Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
V lanskem letu je Slovenija na prvi stopnji odločala o 195 prošnjah za azil, zavrnila jih je 82 odstotkov, povprečje Unije pa je 65 odstotkov.
Cela vrsta jih je – parlamentarnih odborov in tudi parlamentarnih komisij. Tri od teh slednjih so celo preiskovalne. Prav pri teh pa se, glede na to, da doslej še nobena od njih obravnavani zadevi ni prišla do dna, poraja vprašanje, komu ali čemu so sploh namenjene.
Japonski znanstveniki so pred nekaj tedni objavili revolucionarno odkritje, kako iz odraslih mišjih celic pridobiti matične celice. Videti je bilo je skoraj preveč enostavno, da bi bilo res. Novico so svetovni mediji v hipu pograbili. Toda - ali vendarle ni bilo malo preveč enostavno in so nas vse – tako strokovno kot laično javnost – naplahtali? Ta mesec namreč vse več očitkov zbuja sum, da je bilo z objavo nekaj narobe, da je šlo nemara celo za prevaro. Z znanstveniki se bomo v Reakciji poglobili v ozadje primera, pregledali bomo, kako pogoste so prevare v znanstvenih objavah in izpostavili nekatere najbolj nenavadne primere.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Je opozarjanje na stisko mladih in starejših res le sprožanje medgeneracijskega konflikta in zakaj je lažje govoriti, kaj vse smo naredili narobe, kot poiskati rešitve?
Je opozarjanje na stisko mladih in starejših res le sprožanje medgeneracijskega konflikta in zakaj je lažje govoriti, kaj vse smo naredili narobe, kot poiskati rešitve?
V veteranskih organizacijah pravijo, da si leta 2011 ustanovljeno Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve prisvaja zasluge pri osamosvojitvi države, da gre za politično motivirano združenje, ki pa ni veteranska organizacija. V združenju to zanikajo ter dodajajo, da sta za nesoglasja oziroma sprtost krivi veteranski organizaciji, ki se zavzemata samo za svoje privilegije. Prišlo je celo tako daleč, da tudi na proslavah ali na raznih obeležitvah spominskih dogodkov ne nastopajo skupaj.
Sodnik lahko obsojencu namesto zapora ali denarne kazni prisodi tudi družbeno koristno delo. To pomeni, da mora opraviti določeno število ur dela v dobro skupnosti. Pri tem imajo veliko vlogo tudi centri za socialno delo, ki obsojenca navadno napotijo v kakšno od neprofitnih organizacij. Nekateri si delo najdejo tudi sami. Veliko pa je tudi primerov, ko centri za socialno delo dela obsojencu ne najdejo ... Raziskovali smo, kaj se zgodi v teh primerih. Pa tudi, kdo družbeno koristno delo sploh lahko opravlja.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Soočamo argumente pobudnikov sprememb zakonodaje, bolnikov, ki so prepričani, da jim je prav konoplja pomagala pri izboljšanju zdravstvenega stanja, in zdravnika, ki ima do množične uporabe pripravkov iz konoplje precejšnje zadržke.
“Rad imam ciganski golaž, cigansko muziko, a ne v svoji hiši!” Restavracijo Románi kafenáva z romskimi specialitetami in zaposlenimi Romi sta si zamislila združenje EPeKa in mariborsko romsko društvo Románo Prálipe. Toda romski restavraciji v Mariboru mnogi tudi nasprotujejo. Zakaj?
Novinarji kritično obravnavamo predvsem druge, zato je prav, da tudi sebi nastavimo ogledalo. Na medijskem festivalu Naprej/Forward so o prihodnosti slovenskih medijev razmišljali angažirani bralci, gledalci in poslušalci različnih strok.
Slovenija je po podatkih Eurostata na tretjem mestu po onesnaženosti z ozonom in na desetem po onesnaženosti s trdimi delci PM10. Poročilo, ki ga je Evropska agencija za okolje (EEA) objavila ta teden, kaže, da sta dva glavna onesnaževalca zraka, ozon in trdi delci, še vedno vzrok težav z dihanjem, povzročata kardiovaskularne bolezni in krajšata življenjsko dobo. K onesnaženju zraka v Evropi največ prispevajo promet, kmetijstvo, gospodinjstva in industrija. K slednji smo se ozrli v tokratni Rekaciji. Preverili smo teze, ali je Slovenija res pribežališče umazane industrije, ali pri nas res nagrajujejo s prestižnimi gospodarskimi nagradami, kar drugod zapirajo, in ali drži, da Evropska unija, kljub vse strožjim okoljskim standardom, tolerira energetsko potratnost, ker ima za to interes.
Raziskovalka kolonialne zgodovine bo spregovorila o človeških živalskih vrtovih in razstavljanju ljudi.
Mladi ne morejo sklicati tiskovne konference, na kateri bi novinarjem osvetlili svoje težave. Tako tu in tam slišimo prispevke o tem, da imajo mladi v Sloveniji previsoko izobrazbo, a premalo ustreznih veščin, ki jih na trgu iščejo delodajalci. Zelo malo pa slišimo o tem, da zanje zaradi nizkih dohodkov, če jih seveda sploh imajo, še vedno skrbijo njihovi starši.
Več kot polovica mladostnikov, starih od 11 do 15 let, ne dosega priporočenega obsega telesne dejavnosti. Zato nas je zanimalo, kaj iz široke ponudbe telesnih aktivnosti mlade sploh pritegne? Ali jih zanje izberejo kar starši? Preverili pa smo tudi, ali se je po končani "Eurobasket evforiji" kaj povečalo zanimanje za košarko ...
Za soboto so po svetu napovedani protesti proti korporaciji Monsanto. V Sloveniji večjih protestov ne pričakujemo, je pa razprava o gensko spremenjenih rastlinah v Evropi spet postala zelo vroča.
Neveljaven email naslov
