Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Erotični masažni salon. Na drugi strani mize sedijo dve ženski in en moški. Na mizi zaslon, na katerem se neprenehoma vrti video z eksplicitnimi prizori erotičnih storitev, ki jih opravljajo. Ena oseba se ne želi izpostavljati, pravi pa, da je dokončala študij, delala, potem pa ostala brez službe. Nove ni dobila. "Z nečim se pač moraš ukvarjati," pravi. Prostitucija ji ne pomeni nič več in nič manj kot delo. Prostitucija pri nas je dekriminalizirana, ni pa legalizirana. Registrirati jo je mogoče kot drugo, drugje nerazvrščeno storitveno dejavnost. Takih poslovnih subjektov je skoraj 1.400, ni pa znano, koliko oseb se s tem ukvarja na črno. Odnos do prostitucije močno zaznamuje dvojna morala. Vsekakor pa ni dobro, če se pretvarjamo, da težav ni, če jih ne vidimo, vpletenim vzamemo vsak glas in se gremo dvojno moralo. To vprašanje seveda ni hvaležna politična tema, zgovorno pa je tudi, da država nima posluha za raziskave na tem področju. Raziskoval je Gorazd Rečnik.
Letos obeležujemo 30. obletnico programa Erasmus+, ki velja za enega najuspešnejših programov Evropske unije. Prve Erasmus izmenjave izobraževanja in usposabljanja so potekale leta 1987, v enajstih takratnih državah EU. No, danes program izvajajo že v 33 evropskih državah, širi pa se tudi izven evropskih meja.
Če nas delo osrečuje, osebnostno rastemo, smo zadovoljni, zdravi, prosti čas preživljamo bolj kakovostno, družinske vezi so tesnejše. In glede na pritiske kapitalističnega sveta, sužnjelastniška delovna razmerja, nemogoče delovne pogoje tudi prekarno delo, se večina vpraša – ali je delo sploh še vrednota in kje se je v iztirjenem sistemu vrednot izgubilo.
Morda se komu zdi 1. maj, ko se bo iztekel uveljavitveni rok za registracijo najšibkejših mopedov, še relativno daleč, a pravzaprav so na voljo samo še štirje delovni dnevi, pa še od teh je zadnji namenjen bolj ali manj največjim optimistom. Vmes smo slišali številne neverjetne zgodbe o registracijskih tegobah in zagatah, zato bomo ob 10. uri preverili, ali so se registracijske organizacije v svojih zahtevah že kaj bolj približale različnim življenjskim položajem, v katerih se lahko znajdejo lastniki starih mopedov.
Po naravi smo Slovenci zelo zadržani glede selitev iz kraja v kraj, iz mesta na podeželje in obratno ali iz ene v drugo pokrajino. Še posebej starejši so večinoma na svoje veliko stanovanje ali hišo, zgrajeno z lastnimi žulji in odrekanji zelo navezani in je ne želijo nikoli zapustiti. Preselijo se le, ko so v to prisiljeni. Ko edino in logično pot pa skupaj s sorodniki prepoznajo le v odhodu v dom za starejše. No, kljub temu preživetemu razmišljanju pa se tudi pri nas, po vzoru iz tujine, pojavljajo drugačne možnosti za bivanje ali sobivanje starejših z drugimi v okviru lokalnih skupnostnih oblik oskrbe in nege.
Ta petek je začel veljati poostren nadzor vseh potnikov na schengenskih mejah, konkretneje torej na naši južni meji, kar vnaša skrb, da se bodo kolone in potovalni čas na meji občutno podaljšali. Kot svarijo policisti, bi lahko zaradi tega ob turistično bolj obremenjenih dneh na meji čakali tudi do desetkrat dlje. Poudarjajo, da že zdaj delajo na spodnji meji svojih kadrovskih zmožnosti, da nekatere lokalne prehode pokriva zgolj po en policist, dodatno težavo pri poostrenem nadzoru utegnejo prinesti tudi zapleti z dostopom do baz podatkov za preverjanje in zastareli potovalni dokumenti pri nekaterih potnikih. Pomeni nova uredba Evropske komisije povod za to, da bomo morali spremeniti svoje potovalne navade, in kdo, razen potnikov, bo zaradi dolgih kolon še potegnil kratko?
Slovenci smo sicer med najmanj zadolženimi v Evropi, smo pa tudi med najslabše finančno pismenimi. Zaradi nerazumevanja finančnih ponudb in posledic slabo načrtovanega zadolževanja se ljudje znajdejo v težkih finančnih razmerah, iz katerih se težko rešijo sami. K temu so pripomogle tako banke in drugi posojilodajalci, ki so vso odgovornost prevalili na potrošnika, jim odobrili zanje neprimerne kredite in te pogojevali z nakupom nepotrebnih dodatnih produktov. Odslej so potrošniki, vsaj na papirju, bolj zaščiteni. Kaj jim prinaša nov zakon o potrošniških kreditih?
Po eni strani smo kot družba vse bolj poučeni, kako prepoznati nasilje in vzpostaviti ničeno toleranco do njega. Zakonsko smo prepovedali telesno kaznovanje, vzgoja brez klofut postaja družbeno bolj sprejemljiva, starši se vse bolj poglabljajo v vzgojne koncepte in iščejo načine, kako v kali zatreti sleherne poskuse agresivnih izbruhov že pri najmlajših. Ker jih razumejo kot neuspešno vzgojo. Žal jo pogosto tako dojemajo tudi pedagoški delavci, ki izbruhe jeze pripisujejo nevzgojenosti in neukrotljivosti in se je lotevajo s kaznijo in ukrepi in ne kot otrokov znak za stisko in klic na pomoč. Po drugi strani pa so vse pogostejša opozorila strokovnjakov, da agresivnost ni posledica slabe vzgoje, pač pa klic na pomoč: če ga bomo zatrli, se bo slej ko prej kot tempirana bomba vrnil z obrestmi, v obliki bolj ali manj obvladljivega nasilja ali, še slabše, spregledanega avtodestruktivnega vedenja. Predvsem pa bomo z nesprejemanjem agresije otroka zamudili priložnost slišati in razumeti njegove stiske, mu pomagati sprejemati tudi negativna čustva in ustvariti popoln barvni krog vseh čustev, ki šele kot celota lahko tvorijo avtentično osebnost. Kako agresivnost razumeti in obrniti v prid zdravemu razvoju osebnosti in boljše družbe kot celote?
Športna infrastuktura je Sloveniji, kljub številnim velikim naložbam v zadnjem obdobju, v nekaterih panogah na ravni manj razvitih držav. V večjem delu Slovenije, predvsem v Ljubljani, so med bolj najbolj klavrnimi bazeni in bazenska infrastruktura. Dovolj zgovoren je podatek, da sta le naša in albanska prestolnica edini v Evropi, ki nimata pokritega olimpijskega bazena. Zato so starši mladih plavalcev začeli opozarjati na slabe razmere za plavalni šport, njihova prizadevanja pa so povezana s tem, da bi slovenska prestolnica le dobila pokriti olimpijski bazen.
S pustnimi povorkami bo pustni čas ta konec tedna doživel vrhunec dogajanja. Tradicionalno je zelo živahno v spodnjem Podravju, kjer pustni liki kraljujejo že vse od svečnice, takrat so si zvonce prvič nadeli tudi kurenti oziroma koranti, odvisno iz katere vasi oziroma kraja prihajajo. Kakšno pa je njihovo poslanstvo? Ali res zgolj odganjajo zimo, ob tem pa zbirajo dekliške robce?
Če v Nizozemskem Deventerju (dejfntr-ju) vidite po ulici tekmovati 91 letnika v vožnji z invalidskim skuterjem s 23 letnikom ni to nič nenavadnega. Sta namreč soseda v stanovanjski skupnosti starejših Humanitas. Jurriën Mentink, 23-leten študent urbanizma ima že štiri "cimre", ki imajo več kot osemdeset let. Zrasel je v čisto drugačno osebo kot bi, če ne bi imel te izkušnje. Študentje namreč lahko brezplačno živijo skupaj s starejšimi v domu in edino kar morajo vrniti nazaj v skupnost je to, da so njihovi dobri sosedje.
Oglaševalska sporočila naj bi bila v slovenščini. Kar je seveda določeno tudi z zakonom. Smo pa v Lesnini v Ljubljani odkrili številne plakate tujih dobaviteljev s slogani v nemščini. Seveda ne gre samo za slovenski jezik, ampak predvsem za potrošnike. Če besedila na nekem plakatu, oglasu ne razumejo je to zavajanje! Lenoba? Pomanjkanje ustvarjalnosti ali denarja za prevode? Se tuje bolje prodaja kot domače?
“Spomnim se dekleta iz Anglije. Čakala je na nova pljuča zaradi cistične fibroze. Opisovala je celotno skupino, za cel razred mladih, ki so prav tako čakali na nov organ, opisovala je njihove karakterje, razmišljanja teh mladih, prijaznih ljudi, ki pa jih je nato enega za drugim morala prečrtati iz svoje skupine, ker so drug za drugim umirali,” agonijo čakanja na nov organ opisuje dr. Andrej Gadžijev z Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija.
Oglasi trgovskih verig prepričujejo kupce v nakup hrane z nenormalno visokimi popusti, za 40 odstotkov in več nižje cene mesa, mlečnih izdelkov in zelenjave so prej stalnica, kot izjema. Kupci prepričujejo poceni hrano, a tovrstne tržne prakse neposredno prizadenejo predvsem kmete in predelovalno industrijo. Nestabilne in mnogokrat napete odnose v verigi preskrbe s hrano opisujejo deležniki na različnih ravneh, da hrana ni cenjena pa se odraža tudi v velikih količinah, ki jih zavržemo, saj vsak Slovenec letno zavrže kar 73 kilogramov hrane.
Že stara ugotovitev nekega psihologa je, da ljudje vozijo tako, kot živijo. Če je to res, anketa, ki so jo pred letom predstavili na Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa kaže, da živimo precej nepremišljeno. Od 1000 anketiranih voznikov jih kar 75 odstotkov med vožnjo uporablja mobilni telefon – za klice, za pisanje SMS-ov in pregled družbenih omrežij. Zanimivo pa je, da so vprašani med najnevarnejše voznike šteli prav tiste, ki med vožnjo uporabljajo telefone. Koliko nesreč se je pri nas zgodilo zaradi uporabe telefona med vožnjo, ni znano. Znano pa je, da je lani policija zaradi uporabe naprav in opreme, ki zmanjšujejo slušno in vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila kaznovala 14.288 voznikov – vključeni so tudi kolesarji in mopedisti. Kot pravijo psihologi, ni problem v tem, kako držiš telefon, ampak v naši nepozornosti. Če nas varnost ne zanima – ne le naša, tudi varnost drugih na cesti – bo očitno spet najboljša vzgoja višja kazen.
Ko slišite, da je nekdo samski, si verjetno v misli privabite podobe iz nadaljevanke Seks v mestu. Žur, zabava in rokenrol. V medijskem, družbenem in političnem diskurzu se širi ideja o samskosti kot o življenjskem stilu, ki ga nekdo zavestno izbere. Večina misli, da so samski ljudje tisti z veliko časa, ki ga namenjajo predvsem sebi in svojim egoističnim potrebam. Taka družbena diskriminacija samskih in podajanje nalepk je vedno bolj pogosta, zato samski čutijo tudi velike pritiske, predvsem od bližnjih.
Zahteva veliko izkušenj in znanja, sploh pozimi, ko so dnevi krajši, ko se vreme spreminja iz minute v minuto in ko koče niso tako pogosto odprte. Izkušeni gorski vodniki in reševalci opažajo, da je s povečanim obiskom naših gora tam tudi vse več ljudi, ki se visokogorskih podvigov lotevajo brez kritičnega presojanja. Na naše vršace hodijo podobno, kot da bi se na potovanje okoli sveta podali brez letalske karte in z majhnim nahrbtnikom. Z vznikom družabnih omrežij pa se je pojavila še ena korelacija: več je tudi nesreč. Hodimo v hribe torej vse bolj nabirat všečke kot pa lepe razglede.
Danes več pomeni imeti kot biti. Tri četrtine stvari, ki jih proizvaja človeštvo, uporabimo le enkrat in jih nato zavržemo. Samo polovico hrane, ki jo pridelamo, zares pojemo. Naše življenje oblikujejo cene, popusti in vse večja ponudba. Čezmerno potrošništvo je postalo življenjski slog, materialne dobrine statusni simbol. Le redko pa se vprašamo, kje in kako so bile stvari proizvedene in kaj se skriva v poceni izdelkih, oblekah, hrani. Visoki stroški, ki jih plačujemo s selitvijo naših delovnih mest k cenejši delovni sili, suženjsko delo in vse bolj zasvinjan planet. Naš potrošniški apetit je vsak dan večji, a Zemlja z njim ne raste. Alternativo ponuja etično ali pa vsaj odgovorno potrošništvo in temu bo namenjena Sobotna reakcija.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Čeprav je za medije znano, da zrcalijo svet, je dobro, da se tudi sami kdaj ali kdaj pogledajo v ogledalu. Kako izpolnjujejo svoje poslanstvo četrte veje oblasti, kako vzgajajo svoje naslovnike in zakaj jih tako radi infantilizirajo, kako tvoren prostor javne razprave so? Svoje mnenje o aktualni medijski sceni v Sloveniji so gosti predstavili na osrednjem novinarskem Festivalu Naprej/Forward.
Neveljaven email naslov
