izbor slovenskih kantavtorskih pesmi. Tokrat poslušamo nekaj pesmi z nove male plošče »Med borovci« Luka Gluvića, novi single ter eno lansko pesem skupine Edenon ter dve starejši pesmi Ksenije Jus.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Z nami se pogovarja koroški kantavtor Milan Kamnik, ki s seboj v žepu prinaša svoj deveti album »A še 'mam sploh pravico?«. Realistične pripovedi iz njegovih pesmi največkrat zazvenijo v njegovem domačem narečju, medtem ko po glasbeni plati ostajajo zveste ameriškim zgledom, še posebno countryju. V pogovoru se nam pridružuje tudi Milanova hči Mojca, violistka in soavtorica aranžmajev za večino pesmi na plošči.
Tokrat je z nami duo Okustični, ki ga sestavljata izkušena glasbenika Karin Zemljič in Mate Bro. Lani jeseni je izšel njun prvenec »Enkratna, neponovljiva«, na katerem sta združila moči z Jadranko Juras. Avtorske pesmi (in ena priredba) obravnavajo življenje s stališča posameznika, ki se zaveda svojih šibkejših plati in se jih trudi presegati. Pesmi po glasbeni plati poleg spevnosti ponudijo tudi prostor za virtuoznost ter tako izkoristijo sposobnosti vseh vpletenih glasbenikov, kljub vsebinski, instrumentalni in zvrstni raznolikosti pa na plošči zazvenijo kot celota.
Počeni Škafi so ulična swing zasedba iz Ljubljane, ki so navdih za novi album »Dunaj« našli v francoskem šansonu. Pesmi s premišljenimi besedili in igrivo glasbeno interpretacijo nam bosta približala večinska avtorja pesmi na plošči: Marjeta Prudič in Jernej Juren.
V preteklih tednih, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, smo se v Pesmi v žepu posvetili pogovorom o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Z nami so bili kantavtorja Jani Kovačič in Robert Petan, glasbeni producent Tone Jurca in glasbeni duo Bilbi in Gregor Stermecki. Poslušali smo nekatere nove, pa tudi mnoge starejše pesmi, ob njih pa smo raziskovali različne vloge glasbe v povezavi z družbo. Ob tem so se odprla nekatera vprašanja, ki bodo verjetno še lep čas ostajala aktualna. V zadnji oddaji se bomo ozrli nazaj, obenem pa ugibali, kaj bi lahko prinesla glasbena prihodnost …
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato ta čas izkoriščamo za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa osvetlimo različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V peti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nam svoje soočanje z aktualnimi družbenimi in glasbenimi izzivi razkrivata Bilbi in Gregor Stermecki.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V četrti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj bo v ospredju nekaj pesmi, ki so nastale v zadnjih tednih in so tako ali drugače zaznamovane s situacijo, v kateri smo se znašli.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V tretji iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj prisluhnemo glasbi z nekoliko drugačnega zornega kota, kot smo ga vajeni: svoj pogled nam razkriva glasbeni producent RTV Slovenija Tone Jurca.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V drugi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nas razvedrijo pesmi Franeta Milčinskega Ježka, na daljavo pa je z nami kantavtor Robert Petan.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato bomo to in nekaj prihodnjih oddaj izkoristili za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa bomo osvetlili različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V prvi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj je na daljavo z nami kantavtor Jani Kovačič.
V Pesmi v žepu bomo poslušali drugi album zasedbe Brest & Vesna Zornik. Njihova glasbena zgodba se je začela kot kreativni izraz dvojine pesnice Kristine Kočan in kitarista Sama Šalamona. Nova plošča se odmika od začetnega poprocka ter skozi glasbeno večplastnost ilustrira pesniške svetove Kristine Kočan. O plošči nam bo spregovoril avtor glasbe, kitarist in vodja skupine Samo Šalamon.
Pesem v žepu tokrat posvečamo pred kratkim preminulemu prleškemu pesniku Marku Kočarju. Avtor številnih besedil v knjižnem jeziku in narečju je vse od svojih študentskih let sodeloval z glasbeniki, njegove pesmi so tako zaživele v različnih zvrsteh zabavne glasbe. Be radio, ansambel Štrk, Štajerskih sedem, Kalamari, Ethnotrip in nenazadnje kantavtor Tadej Vesenjak – to je le nekaj imen glasbenikov, ki so se našli v njegovih besedilih in jih tudi uglasbili. O Marku Kočarju bosta spregovorila Tadej Vesenjak in pevka skupine Ethnotrip Tjaša Šimonka Kavaš.
V Pesmi v žepu se bosta tokrat prepletli plesna glasba izpred stoletja in sodobnost: skupina Manouche s tretjo ploščo nadaljuje z ustvarjanjem sproščenega plesnega vzdušja, ki ga je zastavila s ploščama Kje si lubi (2012) in Stisn se k men (2014). O novem albumu Kavalir nam bo spregovoril kitarist in vodja skupine Robert Pikl.
Nokturno žlahtnih duš je nova plošča šansonjerke Vite Mavrič. Izhodišče za njen nastanek so bile pesmi Arsena Dedića, Vita pa je album ustvarila skupaj s skladateljem in pianistom Jako Puciharjem. Minimalistični preplet šansona in jazza se vsebinsko dotakne izgubljenih in v spominih vedno znova prerojenih ljubezni.
Letošnji festival MENT bo med 5. in 7. februarjem gostil več kot osemdeset nastopajočih, odvijal se bo na štirinajstih prizoriščih in kot vsako leto obiskovalce povabil k poslušanju nekaterih znanih, še bolj pa tistih malo manj znanih, mladih glasbenikov, za katere je nastop na festivalu priložnost, da si utrejo pot na odre v Sloveniji in tujini. O festivalu MENT se pogovarjamo z enim od organizatorjev, Andražem Kajzerjem.
»Orfej iz pekla« je glasbeno-raziskovalni projekt kantavtorja Janija Kovačiča, posvečen pesmim iz koncentracijskih taborišč. Pesmi so nastale med drugo svetovno vojno, pozabe jih je rešil Poljak Aleksander Kulisiewicz, ki je marsikatero od njih tudi sam ustvaril. V slovenščino sta jih iz poljščine in nemščine prevedla Simona Klemenčič in Jani Kovačič, slednji jih tudi izvaja. Pesmi so zelo preproste, mnoge od njih odlikuje črni humor, ob poslušanju pa nas neposredno, brez narkoze postavijo v središče doživljanja enega najhujših absurdov, kar jih je zmožen človek.
Neveljaven email naslov