Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Vsi, rojeni v drugi polovici zadnjega leta v prejšnjem tisočletju in prvi v novem boste za vaš 18 rojstni dan morda dobili prav posebno darilo. Evropska komisija vas bo na pobudo evropskih parlametarcev obdarila z brezplačno vozovnico po Evropi! Čez nekaj dni bo na spletni strani Evropskega mladinskega portala objavljen razpis projekta Dicover EU in morda boste prav vi že čez nekaj tednov lahko odpotovali na do eno mesečno pot in raziskali ter spoznali do štiri evropske države. A žal vozovnic ne bo dovolj za vse, za to se bo treba malo potruditi in imeti tudi nekaj sreče.
Zagotovo večina udeležencev v prometu misli, da dostojno in pravilno opravlja svojo vlogo v prometu. Vendar ali jo res? Koliko bi jih ustavilo, če bi videli prometno nesrečo? Koliko jih zna avto varno voziti s prikolico? Koliko jih zna zamenjati pnevmatiko? Kaj se lahko izkušeni starejši naučijo od mladih, ki so ravnokar pridobili vozniški izpit, in obratno, smo se spraševali v sobotni Reakciji.
Podatki Evropske unije kažejo, da sta do 18. leta starosti spolno zlorabljena vsako tretje dekle in vsak peti fant. Čeprav se pri nas radi izogibamo takih podatkov, češ da nas ti ne zadevajo, pa sta po podatkih slovenske raziskave do svoje polnoletnosti spolno zlorabljena vsako peto dekle in vsak sedmi fant. Večina ljudi misli, da so storilci pedofili, vendar je lahko storilec vsak, ne glede na spol, družbeni status in položaj. V večini primerov pa je storilec član otrokove ožje oziroma širše družine. UNICEF Slovenija je v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju, da bi ozaveščal o spolnih zlorabah, pripravil kampanjo Skriti escape room. Kar 62 odstotkov žrtev molči in zato je izjemnega pomena govoriti o spolnih zlorabah in opozarjati na znake, ki morda kažejo nanje.
Po podatkih Zavoda za gozdove sodi Slovenija med štiri najbolj gozdnate države Evrope. Za Finsko, Estonijo in Latvijo. Gozdovi pokrivajo približno 60 odstotkov države. Ob tem pa je Slovenija tudi v vrhu po lesenosti pri ravnanju s svojim naravnim bogastvom. Po propadu večjih lesnih podjetij sredi 90. let prejšnjega stoletja zdaj pri nas lesno-predelovalne industrije, če odštejemo družinska podjetja, tako rekoč ni in država večino lesa izvozi kar v obliki hlodovine k sosedom. Poleg tega pa namesto uporabe v industriji Slovenci les najraje kurimo in, kot kaže, smo pozabili, zakaj je les dober in za kaj vse uporaben material. Med pohištvom in kolesi se na trgu najdejo tudi lesene obleke, torbice, kravate, klobuki in druge oblikovne in uporabne lesene stvari. Da bi ljudje, predvsem pa država, spet začela ceniti les, skušajo doseči tudi sodelujoči na dogodku Čar lesa, ki bo letos na vrsti že desetič.
Pot ob žici je 35 kilometrski obroč okoli Ljubljane. Pomnik tragičnih zgodovinskih dni druge svetovne vojne, ki so ga Ljubljančani spremenili v največjo rekreativno površino v državi. Po njej se dnevno sprehodijo tisoči, nekateri na njej nabirajo tekaške kilometre, primerna je tudi za kolesarje. S časom je za prebivalce prestolnice postala tako samoumevna, da sploh ne pomislimo, da česa podobnega nimajo vsa mesta. O njej smo v Reakciji razmišljali skupaj s tistimi, ki jim je Pot še posebej pri srcu.
Odkar obstajajo avtomobili, so stalnica tudi tatovi vozil. Proizvajalci ves čas poskušajo uvajati varnostne sisteme, ki bi tatovom otežili ali preprečili kraje, a tudi tatovi se poslužujejo vedno novih tehnologij. "Storilci so se prilagodili, ne uporabljajo več kladiv, izvijačev in klešč, zdaj med njihovo opremo sodijo tudi elektronski pripomočki, s katerimi zaobidejo serijski sistem varovanja vozila," pravi Dejan Garbajs, vodja Sektorja za splošno kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije. Pred začetkom glavne turistične sezone, ko se z avtomobili lahko znajdemo tudi na bolj izpostavljenih mestih od domače garaže, velja ohraniti v mislih, da desetina ukradenih avtomobilov izgine v tujini. Najnovejše tehnologije, ki jih uporabljajo tatovi, pa ogrožajo tudi moderne avtomobile, sploh tiste, ki uporabljajo sistem pametnega ključa.
Po zadnjih raziskavah je stopnja pitja alkohola med slovenskimi mladostniki še vedno nad evropskim povprečjem. Če smo pošteni in se preselimo v svoja najstniška leta, tudi v “naših” časih ni bila kakšna velika težava priti do alkohola, zato se ne gre čuditi, da je danes situacija podobna. In to kljub Zakonu o omejevanju porabe alkohola. Ta med drugim prepoveduje prodajo in točenje alkoholnih pijač mladoletnim in vidno opitim mladoletnim osebam. Ampak da je tako lahko priti do alkohola, celo 14-letnici, je presenetilo tudi “skrite kupce”, ki so preverjali sceno v nekaterih kranjskih lokalih.
Zloraba drog, begi od doma, težave v šoli, kazniva dejanja, konflikti in nasilje doma, ali pa doma sploh ni. Vse to je mladostnike in mladostnice pripeljalo v Višnjo Goro, v zavod, ki sprejme mlade s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in kjer ločijo osebo od storjenih dejanj. Na začetku je bil zavod namenjen samo dekletom, leta 1992 pa se je odprl tudi za fante. Približno 40 mladih v vseh enotah se tam šola v enem izmed štirih poklicnih dijaških programih, imajo pa tudi skupino z intenzivnim vzgojnim programom za mlade, ki ne zmorejo bivanja v zavodu in tudi poodpustno spremljanje. To je namenjeno tistim, ki dopolnijo 18 let, a nimajo kam. Naša zakonodaja namreč predvideva, da se je človek ob polnoletnosti sposoben poročiti, zaposliti in postati samostojen, vendar so resnične možnosti mladih, ki izvirajo iz nefunkcionalnih družin ali pa so bili v rejništvu, vse prevečkrat čisto drugačne.
Dobra cena, neverjetni učinki, izjemne, po večini naravne sestavine, ki blagodejno vplivajo na našo kožo, zdravje, denarnico … kakšni strokovnjaki moramo postati v svetu, ki nam ga narekujejo oglasi? Na podlagi česa vemo, da je izdelek, ki ga nekdo oglašuje, ustrezen in da navaja resnične učinke? Zakaj državne institucije ne kaznujejo tistih, ki objavljajo zavajajoče oglase? Zgodbo o zavajajočih zdravstvenih oglasih nadaljujemo v sobotni Reakciji.
Pred približno dvema tednoma so se v Pjongčangu končale 12. zimske paraolimpijske igre. Na največjem zimskem festivalu za športnike invalide je nastopilo več kot 500 tekmovalcev, ki so s seboj prinesli različne zgodbe in težke izkušnje, ki so zaznamovale njihova življenja. Ob tem se je marsikdo vprašal, kako zdrav oziroma varen je pravzaprav šport za ljudi z različnimi stopnjami poškodb. Je vredno kljub invalidnosti poizkusiti s surovim profesionalizmom za ceno zdravja?
“Vsako leto zaradi parazitov umre 15 milijonov ljudi. Znebite se bolečin v sklepih takoj zdaj, revolucionarno odkritje skupine znanstvenikov z univerze za revmatologijo v Chicagu:, revolucionarna metoda omogoča povrniti slušne sposobnost v samo 27 dneh - brez operacij in dragih slušnih aparatov, preverite, kako hitro izgubiti kilograme v le mesecu dni in kvalitetno definirati postavo.” Takšne so visokoleteče navedbe, ki jim je pogosto skupen pridevnik revolucionarno, v resnici niso nič revolucionarnega. Zavajajoči, tudi zdravstveni, oglasi nam obljubljajo čudeže, do katerih nam uradna medicina - po njihovih navedbah - ne more pomagati. Pogosto se ponujajo kot alternativa zdravniškemu zdravljenju, kar lahko celo ogrozi naše zdravje. Vam bodo skrivnostne kapljice za uho res povrnile sluh, boste s kremo BeezMax res obnovili hrustanec, so kapsule za hujšanje res dobra rešitev za hitro in kakovostno hujšanje? Morda boste res postali vitki, a samo v denarnici. Kako prepoznati zavajajoče oglase in zakaj za objavo teh nihče ne odgovarja?
Leta 1958 so po spletu okoliščin uradno zagnali krožno žičnico do poraščenih terenov pod vrhom Krvavca in nastalo je smučišče, na katerem so se mnoge generacije učile prvih zavojev. Zadnji dve leti "naj slovensko smučišče" praznuje 60 letnico. Preverili smo, kako se začetkov spominjajo prvi zaposleni žičničarji, kdo so bili prvi smučarji na Krvavcu, zanimalo pa nas je tudi kakšna je sedanjost ali še bolj pomembno, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti.
Storitve pretočne glasbe vse bolj obvladujejo glasbeni trg in ga vlečejo iz brezna, v katerega je padel v začetku tisočletja. Danes različne storitve, ki ob plačevanju naročnine omogočajo poslušanje glasbe prek spleta, uporablja približno 200 milijonov ljudi po vsem svetu, čez desetletje naj bi bilo uporabnikov petkrat več. Ko se pogovarjamo o pretočni glasbi, se torej pogovarjamo o prihodnosti, zaenkrat pa je ta trg milo rečeno neurejen. Odpirajo se vedno nova etična, finančna in izvedbena vprašanja glede izplačevanja zaslužka glasbenikom, transparentnosti in novih razmerij moči na glasbenem trgu.
Devetošolci in njihovi starši so pred pomembno odločitvijo. Intenzivno zbirajo informacije o tem, katera srednja šola bi bila za otroka najboljša odločitev in v kateri bo lahko uveljavil vse potenciale, ki jih ima. Pogosto je dovolj le pogovor in medsebojno poslušanje, a v številnih primerih to vendarle ni dovolj. Nasvete o tem, kakšno podporo pri odločanju naj ponudijo starši, predvsem pa kakšno vodilo naj imajo pred vpisom v srednjo šolo otroci sami, bo predstavila dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
Lažne novice so v političnem besednjaku in imaginariju v zadnjem letu ali dveh našle pomembno mesto, čeprav ob pogosti in mnogokrat neselektivni rabi izraza sploh ni več jasno, kaj vse naj bi ta pomenil oziroma obsegal. Tokrat bomo o njih govorili kot o kvazi-novicah, ki namerno vsebujejo laži oziroma neresnice. Na Fakulteti za družbene vede so namreč pred dobrim tednom dni organizirali konferenco z naslovom Proti kulturi laži, v okviru katere so se delavnice, predavanja in okrogle mize na lažne novice pogledale z različnih zornih kotov. Obiskala sta jo tudi Gašper Andrinek in Jan Grilc ter se pogovorila z nekaj sodelujočimi akademiki.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Ne glede na to, ali preklapljate med postajami, televizijskimi kanali ali listate po časopisu, nekje boste gotovo naleteli na nagradno vprašanje ali kviz. Kvizomanija traja že desetletja, tekmovalci in občinstvo pa še vedno dejavno sodelujejo. Iz studiev in dnevnih sob se celo selijo v kavarne, šolske razrede in dvorane. Uršula Zaletelj s “kvizoljubi” razpravlja o fenomenu dokazovanja v miselnih preizkušnjah.
Digitalne tehnologije zadnjih 10 let obvladujejo naša življenja in z marsikaterega gledišča so ga izboljšale. Danes na spletu v enem samem dnevu dobimo toliko podatkov, kot so jih nekoč v dveh letih. Računalnik je dobro orodje in pomagalo, lahko pa tudi zasvoji in takrat postane orožje, usmerjeno proti uporabniku. Zasvojenost je beseda, ki se zadnja leta velikokrat pojavlja prav v zvezi z računalnikom in internetom – ne le pri odraslih, pač pa tudi pri mladostnikih in otrocih. Več kot 60 odstotkov otrok danes prosti čas namesto v resničnem svetu preživi v virtualnem. V naši edini ambulanti v okviru zdravstvenega sistema, v kateri se ukvarjajo tudi z nekemičnimi zasvojenci, kot so odvisni od hitre vožnje, interneta, stav, računalniških igric in celo lepotičenja, obravnavajo celo več nekemičnih zasvojencev kot kemičnih. Več kot 37 odstotkov staršev najstnikov, ki jih imajo v ambulanti, je doživelo nasilje zaradi prepovedi uporabe sodobnih tehnologij. V centru pomoči pri pretirani rabi interneta in sodobnih tehnologij LOGOUT pa so imeli tudi primer, ko je fant po več kot 70-urnem nepretrganem igranju računalniške igre potreboval hospitalizacijo.
V reviji Science, eni izmed dveh najpomembnejših znanstvenih publikacij na svetu, je izšel strokovni članek o specifičnosti mikrobnih citolizonov. Pri mednarodni raziskavi so imeli ključno vlogo slovenski raziskovalci, nadaljnje študije pa bi lahko pripeljale do razvoja ciljanih in bolj učinkovitih škropivnih sredstev. Gre za še en vrhunski dosežek, ki uveljavlja slovensko znanost v svetovnem merilu in Kemijski inštitut postavlja ob bok uveljavljenim raziskovalnim institucijam. Navkljub podhranjenem financiranju znanosti v Sloveniji, je prebojev vedno več, a priča smo tudi primerom, ko je na primer vodja projekta, ki ga je z 2 milijonoma evrov podprl celo Evropski raziskovalni svet, že 15 let zaposlen le za določen delovni čas … Res znamo najboljše izstreliti tudi v nebo?
Neveljaven email naslov
