Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Čas je za zadnjo v seriji jesenskih oddaj o rekreaciji, ki smo jo tokrat posvetili pripravam na Ljubljanski maraton. Ta bo v tem koncu tedna že 26.-ič napolnil ljubljanske ulice, sobota je tradicionalno namenjena mlajši populaciji, v nedeljo pa skupno število prijavljenih tekačev in tekačic presega nekaj več kot 10.000. V središču Ljubljane bo dogajanje spremljala tudi naša radijska ekipa. Za ogrevanje pred maratonom sta se Jure Jeromen in Nina Smole pridružila skupini tekačev, ki redno vadi pod vodstvom Urbana Praprotnika. Ekipa začetnikov zaenkrat še ne razmišlja o udeležbi na maratonu, udeleženci trenutno zgolj uživajo v odkrivanju svojih tekaških sposobnosti. Preverimo, kako izgleda njihov trening.
Čas je za zadnjo v seriji jesenskih oddaj o rekreaciji, ki smo jo tokrat posvetili pripravam na Ljubljanski maraton. Ta bo v tem koncu tedna že 26.-ič napolnil ljubljanske ulice, sobota je tradicionalno namenjena mlajši populaciji, v nedeljo pa skupno število prijavljenih tekačev in tekačic presega nekaj več kot 10.000. V središču Ljubljane bo dogajanje spremljala tudi naša radijska ekipa. Za ogrevanje pred maratonom sta se Jure Jeromen in Nina Smole pridružila skupini tekačev, ki redno vadi pod vodstvom Urbana Praprotnika. Ekipa začetnikov zaenkrat še ne razmišlja o udeležbi na maratonu, udeleženci trenutno zgolj uživajo v odkrivanju svojih tekaških sposobnosti. Preverimo, kako izgleda njihov trening.
Razsežnosti podnebnih sprememb so znanstveno dokazane in zahtevajo takojšnje ukrepanje, če želimo preprečiti nepovratno poslabšanje pogojev za življenje nas in naših potomcev. Podnebne spremembe ogrožajo prav vse dele slovenske družbe, vse naše dejavnosti in naše dolgoročno preživetje. Suše, vročinski valovi, poplave in neurja so vse pogostejši in intenzivnejši. Bi vlada morala podnebne spremembe pripoznati kot nacionalno krizo ter jih začeti obravnavati prioritetno in sistemsko? Gostji: Katarina Bervar Sternad iz pravno informacijskega centra nevladnih organizacij PIC in Gaja Brecelj iz slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera.
11 mesecev pred začetkom olimpijskih iger v Tokiu nas je na svetovnem prvenstvu v japonskem glavnem mestu navduševala plezalka Janja Garnbret, ki jo japonski kolegi novinarji že vidijo kot prvo olimpijsko zmagovalko v tej novi disciplini pod petimi krogi. Prihodnji teden bodo za svetovne naslove v Tokiu tekmovali še judoisti, kmalu pa bomo izvedeli tudi za osnovni seznam naših športnikov na igrah 32. olimpijade.
Ruanda je najgosteje naseljena država v Afriki, v kateri mora dobrih 60 odstotkov ljudi preživeti z dobrim evrom na dan. Kot v številnih afriških državah se tudi v Ruandi borijo z veliko revščino, pomanjkanjem izobrazbe, v številnih predelih še vedno nimajo elektrike, infrastruktura je slaba. Številni ljudje živijo v hišah, ki so zgrajene iz blata, kuhajo na odprtem ognju, zemlje ne gnojijo, plazovi jim pogosto odnesejo še tisto malo zemlje, ki jo obdelujejo.
Pred dvema letoma so na Agenciji za varnost prometa pripravili analizo, ki je pokazala, da so kolesarji kar precejšnji prekrškarji cestnoprometnih predpisov. Nekateri to tudi sami priznajo, na primer da vožnja po napačni strani ceste zanje ni nič nenavadnega, prav tako jih ne ustavi rdeča luč na semaforju. Med pogostejšimi prekrški, zabeleženimi na Policiji, je tudi uporaba mobitela in slušalk na kolesu. A vendar pravijo drugi, ne gre za to, da delamo prekrške samo kolesarji ali samo vozniki avtomobilov, prekrške delamo ljudje in raje kot da kažemo eden na drugega, se posvetimo temu, da bodo naše ceste in kolesarske steze, ki so dotrajane in pogosto nelogično speljane, varne. O varnosti in nevarnosti kolesarjev smo se pogovarjali s predsednico Ljubljanske kolesarske mreže Leo Rikato Ružić, trenerjem v Kolesarskem klubu Kranj in bivšim kolesarjem Bojanom Ropretom ter Ivanom Kapunom, vodjo Sektorja prometne policije na Upravi uniformirane policije GPU.
Potem ko je Evropa minuli teden spominjala na žerjavico, na Valu 202 raziskujemo, kako nam bodo vročinski valovi krojili življenje v prihodnje. Stara celina se lahko segreje nad 50 stopinj Celzija, Slovenija tudi do 45 stopinj, tako imenovani mega vročinski valovi, ki so bili nekdaj sila redki, pa bodo postali stvar vsakih dveh let. Zakaj postajajo vročinski valovi vse bolj tudi javnozdravstveni problem in katere neznanke v zvezi z njimi narava še ni potegnila iz rokava?
Kolesarstvo v zadnjih letih ob velikih uspehih domačih tekmovalcev in ozaveščanju o zdravem načinu življenja v Sloveniji počasi postaja nacionalni šport. A to s seboj prinaša tudi nevšečnosti in celo nevarnosti, saj se je tudi pri kolesarjenju ali navijanju ob cestah treba držati napisanih in nenapisanih pravil. Pretirano zagreto navijanje in celo potiskanje lahko tekmovalce spravi v nevarnost, skupinska rekreativna vožnja na cestah je prav tako lahko zelo nevarna za vse udeležence v prometu, če skupina kolesarjev ne vozi v pravi formaciji. O kolesarskem bontonu se s strokovnjaki in poznavalci pogovarjamo tam, kjer jih v teh dneh najdemo največ - na Dirki po Sloveniji.
Planinska zveza to soboto znova organizira dan planincev ali uradno “Dan slovenskih planinskih doživetij”. Srečanje ljubiteljev hoje vkreber smo izkoristili za nekaj koristnih napotkov pred poletno sezono, ki je ta trenutek sicer še zelo zimska. Med 10.00 in 12.30 smo na Valu 202 preverili tudi, kakšno finančno in turistično priložnost predstavlja planinstvo za Slovenijo ter kako zeleno in okoljsko ozaveščeno je, poseben poudarek pa smo letos odmerili tudi vlogi merkacistov v gorah in temu, kako v njihove vrste pritegniti več mladih. V živo se je z Lisce z gosti oglašal Aleš Smrekar.
Eno izmed bolj priljubljenih načinov počitnikovanja postaja potovanje z avtodomom. Slovenija se uvršča med države z največ avtodomi na prebivalca. Na kaj moramo paziti, če se za izposojo ali nakup avtodoma odločimo prvič, in ali res avtodomarstvo predstavlja zgolj in samo svobodo?
V Sloveniji živijo tri največje evropske zveri: rjavi medved, volk in ris. Medvedja in volčja populacija sta v odlični kondiciji, pri risih pa se zgodba o uspehu konča. So tik pred ponovnim izumrtjem, po najbolj optimističnih ocenah jih je le še okoli 20. A težava ni slabo upravljanje ali ravnanje z risi ampak genetika. Vsi risi, ki poseljujejo Slovenijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino so namreč potomci 6 slovaških risov, ki so jih v kočevskih gozdovih izpustili leta 1973. Zato si slovenski strokovnjaki že več kot desetletje in pol prizadevajo, da bi okrepili domačo populacijo risov, minuli torek pa so ta prizadevanja le začela uresničevati. V gozd pri Loškem potoku so izpustili prvega od 14 risov, ki jih nameravajo v okviru projekta LIFE LINX preseliti iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in na Hrvaško.
V četrtek se je s finalom deseterice najboljših v obeh konkurencah, končala letošnja izvedba akcije Najboljši za volanom. Spet je bila rekordna – več kot 3300 mladih voznic in voznikov se je tokrat merilo za končno zmago in lepe nagrade, predvsem pa nabiralo izkušnje, ki jim bodo v dolgi vozniški karieri prišle še kako prav. Prvič sta bili konkurenci ločeni, tako da sta zmagovalca dva – Laura Cerovšek in Luka Gril.
V začetku leta smo praznovali sto let od izida prvih slovenskih poštnih znamk, znanih pod skupnim imenom verigarji. 3. januarja 1919 sta namreč izšli prvi znamki z motivom sužnja, ki trga verige. Ker je šlo za obdobje po prvi svetovni vojni, ko so bile razmere težke, je bil pri tisku uporabljen ves razpoložljivi material in tudi zato so verigarji v svetovni filateliji svojevrsten fenomen. Sicer pa v filateliji velja, da so najzanimivejše znamke iz obdobij, ki niso dolgo trajala, in vojne so že taki primeri, pravi filatelist Saša France. Znamke so imele v vojni velik pomen in so bile nekakšen atribut državnosti. Posebnost druge svetovne vojne na našem ozemlju je bila tudi partizanska pošta. Ta sicer znamk ni imela, je pa imel zamisel zanje slikar in začetnik slovenske umetniške grafike, Božidar Jakac.
Približno odstotek vseh registriranih vozil lani pri nas je poganjala elektrika, na Nizozemskem pa že danes vsak tretji na novo registrirani avto poganja elektrika. Kakšna bo e-mobilna prihodnost v Sloveniji, kakšne so njene prednosti, slabosti, omejitve in kako se je lotiti?
V nekaterih športnih panogah se obračajo milijarde, toda večina profesionalnih športnikov mora po koncu kariere v službo. Mnogi so že doslej kariero povezovali s študijem. Olimpijski komite Slovenije zdaj vodi evropski projekt certificiranja športnikom prijaznega izobraževanja, v katerem sodeluje šest držav. Kakšen je namen projekta, kaj izobrazba pomeni športnikom in kaj bi se lahko spremenilo, v tokratni sobotni reakciji.
Za transmaščobne kisline ali transmaščobe ne velja le, da so škodljive za naše telo in da so zanj nepotrebne, pač pa po novem tudi, da so nedovoljene. 7. aprila se namreč izteče prehodno obdobje, v katerem so se morali izdelovalci živil prilagoditi Pravilniku o najvišji dovoljeni vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih. Ta pravi, da ni več dovoljeno tržiti živil z več kot 2 gramoma industrijsko dodanih transmaščob na 100 g maščob. Kot ob tem poudarja profesor doktor Igor Pravst, vodja državnega raziskovalnega projekta Transmaščobe v živilih z Inštituta za nutricionistiko, je naš pravilnik najstrožji. V drugih državah, ki so že prepovedale transmaščobe, ta pravila veljajo le za živila, ki se prodajajo kupcem, pri nas pa tudi za tista, ki se prodajajo na debelo. Anja Palman, inšpektorica za hrano z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pa dodaja, da je na primer pri margarinah, ki so na policah, vsebnost transmaščob skladna s pravilnikom, saj gre pri proizvodnji za sodobne tehnologije in primerno izbiro olja
Vplivnostni marketing je pri nas vse pogosteje uporabljena besedna zveza. Ob tej pa tudi beseda vplivneži oziroma influencerji. Fejmiči, kot jim pravijo mlajši, so povečini medijsko prepoznavni ljudje, pisci blogov, uporabniki družbenih omrežij, ki s svojimi objavami vplivajo na odločitve in življenjski slog tistih, ki jim sledijo. Sodelovanje z vplivneži se izplača podjetjem in agencijam, saj tem potrošniki zaradi njihove pristne komunikacije, zanimivosti in poistovetenja z njimi, zaupajo bolj kot klasičnim oglasom, pa čeprav gre v ozadju tudi pri njih morda za plačano vsebino.
Organizacija ITF, Ustanova za krepitev človekove varnosti, v Bosni in Hercegovini deluje že 20 let. Primarna naloga ob ustanovitvi je bila čiščenje minskih polj in posledično tudi pomoč žrtvam min. V dvajsetih letih se je vsebinski in geografski del organizacije razširil. Pred dvema letoma so začeli s pilotnim projektom uvajanja mediacije v šolah. Zakaj je treba reševanje sporov na miren način začeti upeljevati že pri najmlajših ter kaj z mediacijo v osnovnih šolah sploh lahko dosežemo?
Število medvedov se je pri nas v zadnjih 20 letih povečalo s približno 400 na – po grobih ocenah – kakšnih 1000, vendar število konfliktov med človekom in medvedom ne narašča. Največ zaslug za to imajo slovenski strokovnjaki, zaradi katerih imamo v Sloveniji enega najboljših sistemov upravljanja populacije rjavega medveda na svetu. Čeprav so naši strokovnjaki med kolegi v svetu visoko cenjeni, pa številni dvomijo o njihovem delu in strokovnosti. V sodelovanju z drugimi strokovnimi službami namreč pripravijo predloge za odstrel medvedov, edini res učinkoviti način za uravnavanje populacije, ki nima naravnih sovražnikov, vendar so nekateri naravovarstveniki dosegli prepoved izvajanja odloka, po katerem bi letos lovci lahko odstrelili 175 medvedov. Preveč, ravno prav ali še premalo?
Na letošnjem festivalu Ment je bila predstavljena tudi mednarodna pobuda Keychange za večjo spolno uravnoteženost in opolnomočenje žensk v glasbeni industriji ter med nastopajočimi na glasbenih festivalih. Pobudi Keychange se je kot prvi festival na tem območju pridružil ljubljanski Ment. Kako pa so o pobudi na festivalu razmišljale nekatere ustvarjalke s področja glasbene industrije iz različnih držav nekdanje Jugoslavije, boste slišali v sobotni Reakciji
Neveljaven email naslov
