Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Ministrstvo za infrastrukturo je za izdelavo skoraj 2,5 milijona registrskih tablic izbralo domačega izdelovalca. Tuji ponudnik, sicer globalni igralec na področju izdelave tablic, je ponudil za 120% nižjo ceno.
Preventivni pregledi novorojenčkov, predšolskih in šolskih otrok, mladine in študentov so ključni za ugotavljanje splošnega zdravja otrok in usmerjajo k rešitvam. Sistematskemu pregledu otroka pri treh je pridružen tudi pregled pri psihologu, pri petih let pa pregled pri logopedu. Od rojstva do končanega šolanja smo našteli 18 oziroma najmanj 13 sistematskih pregledov, tem pa se pridružujejo tudi redni letni preventivni sistematični pregledi in vzgoja pri zobozdravniku. Sčasoma se bo število pregledov zmanjšalo, izvedba racionalizirala, podatki pa končno vnesli v informacijsko bazo e-zdravje, kar bo pomenilo bolj učinkovito upravljanje z zdravjem otrok.
Policija vsako leto na Martinov vikend poostreno nadzoruje vinjenost voznikov na slovenskih cestah. Delno zaradi izkušenj iz preteklih let, ko so na cestah zaznali povečano število alkoholiziranih voznikov, delno pa tudi zaradi statistik, ki so res črne. Lani so namreč pijani vozniki povzročili 41 smrtnih prometnih nesreč in več kot 1000 prometnih nesreč s telesnimi poškodbami. V Reakciji se Janez Martinčič in Jan Grilc z gosti sprašujeta, kakšna je družbena toleranca vožnje pod vplivom alkohola in v kakšnih okoliščinah se vozniki odločijo sesti za volan tudi vinjeni. Odpravili smo se tudi na teren s policijsko patruljo.
Mesec po začetku ozaveščevalne akcije “Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta rezervirana za invalide …” smo odšli na teren preverjat, če se je že kaj prijelo… Prvi vtis je, da bo še trajalo nekaj časa, da bodo neinvalidni vozniki premogli vsaj parkiriščno empatijo do gibalno oviranih sotrpinov, če že medčloveška solidarnost v teh časih še najbolj spominja na nepotreben relikt nekdanjih nevzdržnih časov.
Športniki se pri združevanju svoje športne kariere z izobraževanjem pogosto srečujejo s težavami. Doseganje visoke ravni športne uspešnosti od športnika zahteva intenziven trening in sodelovanje na tekmovanjih doma in v tujini, kar je težko uskladiti z izzivi in omejitvami izobraževalnega sistema. Je dvojna kariera športnikov v slovenskem prostoru sploh mogoča? Ustrezne usmeritve so lahko v pomoč, a kakšna je realna slika vrhunskih športnikov, ki želijo biti tudi študentje?
Če gasilci ne morejo do mesta požara, ta vsako minuto postaja manj obvladljiv in povzroča vse večjo škodo. Vsaka minuta, ki jo izgubijo reševalci na poti do človeka v srčnem zastoju, zmanjša možnost za njegovo preživetje za 10 odstotkov. In oboji minute za prihod na pomoč iz dneva v dan izgubljajo povsem brez potrebe. Zato Gasilska zveza Slovenije ob letošnjem Tednu požarne varnosti javnost znova opozarja na pomen dostopnosti do prizorišč vseh vrst nesreč. Kako se že čez nekaj dni spremeni zakonodaja o razvrščanju vozil na cestah ter kako nespametno ravnanje voznikov vsakodnevno otežuje delo gasilcem in reševalcem, pa ponazorimo v Reakciji.
Ker izobraževalni sistem ne sledi več hitremu razvoju sedanjosti, je treba zgraditi dinamično okolje, ki bo v učni proces vključevalo želje in cilje posameznika. Na kakšen način ne ve nihče, a del odgovora se skriva v odprtih izobraževalnih virih. Odprto izobraževanje pa na drugi strani zahteva tudi drugačna znanja in kompetence, spreminja vlogo učiteljev, učencev in šol. Vprašanj je veliko, rešitev pa v tem trenutku bolj malo.
Policisti ugotavljajo da je pri nas vedno več ukradenih koles. Največ koles tatovi priložnostno ukradejo v mestnih središčih v poletnih mesecih, saj je tam največ kolesarjev. Ne boste verjeli, veliko je takih, ki si "sposodijo" kolo le zato, da se prepeljejo iz enega konca mesta na drugega, tam pa kolo zavržejo. Načrtno pa tatovi kradejo dražja kolesa iz zaklenjenih prostorov. Vsako leto policija beleži več kraj, lastniki pa pogosto kraje sploh ne prijavijo.
Glavno težavo v gorah predstavljajo "mobitel planinci", katerih prenosni telefon predstavlja najpomembnejši varnostni pripomoček
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Na turističnih letakih, ki vabijo v naše doline in planine, se vse pogosteje znajdejo tudi gorski kolesarji. Ob tem se poraja vprašanje, kaj jim ob zavirajočih predpisih in zgolj nekaj metrih dovoljenih poti sploh lahko ponudimo? "Capljamo za tujino. Imamo mnogo potenciala, a čaka nas veliko dela, da se ta potencial razvije," pravi Anže Bizjak, nekdanji tekmovalec v krosu. Na Krvavcu smo preverjali, kako uspešno je Slovenija skočila na vlak zelenega in trajnostnega turizma, ki se veže na vzpenjajoči trend gorskega kolesarstva.
V zadnjih letih število turistov v Sloveniji narašča, dobiček tudi, upravljavci turističnih destinacij pa tarnajo, da se jim je čez noč »zgodil« neobvladljivi množični turizem
Po koncu pouka košnja dvorišča ostarelega občana, nato delavnica z begunskimi otroki in trening košarke, zvečer pa še ogled televizijske politične debate. To, seveda, ni urnik povprečnega slovenskega mladostnika. Kako aktivni pa so mladi v Sloveniji? Ob mednarodnem dnevu mladih o socialni, kulturni in politični vključenosti.
Nuša med igranjem kitare pove, da jo je v mladinski center Bob napotila psihiatrinja. Sprijaznila se je tako s sezuvanjem kot drugimi neformalnimi pravili, ki se jih morajo držati mladostniki, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov z ulice preselijo v sicer odštekano urejene mladinske prostore v Ljubljani. Neformalno izobraževanje, mladinsko ulično delo, kulturne dejavnosti, socialno podjetništvo in zagotavljanje aktivne udeležbe mladih v družbenem dogajanju so orodja, s katerimi mentorji skušaj mlade spraviti na prava pota. Nuša verjame, da se bo že v jeseni tako življenja kot šole lotila bolj uspešno. Z Bobovci smo preživeli počitniško dopoldne v inovativno opremljeni kreativni hiši v Ljubljani, sodelovali smo pri garažnem ustvarjanju, s se pogovarjali o različnih projektih in o prihodnosti. "Življenje si bom ustvaril tako, da bom z njim srečen," je jasen Jan.
Vedno bolj priljubljeno postaja oddajanje prenočišč prek spletne platforme Airbnb, prek katere, če se greste zgolj “posel” in iščete hiter zaslužek, ne boste veliko zaslužili. Prodati je namreč treba “zgodbo”. Tisti, ki jim to uspe in gostu ponudijo osebno, pristno izkušnjo, lahko na mesec zaslužijo od 300 do 1000 evrov. Na Airbnb-ju svoje stanovanje ali hišo oddajajo ljudje iz 65 tisoč mest in 191 držav. Pri nas se s sobodajalstvom prek Airbnb-ja ukvarja približno 3000 ponudnikov. In namesto da bi bili zdrava konkurenca hotelirjem in drugim sobodajalcem, se plačevanju davkov in spoštovanju predpisov izogiba kar 80 odstotkov sobodajalcev v prestolnici, čeprav so pravila jasna in jih je mogoče spoštovati. No ja, večino. Zakaj so nekateri pri oddajanju pek Airbnb-ja uspešni, drugi pa ne in kakšno olajšanje prinašajo spremembe zakonodaje, ki bo zajezil oddajanje na črno, je preverjala Simona Habič.
Da je še povsem uporabna živila, katerim se bliža rok priporočene uporabe res škoda zavreči, tudi zato, ker mnogim pomeni pomemben vir prehrane, je zdaj pri nas že sprejeta miselnost, ki je tudi zakonsko urejena. Tako pridelovalci, predelovalci in trgovci tisto hrano, ki je ne morejo uporabiti in bi zanje kmalu lahko postala odpadek, lahko še pravočasno donirajo dobrodelnim organizacijam, te pa jo razdelijo socialno ogroženim. Zdaj se je temu pridružila še prva trgovina Robin Food, ki pa take viške odkupuje in po močno znižanih cenah prodaja vsem, ki jih želijo, ne glede na socialno ogroženost. Toda ob vseh pozitivnih učinkih je lahko uporaba živil ob izteku roka tudi tvegana. Vse, kar smo o rokih uporabnosti živil povedali v Reakciji, velja za pakirana živila. Pri živilih brez embalaže - kot so sadje, zelenjava, mesni, pekovski in slaščičarski izdelki in nekatere pijače - je s posebno uredbo določeno, da se prodajajo na podlagi organoleptičnih lastnosti oziroma dokler trgovec presodi, da so užitna, in tudi tu za svojo odločitev prevzema polno odgovornost.
Vožnja s telefonom v roki vas stane 120 evrov, če vas pri tem početju zasačijo policisti. A bolj kot to je ključno dejstvo, da je pozornost na vožnjo občutno zmanjšana, še posebej če pošiljamo in sprejemamo sporočila, sodelujemo na družabnih omrežjih ali telefoniramo- tudi prostoročno. S tem ogrožamo sebe in druge v prometu in lahko povzročimo hudo prometno nesrečo.
Evropska politika se na področju izobraževanja spopada z številnimi izzivi. Na eni strani z izobraževanjem odraslih, na drugi pa z nizko ravnjo osnovne pismenosti in vstopanjem mladih na trg dela. Prepočasno izvajanje reform in slabi sistemi izobraževanja v državah članicah ne zagotavljajo ustreznih spretnosti in znanj, evropska gospodarska konkurenčnost pa posledično zaostaja za ameriškim in azijskim. O perspektivi evropske izobraževalne politike, se je z evropskim komisarjem za izobraževanje Tiborjem Navracsicsem pogovarjal Boris Žgajnar
Programi zvestobe so vse – od podarjene žvečilke do sofisticiranih baz podatkov, ki omogočajo profiliranje potrošnika. V zameno za osebne podatke dobimo kartico ugodnosti, na kateri se seštevajo evri in popusti, trgovec pa tako laže sledi našim potrošniškim navadam. Z zbranimi podatki ustvarja ponudbo, ki nam je pisana na kožo.
Motoristi so na cesti zaradi bolj dinamične vožnje, kot je tista z osebnim vozilom, veliko slabše vidni in opazni, pogosto vozijo prehitro ali pa jih drugi vozniki spregledajo ali jim odvzamejo prednost. Tako so med najranljivejšimi skupinami v prometu. Letos je na naših cestah umrlo že 10 voznikov mopedov in motorjev. Najpogostejši vzrok je prehitra in neprilagojena vožnja razmeram. Zaradi tega jih je letos izgubilo življenje že pet. Za svojo varnost pa lahko veliko naredijo tudi sami. Za vožnjo morajo biti fizično in psihično “fit”, dobro morajo vedeti, kako se obnaša njihov motocikel v nepredvidljivih razmerah in voziti previdno v skladu s predpisi. Kako se izkopati iz težav med vožnjo, kako speljevati v klanec, se izogibati oviram na vozišču in poskrbeti za varnost, se udeleženci danes učijo na delavnici in na poligonu v Centru varne vožnje – Avtopoligonu Ljubečna pri Celju.
Neveljaven email naslov
