Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
V Sloveniji kar tri četrtine mladih dela v negotovih oblikah zaposlitve, kar je največji delež znotraj EU. Prekarne oblike zaposlitve so v nekaterih panogah postale skorajda pravilo. Raziskovalci opozarjajo, da gre za splošen trend v Evropski uniji, ki narašča tudi zato, ker prekarci nimajo svojih lobistov, zato so jim vrata do odločevalcev zaprta. V Reakciji se z raziskovalci in aktivisti pogovorimo o vzrokih, težavah in posledicah prekarnega dela za posameznika, družbo in trg delovne sile.
Če imate doma kamin, peč, bojler, prenosni grelnik ali kuhalnik na fosilna goriva, torej na drva, nafto, plin ali druge vire, skratka naprave, ki za zgorevanje jemljejo zrak iz prostora, morate do novega leta v prostore obvezno namestiti javljalnik ogljikovega oksida. V Sobotni reakciji vam bomo pojasnili, zakaj je namestitev javljalnika za ogljikov monoksid obvezna, kakšno napravo izbrati, kako jo namestiti in kam. Naučili pa se bomo tudi prepoznati znake zastrupitve in kako ukrepati ob sumu na uhajanje tega smrtno nevarnega plina ali zastrupitve.
Vsi vemo, da je gibanje zdravje. A zakaj človek pride na idejo, da bi pretekel maraton? Razlogov je ogromno. Vsak ima svoje sanje in preteči maraton so sanje tudi marsikaterega Slovenca in Slovenke, čeprav včasih tudi za ceno svojega zdravja.
Promet v središčih mest postaja vse bolj raznolik. V območjih, zaprtih za avtomobilski promet, se srečujejo pešci, kolesa, skiroji, longboardi, rolke, segwayi in njihove inkarnacije na električni pogon, ki omogočajo tudi vedno višje hitrosti. Trki so lahko siloviti in pustijo hude posledice, novi načini gibanja pa zahtevajo tudi nov način razmišljanja o gibanju po središčih mest. Kako se bo morala prilagoditi infrastruktura in kako naše obnašanje?
Vsaj 300.000 ljudi letno bi preživelo nenadni srčni zastoj, če bi vsi otroci znali oživljati, pravijo strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije, ki so dali pobudo, naj se prav vsi šolarji vsaj po 12. letu naučijo temeljnih postopkov oživljanja. Da otroci, sploh mladostniki, res lahko rešijo življenje, govorita tudi zgodbi 8-letne Nike, ki je s prisebnim iskanjem pomoči rešila življenje svoji učiteljici in 16-letnega Andreja, ki je po telefonskih navodilih dežurne zdravnice uspešno oživljal očeta.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Stanovalci objekta Lipa v Ljubljani se soočajo s pojavom stenic. Stenice se po objektu, ki ima kar 350 lastnikov, hitro širijo. Prisotne pa niso le v Lipi, v zadnjih letih so pogost pojav. Kdo je odgovoren za dezinsekcijo?
Samostojnega podjetnika so poklicali iz podjetja, ki ponuja storitve s področja varnosti pri delu, in mu rekli, da mora tudi kot samozaposleni opraviti usposabljanje na področju varnosti in zdravja pri delu, sicer ga čaka globa inšpektorja. To lahko opravi pri njih, seveda ne zastonj. Omenjeni podjetnik bi lahko ponudbi nasedel, a ni. Je pa nanjo opozoril. Ni edini. Res je, da je vsak delodajalec odgovoren za svoje delavce in da je on tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje v podjetju – tudi z usposabljanjem delavcev za varno delo. Kaj pa pravi zakon, ko gre za samozaposlene osebe?
Kolikokrat ste svojega otroka pohvalili ali umirili tako, da ste mu v roke potisnili svoj mobilni telefon? Je od tega trenutka otrokova varna uporaba tehnološke naprave, in razumevanje čemu je namenjena, v vaših rokah ali je dolžna na pomoč priskočiti tudi šola? Odkrivamo v Reakciji.
Športni filozof Milan Hosta je med dejavnejšimi športnimi delavci v našem prostoru. S promocijo fair playa krepi temeljne etične vrednote, ki jih pri športu pogosto pogrešamo. Zakaj? Je stopnja zavesti o družbeni vlogi športa preprosto prenizka? Postavljamo ogledalo olimpijskim igram in v luči največjega športnega dogodka ugotavljamo tudi pestrost pojavnih oblik športa na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni.
Čeprav v Evropski uniji v zadnjih letih močno poudarjajo pomen družinskega kmetovanja kot najbolj trajnostnega in okoljsko prijaznega, so postopki prevzemanja kmetij iz rok starejših na mlajše še vedno zelo počasni. Kot enega od vzrokov omenjajo pomanjkanje socialne varnosti za tiste kmete, ki kmetije predajo v roke mlajših, kot drugega podeželsko okolje, ki je še vedno premalo stimulativno za mlade. Toda stvari se počasi spreminjajo ...
Slovenija bo letos drugič sodelovala na eni največjih parad ponosa na svetu, ki bo v Berlinu. V Reakciji bomo s pomočjo slovenskih in tudi tujih gostov na paradi pojasnili, zakaj je nemška prestolnica tako strpno in odprto mesto ter s kakšnimi težavami se morajo trenutno še vedno soočati člani LGBT skupnosti.
Pokemon je akronim za pocket monster, kar v prevodu pomeni žepna pošast. Podobo so pošasti dobile pred dvajsetimi leti v videoigri za igralno konzolo GameBoy, kasneje so nastopile še v risanih serijah imenovanih anime. Pred osmimi dnevi pa so Pokemoni zavzeli ulice, gozdove, obale, restavracije, muzeje in trgovine. Mobilna igra Pokemon Go je v dobrem tednu presegla število aktivnih uporabnikov družabnega omrežja Twitter in zasvojila več deset milijonov ljudi. O fenomenu bomo govorili s Pokemon trenerjem, raziskovalko Pokemon kulture in drugimi navdušenci.
Do konca septembra morajo študenti tako imenovanih predbolonjskih študijskih programov končati študij, sicer jim bo po teh programih propadel. Bližje, kot smo temu roku, večji je pritisk na fakultete in mentorje same. Študij bi rado končalo več kot 9000 takih študentov, ki pred mentorje prihajajo zadnji hip in to s pomanjkljivimi diplomskimi izdelki; nekateri, ki so dela oddali pravočasno, pa, po drugi strani, zdaj dobivajo tudi obvestila, da morda svojega dela ne bodo mogli zagovarjati pravočasno. O razmerah na tem področju je ta teden razpravljal parlamentarni odbor za visoko šolstvo, ki pa, kot kaže, skrajnih rokov vendarle ne namerava podaljšati.
Kolesarjenje, plezanje, gorski tek, jadralno padalstvo, kajak. Globalni biznis jih umešča med outdoor športe in so vse bolj množična oblika turizma. Ampak zakaj hčerkina prfoksa za blok flavto jadra s padalom in zakaj predsednik uprave vaše najljubše banke čez vikend binglja na štriku? To je skušala izvedeti Mihijeva tolpa najbolj drznih Valovcev, v soboto dopoldan, na Soča outdoor festivalu v Tolminu.
Ob začetku enega od dveh največjih svetovnih športnih dogodkov letos, Evropskega prvenstva v nogometu, gostimo Loica Ravenela iz Mednarodnega centra za športne študije – Observatorija za nogomet v Neuchatellu. Geograf in statistik iz nogometnega “Think Thanka” v Švici s kolegi pripravlja poglobljene analize vseh mogočih baz podatkov, povezanih z nogometom. Z njihovo pomočjo FIFA in nekatere druge svetovne športne zveze pripravljajo strategije razvoja svojih športov, strategij delovanja in novih pravil. Ravenel pa nam bo povedal, kaj podatki razkrivajo o migracijah nogometašev, etničnih sestavah nacionalnih reprezentanc, nacionalizmu navijačev. Vse to so podatki, ki jih govorijo analizirane številke.
Ko je Matevž Lenarčič po poletu okoli sveta pristal na naši Obali, se je pravo delo znanstvenikov pri projektu šele začelo. Ugotovili so velike presežke črnega ogljika, enega ključnih globalnih onesnaževalcev, nad območji Jugovzhodne Azije, imuna pa niso niti območja zahodnega sveta. Meritve črnega ogljika na tolikšni višini so edinstven slovenski znanstveni podvig, ki se je izkazal za precej ugodnejšega od načinov, ki jih izvaja na primer Nasa, navdihnil pa je tudi podobne okoljske podvige, kot je polet španskega pilota Michela Gordilla »Od pola do pola«. Znanstveni epilog tretjega potovanja Matevža Lenarčiča okoli sveta bomo v studiu pisali skupaj z vodilnim znanstvenikom pri projektu dr. Grišo Močnikom.
V Sloveniji kar 85 odstotkov mladih živi pri starših; to je največ v Evropski uniji. Najemniki pri nas za najemnino na trgu namenjajo od 30 do 50 odstotkov svoje plače. Članice Evropske unije za nastanitev prebivalstva namenjajo povprečno 4 odstotke bruto domačega proizvoda, Slovenija stokrat manj. Ob tem je eno od petih stanovanj prazno.
Nekdo je na novo fasado z velikimi kričečimi črkami napisal NOVA FASADA. Mimoidoči so se nasmihali, lastniku hiše pa grafit ni bil najbolj všeč. Tokrat se bomo posvetili brisanju sporočil in umetnin, ki krasijo naša mesta. Kako jih odstranjujejo? Kdo, kdaj, kje in zakaj? Ker nas vsako jutro pozdravijo novi grafiti, je posla za tiste, ki jih brišejo, dovolj. Tekma, ki ji ni videti konca. Grafitarji pišejo in rišejo, njihove stvaritve pa nekdo odstranjuje. Grafit strokovnjaki največkrat zbrišejo, da naredijo prostor za novega…
Neveljaven email naslov
