Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Urbana politika, skupnostni vrtovi, študentska stanovanja, brezplačna malica v šolah. Ste vedeli, da so vse to socialne inovacije? Država, ki je med najbolj inovativnimi na tem področju, je zagotovo Danska, njen zgled pa je v prejšnjih letih pritegnil še številne druge. Predstavniki Slovenije, Islandije, Danske, Makedonije in Hrvaške so se ta teden v Ljubljani pogovarjali o vzvodih, ki jih za blaginjo družbe pomenijo socialne inovacije. Kakšne socialno-inovativne prijeme načrtujejo države v naši neposredni soseščini in kako ambiciozna na tem področju je Slovenija? Raziskuje Maja Ratej.
Prvega januarja je minilo 12 let, kar smo v Sloveniji uvedli evro. Po uvedbi je sledilo dvomesečno obdobje, ko so tolarje v evre brezplačno menjavali na bankah, poštah in v hranilnicah. Kaj pa se je zgodilo s tistimi, ki ste jih doma našli po tem obdobju, in kam z bankovci, ki jih še imate? O akciji zbiranja tolarjev Slovenskega združenja za boj proti raku na dojki Europa Donna nam bo več povedala predsednica združenja Tanja Španić, nekaj številk glede tolarjev in evrov pa magister Gregor Miklavčič, direktor oddelka za Gotovinsko poslovanje pri Banki Slovenije.
Pomen Novoletne skakalne turneje, spomini slovenskih skakalcev, ki so orali ledino, marketinška vloga in anekdote. Turneja kot je še niste poznali
Ameriška revija Time je za letošnje osebnosti leta razglasila novinarje, ki so bili zaradi svojega poročanja preganjani, zaprti ali ubiti. Označili so jih kot "Varuhe resnice". Zakaj je novinarstvo ogroženo in kaj ga ogroža, smo se v Strasbourgu pogovarjali z generalnim sekretarjem nevladne organizacije Novinarji brez meja Christophom Deloirjem. "Legitimno je kritizirati novinarje, ampak sovražnost in zmanjšanje možnosti, da pokrivamo dejstva, je popolnoma nekaj drugega. To je lahko izjemno nevarno in lahko tudi ubije demokracijo. In ta stavek zdaj pogosto slišimo. Demokracija je v nevarnosti."
Predstavljamo štiri študentke in dva študenta iz šestih držav, ki so prišli v Slovenijo študirat in nabirat znanje ter izkušnje.
Pavla Holcova je češka preiskovalna novinarka, ki je pred kratkim sodelovala tudi z umorjenim novinarjem Janom Kuciakom. “Oblačila sem si plašč, odpravljala sem se v službo, ko me je poklical njegov urednik in dejal, da so Jana ubili.” Po njegovi smrti so jo zasliševali več kot osem ur in zasegli telefon, alarmantno se ji je zdelo dejstvo, da so jih zanimali le pogovori po njegovi smrti. “Ko sem brala ukaz o zasegi, je v enem odstavku pisalo, da sem imela informacije, da je Janovo življenje v nevarnosti in da sem mu te informacije zamolčala.” V času, ko se zdi, da so umori novinarjev vsakodnevna novica, bo Pavla Holcova spregovorila se o neslanih šalah politikov, nazadnje tudi tiste, ki jo je izrekel češki predsednik Miloš Zeman po smrti Kašogija: “Novinarje imam tako rad, da razmišljam o pogostitvi zanje na savdski ambasadi.” Povedala bo še o svojih začetkih preiskovalnega novinarstva na Kubi in zakaj nosi majico z napisom sovražnica ljudstva.
Medtem ko je večina uživala v, za oktober in november, nadpovprečno visokih temperaturah, so se slovenski žičničarji živčno prestopali in pogledovali v nebo, upajoč vsaj na ohladitve, če že ne na prvo pošiljko snega. Naslednji teden naj bi ponekod že lahko prižgali snežne topove, vsaj v začetku decembra pa odprli večino smučišč, ki pa samo z zimsko sezono ne morejo več dostojno živeti, kaj šele vlagati v nove naprave. Tudi o tem, kako je za gorske centre pomembna poletna sezona, je v Reakciji razmišljal Aleš Smrekar.
Zdaj je 15. november, ko bomo morali zadostiti zakonu o obvezni zimski opremi na vozilih, že precej blizu. Prav lahko pa se zgodi, da vreme tudi že prej poskrbi za zimske razmere na cesti, zato je priporočljivo, da smo pripravljeni že prej. Morda so ustrezne zimske gume res tiste, ki so najpomembnejše kar zadeva zimsko opremo vozila, a je za varno vožnjo v zimskih razmerah pomembnih še tudi veliko drugih dejavnikov. Predvsem smo sami vozniki tisti, ki lahko naredimo največ za varno vožnjo tudi v težjih voznih razmerah.
Že več kot 15 let se pri nas intenzivno ukvarjajo z invazivnimi tujerodnimi rastlinami, ki so k nam, po večini zaradi človeka, prišle z drugih celin, največ iz Severne Amerike in vzhodne Azije. Preučujejo, kakšni so njihovi načini razmnoževanja, kako vplivajo na naš ekosistem in kako ukrepati, da se ne bi širile naprej. Pri nekaterih vrstah je ta poskus že spodletel, zato je naslednja stopnja raziskav usmerjena v predelavo in ugotavljanje, za kaj vse bi bile invazivne tujerodne rastline lahko uporabne. V Mestni občini Ljubljana tako izvajajo projekt APPLAUSE, pri katerem sodeluje kar nekaj različnih ustanov, ki raziskujejo uporabo invazivnih rastlin pri pridobivanju barvil, izdelavi papirja in izdelkov iz lesa, pa tudi to, ali so lahko invazivne tujerodne rastline vir hrane. Ob projektu je zaživel tudi Zbirni center na Povšetovi 4, v katerem so postavljeni zaboji za zbiranje invazivnih tujerodnih rastlin, ki bodo uporabljene v različne namene.
“Učitelji smo prepogosto le še izvajalci nekih umotvorov, ki so nastali v kakšnem zatohlem kabinetu ali lično opremljeni pisarni,” opozarja Jožica Frigelj. Po 36 letih dela v razredu ugotavlja, da je birokracije preprosto preveč, nadzor na vsakem koraku pa učiteljem jemlje avtonomijo in energijo. Jožica Frigelj je profesorica razrednega pouka, učiteljica angleščine na OŠ Ketteja in Murna v Ljubljani ter članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.
V Sloveniji je včeraj – podobno kot v 30ih drugih državah po Evropi – potekala Mednarodna noč raziskovalcev. V okviru tega evropskega projekta, ki se je odvijal v več kot 300 mestih Stare celine, so pri nas vrata odprle številne fakultete, inštituti, šole, muzeji in knjižnice, ki so skušali z zanimivimi dogodki javnosti, zlasti pa mladim, približati znanost, inovacije in poklic raziskovalca. Mednje se je – od Celja pa do Bistre – pomešala tudi valovska ekipa.
Na svetu živi le 8 vrst medvedov, izkušnje posameznih držav z njimi pa so zelo različne. Ponekod jih imajo le peščico in oblasti vlagajo zelo veliko energije ter denarja v to, da jih ohranjajo. Drugod, kjer so populacije stabilne ali je medvedov celo preveč, pa se ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kako dolgoročno brez večjih konfliktov bivati skupaj. In prav sobivanje medveda in človeka je bila osrednja tema velike mednarodne konference o medvedih, ki smo jo ves prejšnji teden gostili v Ljubljani. Približno 250 strokovnjakov z vsega sveta je na njej izmenjevalo izkušnje ter predstavljalo rezultate najnovejših raziskav, tehnični napredek in študije primerov, pomembnih za zagotavljanje dolgoročnega sobivanja ljudi z medvedi. Izkoristili smo priložnost in skupaj s poznavalci medvedje problematike iz Japonske, Tajvana, Združenih držav Amerike, Kanade in nekaterih držav Evrope poskušali izrisati globalno sliko medvedje problematike ter izvedeti, kako v teh državah sobivata medved in človek.
Z obsežno okoljsko akcijo si pri društvu Ekologi brez meja poleg čiščenja divjih odlagališč in pobiranja odpadkov, letos želijo predvsem spreminjati družbeno kulturo. S številnimi prostovoljci so informirali prebivalce o problemu onesnaževanja, akcija pa je tudi tokrat potekala pod okriljem svetovne pobude Očistimo svet.
Ob vse bolj očitnih podnebnih spremembah se na eni strani pojavlja zanikanje, na drugi pa pesimizem in vdanost v usodo. Smo res že na točki brez vrnitve?
Že skoraj v gene nam je vsajeno, da prihod septembra s seboj prinaša tudi začetek šolskega leta in z njim ves ritual domačih nalog, učenja in – kar je za marsikoga še najbolj stresno – testov, preverjanj in izpitov ter neprespanih noči in prebavnih težav pred njimi. V sobotni Reakciji na Valu 202 razmišljamo, kdo se je sploh domislil preverjanja znanja v šolah, kdaj v zgodovini je bilo to najbolj zagonetno in ali lahko umetna inteligenca res že opravi maturo?
Prastrah pred kačami, ki naj bi bil vtkan v človekov DNK in bil del našega Nezavednega, se počasi a zanesljivo meša z novodobnim navdušenjem nad kačami kot hišnimi ljubljenčki. Ena najbolj grdo zaznamovanih živali se je v človekovo percepcijo že zdavnaj pritihotapila prek biblije, prek mitov in pravljic, danes pa na medmrežju krožijo o njih raznorazne informacije in posnetki – od verodostojnih do popolnih izmišljotin, škodljivih manipulacij in prozornih montaž. Damjan Zorc se v Sobotni reakciji loteva predvsem strupenjač, naših in tujih, saj je globalen svet tudi kar zadeva breznoge plazilce pripomogel, da so tudi na slovenska tla že prišle vrste, ki smo jih nekoč lahko občudovali – ali se jih bali – samo na daleč.
Prastrah pred kačami, ki naj bi bil vtkan v človekov DNK in bil del našega Nezavednega, se počasi a zanesljivo meša z novodobnim navdušenjem nad kačami kot hišnimi ljubljenčki. Ena najbolj grdo zaznamovanih živali se je v človekovo percepcijo že zdavnaj pritihotapila prek biblije, prek mitov in pravljic, danes pa na medmrežju krožijo o njih raznorazne informacije in posnetki – od verodostojnih do popolnih izmišljotin, škodljivih manipulacij in prozornih montaž. Damjan Zorc se v Sobotni reakciji loteva predvsem strupenjač, naših in tujih, saj je globalen svet tudi kar zadeva breznoge plazilce pripomogel, da so tudi na slovenska tla že prišle vrste, ki smo jih nekoč lahko občudovali – ali se jih bali – samo na daleč.
Naš najvišji prelaz ne prenese več vse večjega obiska. To se je v praksi v vseh svoji razsežnosti pokazalo minuli konec tedna, ko je več kot 350 vozil dobesedno zablokiralo to prometnico, ki povezuje Gorenjsko in Primorsko. Gre za državno cesto, na kateri za vsaj osnovno v vzdrževanje skrbita lokalni skupnosti na obeh straneh, a brez celovite državne rometne rešitve ne bo nič, pravijo Kranjskogorci, ki opozarjajo, da mora država svoj molk čim prej prekiniti.
Ker je varnost otrok na cesti in v avtomobilu pomembna vse leto, ne samo tisti teden, ko se začne šola, smo se že sredi avgusta pozanimali, kako morajo starši skrbeti za varnost svojih otrok na cesti in v avtomobilu. Podobnih misli so v AMZS-ju in v Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa, Matevž Polajnar pa je skupaj z otroci preživel tudi prometno-varnostni dan v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem.
V Sloveniji je še približno 10.000 divjih odlagališč. Večina je starih bremen, nekaj pa je tudi novih primerov okoljske kriminalitete. V letošnji akciji “Očistimo Slovenijo” Ekologi brez meja ne želijo le čistiti, ampak tudi celovito pregledati stanje v državi. Ob neučinkovitem sistemu nadzora pravijo, da ne želijo samo kazati s prstom na institucije, ampak prispevati k rešitvi problema. V vse bolj zasmeteni in odtujeni družbi na takih akcijah v ospredje prihaja sloga.
Neveljaven email naslov
