Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Hios, otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci v Evropo začeli prihajati že pred sirsko vojno. Hios je veljal za prehodno točko. Zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča. Čedalje več napetosti pa je zaznati med lokalnimi prebivalci, ki so glede sobivanja z begunci razdeljeni.
V centru, ki ima zmogljivost 500 oseb in je zgrajen na odlagališču odpadkov, jih je živelo tudi do 2000
Hios je otok v Egejskem morju, kamor so iz 8 kilometrov oddaljene Turčije begunci začeli prihajati v Evropo že pred sirsko vojno. Otok je sprva veljal za prehodno točko, zdaj pa so tam že dva meseca begunci ujeti v namestitvenih centrih, ki bolj spominjajo na taborišča.
V največjem izmed teh centrov, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center, obdan z bodečo žico in reflektorji, spominja na taborišče. Nastal je na nekdanjem odlagališču odpadkov, in v stavbi, kjer so predelovali smeti, so med drugim nastanjeni nekateri izmed beguncev. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili.
Ljudje, ki so v Evropo prišli iskati varno zatočišče, živijo na smeteh.
“Nerazumevanje med ljudmi je v Vialu povzročilo veliko napetosti. Razpoloženje je zelo kislo in grenko. Zavedajo se, da jim je bila odvzeta svoboda in možnost dostojnega življenja. In zato so razumljivo depresivni. Posledično se tudi nočejo prilagoditi,” pravi islandski novinar in bloger Benjamin Julian, ki na otoku razmere spremlja že več kot mesec dni.
Nekaj več kot mesec dni je v Vialu ujet Šamahamad: “Ni tople vode za tuširanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Zdravniki so prisotni, vendar zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je slaba.”
V takšnih razmerah tako ni težko zanetiti konflikta med begunci, pravi vodja medicinske službe v lokalni bolnišnici Janis Kutsodotis: “Potem ko so v Vial skupaj zaprli Afganistance, Sirijce, Somalce, Irance in druge, so se začeli incidenti. To se zgodi zelo hitro. Že če nekdo malo drugače pogleda tvojo ženo, verjetno ne boš kar tako gledal. Zelo malo jedo, na dan dobijo liter vode. Hrana pa je kot za živali. Konflikti se tako netijo sami od sebe."
Ti Afganistanci, ki so zdaj tu, so zelo revni in slabo izobraženi, Sirci pa so povsem drugačni. Prav slednji so se ustrašili in so potem enostavno zapustili Vial.
“Po mojem mnenju sta bila glavna razloga za pretep v Vialu: prenatrpanost in pomanjkanje hrane. V centru, ki ima zmogljivost petstotih oseb, nas je bilo po moji oceni tudi do 2000. Zato smo v mreži naredili luknjo in odšli.” - Mohamed
Tako se je približno 500 Sircev pred dobrim mesecem odločilo, da zapusti Vial. Odšli so v pristanišče in ga nekako zasedli. Lokalna oblast je mislila, da bodo odšli s trajekti: "Ampak niso, ker so namreč ujetniki. Tako so jih pustili v pristanišču in čakali, da odidejo. Begunci tam niso nikogar ovirali,” še pravi Janis Kutsodotis.
Začelo pa se je zapletati. Vlada oziroma odgovorni za ladijske prevoze so ladje in trajekte pošiljali v pristanišče sosednjega mesta. To pa lokalnim veljakom ni bilo po godu in so zato okupirano pristanišče razdelili na pol, da so trajekti lahko znova začeli pristajati. Pristojni so begunce sicer poskušali prepričati, da se vrnejo nazaj v center, vendar so dejali, da se ne želijo vrniti k drugim, saj jih je strah.
“Pred občino pa so takrat protestirali tako ljudje, ki so naklonjeni beguncem, kot tisti, ki jim niso. In v vrstah slednjih so bili tudi fašisti, ki so druge fizično napadli. Podoben napad so dva dni kasneje izvedli tudi v pristanišču. Posredovala je tudi enota specialne policije. Prišel pa je tudi župan, ki je beguncem dejal: Če ne boste odšli v namestitveni center, vas prepustim njim. In pokazal na fašiste.” - Janis Kutsodotis
*posnetek dogajanja v pristanišču (vir: astraparis.gr)
Eden izmed tistih, ki je prejel udarce radikalnih skupin in policije, je bil tudi 19-letni Mohamed. Dobro govori angleško in je zato glasno prevajal ljudem tisto, kar so povedali župan in drugi. A vseeno so ga protestniki na silo ločili od skupine.
“Kakšnih pet minut so me pretepali. Potem me je od njih ločila policija in me tudi aretirala. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer sem bil znova deležen udarcev. Če vam povem dobesedno, igrali so nogomet, jaz pa sem bil žoga.” - Mohamed
V zaporu je bil dva dni, potem pa so ga brez prisotnosti odvetnika obsodili na pogojno kazen 5 mesecev, zaradi povzročanja protestov in upiranja policiji. Je begunec in ima policijsko kartoteko, kot pravi - brez razloga.
Potem se je zasedba pristanišča tudi končala in begunci so pristanišče pod prisilo in grožnjami le zapustili in se odpravili v namestiveni center, ki je lociran v sosednjem zalivu in prav tako ne vreden svojega naziva.
Resne nevšečnosti ves čas povzročajo fašisti, ki - kot pravi Janis Kotsodotis - grozijo tako beguncem kot tistim, ki jim pomagajo. In tudi za to obstajajo razlogi.
“Grčija je v ekonomski krizi, kar pomeni, da veliko ljudi nima denarja niti za hrano. Naši ljudje so povprečno izobraženi kot evropski. Zato so begunci nekako najlažje žrtve. Lažje je biti proti beguncem kot proti vladi ali lokalnim oblastem.” Ampak vseeno na otoku so ljudje, ki so solidarni.
“Imamo kuhinjo, ki na teden pripravi do 1200 obrokov samo iz donacij lokalnih prebivalcev. In seveda marsikomu to ni všeč.” - Janis Kotsodotis
Ena izmed tistih, ki so odkrito in s polno zagnanostjo želeli pomagati beguncem, je bila tudi skupina tujih in domačih aktivistov, ki so na začetku letošnjega januarja tik zraven mestnega parka zasedli zapuščeno hišo. Njihova ideja je bila, da bi ustvarili prostor, kjer ne bi nikogar označevali in kjer bi bili vsi enaki. To je bil prostor, ki je deloval na temeljih samoorganiziranja.
Begunci, prostovoljci in aktivisti so v Soli kafeju delali skupaj.
Zagotovili so varno točko za ženske in otroke. Ves dan so sproti pripravljali hrano, pa tudi kavo in čaj. Vsak je bil dobrodošel, seveda pa je bil prostor predvsem namenjen beguncem, da bi jim vsaj malo poskušali ohranjati dostojanstvo. Organizirali so delavnice za otroke in glasbeni krožek. Delovali so neodvisno od nevladnih, vladnih, evropskih in drugih organizacij.
Lastnica prostora je vedela, da so njeno hišo zasedli aktivisti. Ti priznavajo, da nad tem ni bila najbolj navdušena, vendar ni nič ukrenila proti temu.
Takšen prostor, kjer je vladala toleranca do vseh, razen do ksenofobov, fašistov, seksistov in homofobov, pa seveda ni bil najbolj po volji nekaterih prebivalcev, ki bi se lahko mogoče znašli v teh - ne dobrodošlih - skupinah.
Tako je bil Soli kafe večkrat tarča različnih napadov. V začetku aprila pa je v njem zagorelo in prostor je bil popolnoma uničen. Povsem jasno je, kdo je to storil, skoraj zagotovo pa ne tisti, ki je zdaj obtožen. Policija je namreč prijela 14 letnega Sirca, ki so ga obtožili podtikanja požara.
Soli kafe je zdaj zaprt. Aktivisti pa še vseeno pred improviziranim kampom Dipethe zraven mestnega parka delijo hrano in čaj. Solidarnost nekaterih zaenkrat še ni uničena.
Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, kot registrirane skupine na terenu pri tem pomagajo še organizacije Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.
“Nekaj dodatnega osebja nam je sicer poslala vlada, zaenkrat se trudimo obvladovati situacijo. Vendar se razmere poslabšujejo. Če smo februarja obravnavali 40 urgentnih primerov, smo jih aprila 160. In razlogi za to so jasni. Zelo slabo se prehranjujejo, veliko jih trpi za postravmatičnimi sindromi, dogajajo se pretepi in incidenti,” Janis Kotsodotis še pravi, da vseeno urgentne primere nekako obvladujejo, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri.
“Ne moremo recimo zdraviti tuberkoloze, ki potrebuje 9 mesečno terapijo. Ne moremo nekoga v bolnišnici obdržati 9 mesecev. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Že takoj pa se pojavi težava, saj ljudje ne razumejo terapije." - Janis Kotsodotis
Ali pa drug primer: bila je neka ženska z rakom na možganih, ki so jo poslali v Atene. Njeni otroci so na Hiosu, nihče ni registriran, zato otroci ne morejo z njo. In po vsej verjetnosti mama ne bo preživela. "Ni možnosti za zahtevne operacije, kot so recimo odstranjevanje posledic strelnih ran ali oskrbo ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”
Imajo 100 postelj, lahko pa jih v izrednih razmerah zagotovoijo do 170. Trenutno jih imajo na razpolago 110. Patološka, operacijska in zdaj tudi pediatrična klinika so polno zasedene.
Od lanskega junija se je na otoku rodilo 14 otrok ženskam, ki so prišle kot begunke. Nekaj pa jih je zaradi posttravmatičnih sindromov in utrujenosti tudi splavilo.
Na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, je mogoče videti vse obraze trenutne Evrope, ki je v humanistični krizi.
Na otoku je visoki duhovnik ob velikem petku dejal, da naj sicer ljudje sprejmejo begunce, ampak za vsako ceno zavarujejo veliko grško pravoslavno tradicijo ter s tem legitimiral napade na najranljivejši del trenutne otoške populacije - nekaj več kot 2000 beguncev, ki so po dogovoru med Evropsko unijo in Turčijo tam postali ujetniki v nevzdržnih razmerah, popolnoma so izgubili dostojanstvo.
Najbolj enostavno je situacijo opisal Sirec, ki je opazoval moške, kako lomijo drva s skalami, da bi si zakurili ogenj za peko rib: "Postali smo neandertalci."
Obcestni prostor ob mestnih vpadnicah v naših največjih mestih je večinoma pretirano onesnažen s prašnimi delci in nevarnimi plini, še zlasti pozimi. Še več kot promet k slabi kakovosti zraka prinesejo neustrezna individualna kurišča, zlasti v predmestjih in slabo prevetrenih krajih. Slab zrak na svetu na leto ubije več ljudi kot malarija, v Sloveniji pa je večji krvnik kot prometne nesreče. Kaj bi morali storiti za bolj neoporečen zrak, ki ga dihamo?
Prisilne poroke romskih deklic so še danes tabu. Zato, ker je pri nas toliko nestrpnosti, pa tudi zato, ker je na tem področju velika strokovna praznina. Smo država, v kateri otroške poroke niso kriminalizirane, še zmeraj pa nimamo niti definicije prisilne poroke. Centri za socialno delo so v letu 2013 zabeležili 11 primerov prisilnih porok, nevladne organizacije pa 21. Pogosto so to neuradno sklenjene zakonske zveze, deklice pa končajo s šolanjem in se poročijo že pri 12. letih. Zakaj pri tem ni nepomembno, da številni otroci v nekaterih romskih naseljih še zmeraj nimajo dostopa do elektrike in vode?
Praktično ni sodobnega popotnika, ki ne bi poznal AIR BNB, ki v svoji bazi ponuja več kot 800 tisoč namestitev v 33 tisoč mestih 192 državah sveta. Tržni delež jim vztrajno raste in zato postajajo trn v peti tradicionalnim ponudnikom turističnih namestitev, mestom in državam saj poslovanje prek spleta omogoča, da se gostitelji izognejo plačilu taks in dajatev, kar je v različnih državah zelo različno urejeno.
Mineva sto dni odkar je mandat pričela vlada Mira Cerarja. Kaj se je in kaj se ni v tem času zgodilo. V pogovoru s predstavniki stroke, nevladnih organizacij in novinarji.
V Veliki Britaniji več kot polovica učiteljev zaradi stresa preneha poučevati v le petih letih po začetku kariere. Tudi v Sloveniji niso učitelji v nič kaj zavidljivem položaju. Zakaj je šola vse bolj v krču obrambnega položaja? So sodobne generacije mladih res tako nemogoče in prehod v digitalno dobo tako silovit? Kot pravijo naši sogovorniki, lahko gordijski vozel presekajo predvsem učitelji sami! Kako učiteljski poklic spet postaviti na čvrste noge in kako šolo ustvariti bolj progresivno, raziskujemo v tokratni Reakciji.
To se sprašuje video norveške organizacije SAIH, parodija na oddajo Kdo želi postati milijonar, v kateri se mlada Evropejka poteguje za glavno nagrado – priložnost, da reši Afriko. Mednarodno prostovoljstvo, predvsem v državah globalnega juga, zadnja leta sproža veliko vprašanj. Ali gre za enakovredno partnerstvo med državami ali za novo obliko kolonializma? Ali mednarodno prostovoljstvo ruši ali utrjuje stereotipe in kako poiskati pot do bolj enakovrednega prostovoljskega sodelovanja, ki bo temeljilo na medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Odgovore bo iskala tokratna Reakcija.
To se sprašuje video norveške organizacije SAIH, parodija na oddajo Kdo želi postati milijonar, v kateri se mlada Evropejka poteguje za glavno nagrado – priložnost, da reši Afriko. Mednarodno prostovoljstvo, predvsem v državah globalnega juga, zadnja leta sproža veliko vprašanj. Ali gre za enakovredno partnerstvo med državami ali za novo obliko kolonializma? Ali mednarodno prostovoljstvo ruši ali utrjuje stereotipe in kako poiskati pot do bolj enakovrednega prostovoljskega sodelovanja, ki bo temeljilo na medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Odgovore bo iskala tokratna Reakcija.
Ta teden so se pri nas mudili predstavniki Evropske komisije, ki so prišli preverit, kako Slovenija uresničuje projekte sofinancirane s kohezijskimi sredstvi. Ti, sicer redni obiski imajo poleg teoretičnega seveda tudi praktični del in med drugim so si ogledali tudi potek del v Planici. Z videnim so bili zadovoljni, še posebej tudi z zagotovili na slovenski strani, da bo projekt zaključen v roku, torej do konca leta 2015, kar pomeni, da evropska sredstva, čeprav se je o tem zaradi različnih zapletov veliko govorilo, niso ogrožena.
Ko so se leta 1981 pojavili prvi primeri nove bolezni, ki so jo poimenovali AIDS, nihče ni poznal njenega vzroka. Danes, približno tri desetletja potem, ko so znanstveniki odkrili virus HIV kot povzročitelja, se je diagnoza iz smrtne obsodbe spremenila v kronično bolezen. Zaradi napredka pri zdravljenju, ki je osebam, ki živijo s HIV-om, omogočil razmeroma normalno življenje, sta stigma in diskriminacija zdaj poglavitni težavi, s katerima se srečujejo. Tudi zato je le malo tistih, ki bi o osebnih izkušnjah življenja s HIV-om govorili javno in odkrito. Boštjan je to storil. Zakaj? Tudi o tem v tokratni sobotni Reakciji.
Je uravnoteženost poročanja nujna vsakokratna novinarska norma ali kolaps uredniške avtonomije? Smo mediji preveč površni ne le v razkrivanju afer, pač pa tudi pri predstavljanju pozitivnih in uspešnih zgodb? Kakšen je davek zahtevani hitrosti, kdo ne dela domačih nalog in zakaj lahko članek tudi ubija? Na festivalu Naprej/Forward je medijskim vsebinam in novinarski stroki ogledalo nastavilo 5 sogovornikov, ki opazujejo ali sooblikujejo medijsko krajino pri nas.
Menda smo Slovenci inovativen narod. Pa vendar v Evropski uniji nismo med najboljšimi. V zgodovini smo prispevali izum fotografije na stekleni plošči kaplana Janeza Avguština Puharja, Jurij Vega je znan po točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka, Janez Puh pa je leta 1889 izdelal prvo kolo, ki je bilo priročnejše in varnejše kot dotedanja. Kazalec naše današnje inovativnosti je že nekaj let Slovenski forum inovacij, ki je letos potekal devetič. V vseh devetih letih je bilo prijavljenih skupaj 1542 inovacij.
V reakciji smo tokrat pod drobnogled vzeli 3D tisk, natančneje, kako se je razvijal in kje so njegove prednosti in slabosti.
S premikom ure na zimski čas in jesenskim krajšanjem dneva se dozdeva, da se v naš vsakdanjik plazi tema. Toda se res? V sodobni digitalni dobi spreminjanja cikla svetloba-tema skorajda ne zaznamo več – na vsakem koraku so luči! Ne brlijo le na ulicah in trgih, včasih tudi tam, kjer ni treba; temveč se trdovratno bleščijo tudi v naših domovih – in to pozno v noč, ko bi moralo naše telo počivati. Kako svetla je sedanjost in ali je to mračna napoved za prihodnost, se s strokovnjaki sprašujemo v sobotni Reakciji.
Čeprav so majhne, merijo le približno 30 krat 40 milimetrov, pa je okoli njih vedno polno zgodb. Z njimi se po svetu spomnijo na številne osebe, živalske vrste, dogodke in posebnosti države. Bolj ali manj posrečeno. Egipčanska pošta je na znamki, posvečeni Sueškemu prekopu uporabila motiv Panamskega. Pri nas so jih zadnje čase najbolj obletavali netopirji, ko se je izkazalo, da so uporabljene fotografije na naših poštnih znamkah pobrane z interneta brez vednosti tujih avtorjev fotografij. Kdo preverja avtentičnost motivov poštnih znamk, če sploh kdo, in kaj je močnejše: etični kodeks oblikovalca ali internet, ki ponuja lažjo pot do oblikovanja? Vse to nas bo zanimalo v sobotni Reakciji, kjer bomo preverili tudi, kakšna je sploh pot poštne znamke, preden pristane v albumih filatelistov.
Posvečamo se rekreaciji starejših. Sredi oktobra je namreč spet čas za Simbiozo, ki je tokrat namenjena gibanju. Kakšna vadba je najbolj primerna, kako lahko tudi športni centri privabijo starejše in kdo so tisti oranžni poskočneži, ki vsako jutro širom Slovenije pretegujejo svoje telo?
Ljubezni in partnerstvu oseb z zmernimi in težjimi motnjami v duševnem zdravju načeloma ne javnost ne stroka ne nasprotujeta več, še vedno pa ostaja tabu njihova spolnost in odločanje o rojstvu otrok. Kdo torej pri osebah z odvzeto opravilno sposobnostjo odloča o tem, koliko ljubezni smejo tudi udejanjiti?
V tokratni Reakciji se odzivamo na porast zastrupitev z alkoholom med mladimi. Kaj lahko storijo starši, kako ustrezna in učinkovita je zakonodaja? In kako se nenazadnje spreminja odnos mladih do alkohola?
Tretjo septembrsko soboto, na mednarodni dan gluhih, bomo sledili motu letošnjega tedna gluhih »raznolikost bogati« in predstavili nekaj zanimivih koščkov kulturnega mozaika. V eni izmed preteklih Reakcij smo že razširjali obzorja kulturnega, takrat smo pozornost namenili dostopnosti do kulturnih ustanov. Tokrat pa obzorja širimo s kulturniki, ki s svojim delom rušijo stereotipe, gradijo mostove, opogumljajo in osveščajo, predvsem pa (so)ustvarjajo naš raznolik kulturni prostor.
Povezovanje ljudi za skupni prevoz v službo v večja slovenska mesta, ki sopotnike iščejo tudi s pomočjo spleta, je že postalo nekaj običajnega. Medtem ko pri nas še vedno ni prisotna aplikacija UBER, ki predstavlja alternativo taksistom v večjih mestih. Ta povzroča težave predvsem taksistom, ki jim po njihovem mnenju posega v njihovo delo. V Nemčiji so se taksisti in predstavniki UBER-ja že soočili tudi na sodišču. Vseeno pa smo v Reakciji tudi preverili, kdaj bi se lahko v Sloveniji zgodilo, da bi se nekdo začel načrtno ukvarjati s prevozi in to ponujal prek spletne aplikacije, kot ostali.
Na okroglem 10. svetovnem kongresu o divjem prašiču je Slovenija gostila približno 100 strokovnjakov iz 22 držav starega kontinenta, pa tudi držav z drugih celin. Tudi divji prašič živi na vseh celinah, na nekatere je prišel ob pomoči človeka, drugam si je pomagal sam.
Neveljaven email naslov
