Romantična karnevalska intriga, v kateri se številni zapleti razvozlajo šele na koncu.

Vsebina je v kratkem taka: Da bi ohranila neodvisno vladarsko misel, se je egipčanska kraljica Oronteja (poje Stéphanie d'Oustrac) odpovedala ljubezni. Dvorni filozof Kreont (Mirco Palazzi) ji prigovarja, naj se poroči, saj sodi zakon med vladarske dolžnosti, ona pa mu ponosno odvrne, da ne bo nikoli nikogar ljubila. Ko ostane sama razmišlja o Alidoru (Carlo Vistoli) in se sprašuje ali je zbudil v njej samo sočutje ali kaj več? Toda v lepega tujca se je zaljubila tudi dvorjanka Silandra (Francesca Pia Vitale), ki ne mara več slišati za Corinda (Hugh Cutting). Seveda pa to ni edina zmeda, ki jo je Amor povzročil na egiptovskem dvoru. Stara Aristeja (Marianna Pizzolato), dozdevna Alidorjeva mati, se povrh vsega zaljubi v moškega preoblečeno Giacinto (Maria Nazarova), ki je v resnici Ismero. Tukaj sta še bistroumni paž Tibrino (Sara Blanch) in vedno opiti sluga Gelone (Luca Tittoto). Po številnih zapletih se vse srečno konča in na koncu slavijo kar dve poroki: Oronteje in Alidora, po novem Floridana, ki je nihče drug kot feničanski princ ter Silandre in Corinda. Orkester milanske Scale vodi Giovanni Antonini.

V štiridesetih letih 17. stoletja se je Antonio Cesti, čeprav je bil frančiškan in posvečeni duhovnik, začel uveljavljati v operi, in sicer kot pevec tenorist in skladatelj, zato je bila njegova življenjska pot zaznamovana s konfliktom med opernim umetnikom in duhovnikom. Njegovo operno delovanje je leta 1650 sprožilo ukor frančiškanskih predstojnikov zaradi »nečastnega in neurejenega« življenja. (Kakih osem let pozneje si je pri papežu Aleksandru VII. izposloval odvezo od redovnih obljub, samovoljno zapustil mesto pevca v papeški kapeli in si s tem znova nakopal zamero. Od takrat je smel tudi uradno živeti kot sekularni duhovnik.) Leta 1652 je dobil mesto glasbenika na innsbruškem dvoru nadvojvode Ferdinanda Karla, na katerem so leta 1656 izvedli njegovo opero Oronteja, ki je postala eno pogosto uprizarjanih opernih del tiste dobe. Večino svojih oper je Cesti napisal za različne dvorne slovesnosti, tako da so ta dela v vsakem pogledu razkošna. Opera Oronteja pa ni napisana za slavnostno priložnost, nima nobenega alegoričnega namena in želi samo zabavati.