Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim pritrdilo odločitvi francoskega pravosodja, ki je dalo zeleno luč, da 38-letnega tetraplegika Vincenta Lamberta odklopijo z aparata, ki ga ohranja pri življenju. Gre za odločitev, ki v Evropi predstavlja prelomnico, saj je Lambertu podobnih primerov samo v Franciji več tisoč. Je Evropsko sodišče za človekove pravice s to razsodbo res izgubilo vlogo vesti Evrope in ali so se vrata v zvezi z legalizacijo evtanazije v Evropi s tem res priprla?
Prodaja pametnih telefonov se še vedno zelo povečuje. To velja tako za Slovenijo kot cel svet. Kar 80 odstotkov mladostnikov med 13 in 17 letom in skoraj 90 odstotkov mladih, starih od 18 do 24 let, uporablja pametne telefone. Ti še zdaleč niso več naprave za izmenjevanje tekstovnih sporočil in klicev, ampak se razvijajo v naprave za širjenje eksplicitnih fotografij in posnetkov. Kljub temu je danes še zmeraj številnim posameznikom nepoznan izraz seksting, čeprav je bil leta 2009 eden od finalistov za besedo leta pri ameriškem slovarju New Oxford American Dictionary.
Presenetljiv in presunljiv je podatek, da se v javnih kuhinjah prehranjuje vse več družin z mladoletnimi otroki.
Dve tretjini kadilcev umreta zaradi bolezni, ki so posledica kajenja. Kadilci v povprečju umrejo 15 do 20 let mlajši kot nekadilci. Evropska tobačna direktiva od nas zahteva strožjo zakonodajo, toda tobačna industrija je zelo prilagodljiva.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je množična, a tako rekoč neraziskana dejavnost. Kdaj bomo dobili obsežnejše primerjalne študije tega področja? Ali prepoznamo v njej vrhunskost, nemalokrat na ravni profesionalcev? Zakaj je v primerjavi s profesionalno kulturo ljubiteljska redkeje, če sploh, zastopana v medijih? Kako je s financiranjem tega področja? In nenazadnje, ali v poskusih razumevanja ljubiteljske kulture dualizem profesionalno - ljubiteljsko morda pretirano poudarjamo? Navsezadnje druga z drugo dobro sodelujeta.
V Makedoniji vre. Ne zgolj zaradi zadnjih spopadov v Kumanovem, ki so dobili etnični pridih, in tako Makedonce spomnili na krvavo leto 2001, ampak tudi zaradi dalj časa trajajoče institucionalne krize, zaradi katere se Makedonci že dalj časa sprašujejo, komu je še mogoče zaupati. Prav zato se je v Skopju v nedeljo nadaljujejo protivladni protesti.
V Makedoniji vre. Ne zgolj zaradi zadnjih spopadov v Kumanovem, ki so dobili etnični pridih, in tako Makedonce spomnili na krvavo leto 2001, ampak tudi zaradi dalj časa trajajoče institucionalne krize, zaradi katere se Makedonci že dalj časa sprašujejo, komu je še mogoče zaupati. Prav zato se je v Skopju v nedeljo nadaljujejo protivladni protesti.
Prodaja gramofonskih plošč zadnja leta narašča. Številni to pripisujejo trenutni modni muhi, spet drugi v porastu prodaje vinila vidijo rešilno bilko glasbene industrije, za katero skrbijo predvsem ljubitelji glasbe in zbiralci. Čeprav prodaja glasbe na splošno še vedno upada in so današnji zapisi na vinilnih ploščah drugačni, pa je nostalgija nekaterih toliko večja.
Če na mladih stoji svet, kakšnega bo ustvarila mladina, ki jo je zaznamovala gospodarska kriza? Se bo potrdilo prepričanje o narcisoidnih generacijah? Ali pa bodo mladi bolj hvaležni za dane priložnosti in manj zagledani sami vase? Bo prevladala apatija ali bodo mladi glasniki in ustvarjalci novega družbenega sistema? Odgovore bo prinesel čas, o možnostih pa smo z domačimi in tujimi strokovnjaki govorili v Reakciji.
Se v lagodnem prepričanju, da imamo pri nas vode v izobilju, ne zavedamo njenega pravega pomena? Kako je voda povezana z gospodarsko rastjo, privatizacijo in čezmernim potrošništvom? Kako drzni smo pri razmišljanju o potencialu vode. Kozarec vode smo si natočili skupaj z Lučko Kajfež Bogataj in Dušanom Plutom.
Vrhunski športni dosežki so plod mnogih dejavnikov: prirojenega talenta, psihološke pripravljenosti, sreče in seveda mnogih ur treninga. Katera od teh komponent je najpomembnejša? Športniki večinoma pravijo, da brez trdega dela ni uspeha, ne glede na talentiranost posameznika.
Tokrat smo se v Reakciji osredotočili na drobni tisk cenikov oziroma pogodb, ki jih sklepate z vašimi mobilnimi operaterji. Ste kdaj preverili, kaj vam ponujajo pod besedo neomejeno? Pri klicih in SMS oziroma MMS sporočilih porabniki nimamo težav, ta pa nastopi pri prenosu podatkov, kjer nas po določeni količini operaterji večinoma tako zamejijo s hitrostjo, da naš mobilni internet postane povsem neuporaben. Omejena neomejenost torej.
V sobotni Reakciji odkrivamo vpliv družbenih omrežij na identiteto posameznika in partnerske odnose.
Pred leti so nas v čakalnicah zdravstvenih zavodov bombardirali z oglasi za klobase, pnevmatike, bančne storitve, medicinske sestre in zdravniki pa so nas prepričevali, kako super so določeni komercialni izdelki, saj so za promocijo prejeli neko nagrado. Ravno v zdravstvenih ustanovah ljudje oglase bolj čustveno zaznavamo in ti imajo na nas večji prepričevalni učinek. Kako je urejeno oglaševanje v javnih zdravstvenih zavodih, smo preverjali v Sobotni reakciji.
Internetna nevtralnost naj bi v praksi zagotavljala enakovredna razmerja med omrežji, uporabniki in napravami. Vsi naj bi torej imeli na spletu enakovredene dostop do vseh vsebin, brez omejitev in blokad. A praksa je tudi v Sloveniji drugačna, kar štirje mobilni operaterji so namreč prejeli odločbo o kršitvi internetne nevtralnosti. Zakaj je temu tako in kako se bosta slovenska in globalna e-avtocesta razvijali v prihodnosti smo raziskovali v sobotni Reakciji.
Otroci s tremi biološkimi starši? Morda se sliši strašljivo, a gre za postopek, ki bi preprečil dedni prenos bolezni in tako obudil upanje mnogih družin, ki se spopadajo z genetskimi obolenji. Velika Britanija je prva država na svetu, ki bo zelo verjetno odobrila za mnoge sporen postopek. Kaj pravzaprav prinaša nov postopek, kakšna etična vprašanja sproža in ali smo nanj pripravljeni tudi že v Sloveniji?
Vojaško rabo t. i. dronov oz. trotov zanemarjamo in se posvečamo zasebni uporabi. Naj bo to hobi ali pa kot ponudba storitev povezanh s t. i. droni, kar že ponujajo nekateri naši podjetniki. Govorimo o primerih izvirnih praks rabe daljinsko vodenih letečih naprav, težnjah po reguliranju uporabe in prihodnosti.
Se kdaj vprašate, koliko kamer vas ujame ob vsakodnevnih opravkih? Če bi živeli v Londonu, bi vas na sprehodu posnelo kar nekaj sto kamer. Podatki so različni, a v Veliki Britaniji naj bi bilo nameščenih od štiri do šest milijonov videokamer, večina naj bi jih bila v zasebni lasti. Pri nas so številke seveda manjše. 15.000 kamer naj bi imel nameščenih javni sektor, poslovni 45.000, 1650 pa naj bi jih bilo nameščenih na avtocestah. Koliko je kamer v zasebni lasti, ne vemo – postavi jo lahko vsak, a le na svoje dvorišče. Videonadzor je namreč upravičen vedno in samo takrat, ko varuje posameznika ali premoženje, vsak primer posebej pa preveri državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov. Kaj se torej dogaja z videonadzorom ob naraščajočih željah po neprestanem snemanju? Več v tokratni sobotni Reakciji.
Grčija, država, ki je v času krize izgubila 25 odstotkov BDP, javni dolg pa iz 110 odstotkov BDP-ja povečala na 160 odstotkov, je tik pred parlamentarnimi volitvami, na katerih se zmago napoveduje levi stranki Siriza, ki jo pogosto zmotno imenujemo kar za radikalno levico. Kakšne posledice bi lahko imele politične spremembe v Grčiji tako na notranje kot širše evropske razmere, raziskujemo v sobotni oddaji Reakcija.
Neveljaven email naslov
