Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
Tudi nežne pesmi so lahko družbenokritične in tudi v angažiranih pesmih se najde prostor za ljubezen. To med drugim dokazuje kantavtor Leon Matek s svojo tretjo ploščo »Srce imaš tako veliko«. Predstavlja nam jo v tokratni Pesmi v žepu.
Mladi primorski kantavtor Žiga Rustja se giblje na presečišču popa in rocka, s svojimi pesmimi pa skozi osebno izpoved ustvarja most med generacijami – tako v glasbi kot tudi sicer v življenju. Po prvencu »Z moje perspektive« (2014) tokrat v Pesem v žepu prinaša svojo drugo ploščo »Čas«.
Letošnji 16. Kantfest International 2018 je na oder Kulturnega doma Ruše znova prinesel slovenske in tuje kantavtorske pesmi, trije nastopajoči pa so prejeli tudi nagrade – zlato, srebrno in bronasto kanto. Festivalske utrinke, pogovor z zmagovalci in komentar člana strokovne žirije Adija Smolarja poslušamo v dveh zaporednih Pesmih v žepu. Tokrat je na vrsti drugi del.
Letošnji 16. Kantfest International 2018 je na oder Kulturnega doma Ruše znova prinesel slovenske in tuje kantavtorske pesmi, trije nastopajoči pa so prejeli tudi nagrade – zlato, srebrno in bronasto kanto. Festivalske utrinke, pogovor z zmagovalci in komentar člana strokovne žirije Adija Smolarja poslušamo v dveh zaporednih Pesmih v žepu. Tokrat je na vrsti prvi del.
Vse od leta 2003 se v Rušah odvija Kantfest, mednarodni festival kantavtorske glasbe. Na njem se predstavljajo bolj ali manj neznani ustvarjalci, ki se potegujejo za festivalske nagrade – kante. Dogajanje pokrivamo tudi na Prvem, kjer vam bomo v naslednjih dneh in tednih ponudili več festivalskih utrinkov in komentarjev. Še pred samim dogajanjem pa smo v Pesem v žepu povabili organizatorja festivala Petra Andreja, s katerim se je pogovarjal sodelavec RTV centra Maribor, urednik Gregor Stermecki.
Življenje, pa tudi minevanje vsak od nas doživlja nekoliko drugače. To se zrcali tudi v pesmih, ki smo jih izbrali za tokratno oddajo. Poslušamo preplet kantavtorstva, šansona in uglasbene poezije.
Nanine pesmi so pesmi, ki jih je za svojo vnukinjo Nano napisal Frane Milčinski – Ježek. Te dni so se zložile v glasbeno slikanico, ob spremljavi številnih glasbenih ustvarjalcev pa jih odpoje prav tista Nana, za katero so nastale: Nana Milčinski.
Člani skupine Čedahuči predstavljajo svojo drugo ploščo Svetilnik. Kam jih je vodila pot vse od Severnice (2014) pa do danes, katerim simbolom so sledili in kaj vse so odkrili v svojem iskanju desetih novih pesmi, nam v imenu benda zaupata Blaž Učakar in Matjaž Jakin.
Poslušamo drugi album zasedbe Orkestrada: "Utrip", ki nosi naslov po njihovi zmagovalni skladbi s Festivala slovenskega šansona leta 2013. Ploščo nam predstavlja pevka Rada Kikelj Drašler.
Poslušamo tretjo ploščo "Preden se zdani" prekmurske skupine Ethnotrip, ki po dveh albumih s priredbami ljudskih pesmi prinaša dvanajst novih, avtorskih pesmi. Predstavljata nam jih pevka Tjaša Šimonka in violinist Miha Kavaš.
S svojo zasedbo Buh in istoimensko kantavtorsko ploščo se nam v tokratni oddaji predstavlja multiinštrumentalist Uroš Buh.
V zadnji poletni izdaji Pesmi v žepu se ustavljamo pri šansonu in poslušamo dve plošči domačih zasedb: "Stroj za sušenje solz" skupine Počeni škafi in "Divji zahod" dua Drajnarjuva vampa.
Tokratna Pesem v žepu je pisana na kožo predvsem mlajši generaciji. Poslušamo namreč pesmi skupin Koala Voice, Matter in MRFY.
Besedo tokrat prevzema uglasbena poezija, izpostavljamo namreč tri plošče: "Zatópató" (Erika Vouk, glasba Peter Andrej), "Vrvohodci" (Magdalena Svetina Terčon, Simona Solina in Albert Halász, glasba Duo Ponte) ter "Melodije zamolčanih besed" (Borut Gombač, glasba Marko Grobler).
Nadaljujemo poletni prelet nove slovenske kantavtorske in avtorske glasbe. Tokrat jadramo po akustiki in bluesu, poslušamo namreč nekaj pesmi s plošč "Nova nebesa" Lačnega Franza in "Wacky Blues Professors" Prismojenih profesorjev bluesa.
Tokrat poslušamo plošči "Tiha misel" Nike Solce ter "Ko se ustavi čas" skupine Junema. Skupna točka obeh albumov je narava, ki lahko ponuja zatočišče pred urbanim vsakdanom, hkrati pa predstavlja tudi način življenja.
V Pesmi v žepu smo se uglasili na poletni ritem - v juliju in avgustu pregledujemo dogajanje v slovenski kantavtorski in avtorski glasbi v zadnjem letu. Tokrat se bomo ustavili pri festivalu Kantfest, poslušali nekaj pesmi z lanskega festivalskega večera ter spregovorili o pričakovanjih in željah glede letošnjega, 16. Kantfesta.
V Pesmi v žepu smo se uglasili na poletni ritem - v juliju in avgustu pregledujemo dogajanje v slovenski kantavtorski in avtorski glasbi v zadnjem letu. Tokrat so na vrsti Hamo & Tribute 2 Love s ploščo 3P in Primož Žižek oziroma Erik Platon s ploščo Ekonomsko-propagandni pop.
V Pesmi v žepu smo se uglasili na poletni ritem in bomo naslednja dva meseca izkoristili za pregled dogajanja v slovenski kantavtorski in avtorski glasbi. Tokrat sta na vrsti dva kantavtorja: Luka Gluvić in Uroš Buh.
Neveljaven email naslov