Strokovnjak za pomorsko pravo Marko Pavliha pravi, da je poleg domače politične in strokovne enotnosti zdaj treba vso energijo usmeriti v mednarodno skupnost, da bo tako kot Nemčija zahtevala hrvaško brezpogojno spoštovanje mednarodnega prava. Če ne, bo morala trpeti diplomatske posledice.

Po predstavitvi razsodbe arbitražnega sodišča so se na družbenih omrežjih pojavili očitki, tudi iz vrst opozicijskih politikov, da arbitražno sodišče v bistvu ni določilo stika s teritorialnimi vodami, kot je bilo zapisano v arbitražnem sporazumu.

"Sodišče je v tem primeru pokazalo precejšnjo kreativnost, vendar stik je dosodilo. Ne sicer na takšen način, kot si je Slovenija predstavljala ali zahtevala. Rešitev je manj ugodna, kot je bila pri sporazumu Drnovšek-Račan. Tam je bila zadeva bolj preprosto razumljiva, tako de iure kot de facto, kot rečemo pravniki. Po pravu in dejansko," pravi Pavliha in dodaja, da ima koridor - kot izhaja iz novic v medijih - pravno gledano hrvaški status, dejansko pa status mednarodnih voda.

Za Slovenijo je po njegovih besedah izjemno pomembno, da Hrvaška ne bo smela uporabljati tistih vzvodov, denimo glede plutja ladij tretjih držav v Luko Koper ali Trst, kot bi jih lahko, če bi šlo za njene teritorialne vode. Tam zdaj velja režim neškodljivega prehoda.

Pavliha pravi, da bo silno slabo, če bosta slovenska stroka in politika začeli dvomiti, ali je arbitraža opravila svoje delo ali ne, saj potem takoj zdrsnemo na hrvaško raven. "To jemlje našo verodostojnost in jemlje zaupanje mednarodne skupnosti. Kako lahko od mednarodne skupnosti pričakujemo, da bo pritisnila na Hrvaško, če bomo začeli dvomiti o arbitražni odločitvi," pravi.

Arbitraža ima večjo vrednost kot sporazum Drnovšek-Račan
Arbitražna razsodba zelo spominja na sporazum Drnovšek-Račan, meni tudi politolog s centra za mednarodne odnose FDV-ja Marko Lovec. "Sporazum Drnovšek-Račan je pomemben tudi zato, ker kaže, da tudi dvostranske odločitve, ki niso bile uveljavljene, imajo svoje 'življenje' in vplivajo na nadaljnje odločitve."

Arbitraža ima po njegovem mnenju večjo težo, kot jo je imel omenjeni sporazum, saj je del mednarodnega prava. Interes mednarodne skupnosti pa je njegovo spoštovanje, predvsem zaradi naslednjih mogočih primerov.

"Slovenski zastopniki so pravno zadevo dobro speljali," je prepričan Lovec, ki dodaja, da so sicer bili doseženi neki kompromisi, Trdinov vrh, Razkrižje, Joško Joras ... "V celoti smo dosegli ključni interes, da ljudje, ki živijo v Sloveniji in so povezani s Slovenijo, ostanejo v Sloveniji, in da dobimo neoviran stik z odprtim morjem," še poudarja.

Vajgl: Odločitev brez zmagovalca
Odločitev je kopija sporazuma Drnovšek-Račan in neko pozno priznanje, da sta dva državnika želela rešiti spor na način brez zmagovalcev in brez poražencev, pa meni nekdanji slovenski zunanji minister in evropski poslanec Ivo Vajgl.

"Mislim, da je pomemben dan za evropsko pojmovanje mednarodnega prava. Izkazali so se pravniki na arbitražnem sodišču, da so zavezani svoji stroki in poslanstvu stroke, kadar imajo opraviti z za narode in države občutljivimi vprašanji. Zdaj je čas, da Hrvaška opusti svojo taktiko zanikanja arbitražnega sodišča. Številne evropske države so Hrvaško že pozvale, naj spoštuje odločitev arbitražnega sodišča in se ravna po načelih mednarodnega prava," pravi Vajgl.

Po njegovem mnenju čistega zmagovalca v tej zadevi ni. "Zmagovalci bi bili, če bi s sporazumom obeh zainteresiranih strani sami rešili odprta vprašanja. Tako smo reševanje prepustili arbitraži," pravi in dodaja, da bo zelo pomembno, da s Hrvaško ohranimo dobre odnose in dialog, ki bo pomagal konkretizirati in izvesti arbitražno odločitev. "To bo proces, ne pa dogodek," še meni Vajgl.

Kako prepričati Hrvaško v sprejetje arbitraže?
Hrvati bodo morali po Vajglovem mnenju svoje trdno stališče prilagoditi stvarnosti, da ne bi obveljali kot država, ki ne spoštuje mednarodnega prava. "To ne bo stvar, ki se bo zgodila čez noč. V svoje zavračajoče stališče so vložili ogromno politične energije in težko bo storiti korak nazaj. Ampak prepričan sem, da ga bodo storili," pravi slovenski evropski poslanec.

Marko Lovec poudarja, da za Hrvate odločitev arbitražnega sodišča ni tako irelevantna, kot to zatrjujejo. Ne nazadnje so v zadnjih mesecih dejavno lobirali, da bi prevladalo njihovo stališče glede kontaminiranosti arbitraže in upravičenosti njihovega enostranskega odstopa do arbitraže. Toda večji del mednarodne skupnosti počasi stopa na stran Slovenije.

Lovec ob tem opozarja, da je vprašanje, kaj bodo države, ki so podprle arbitražo, pripravljene narediti, da se odločitev uveljavi tudi v praksi. "To je pomembno vprašanje za našo vlado," pravi. Vlada pa ima po njegovih besedah dve možnosti, kako ravnati. Ena je počasnejša, s postopnim spreminjanjem prostorskih aktov in načrtov. V primerih, da Hrvaška ne ravna v skladu z odločitvijo, pa bi morala poskusiti s tožbo in ne provocirati z incidenti. Druga, morda bolj realistična možnost pa je izvajanje jurisdikcije po šestmesečnem obdobju, ko se mora odločba arbitražnega sodišča začeti izvajati v praksi. "Tu bo lahko problem Piranski zaliv," pravi Lovec.

Tožba na mednarodnem sodišču?
Slovenija bi uveljavitev odločitev arbitražnega sodišča, če jo bo hrvaška energično zavračala, dosegla tudi po sodni poti, prek mednarodnih sodišč. Odločitev arbitraže je del mednarodnega prava in imamo mednarodno sodišče OZN (ICJ), ki odloča o kršitvah mednarodnega prava, pravi Lovec, in Slovenija bi lahko na podlagi nekih dejanj tožila Hrvaško.

Marko Pavliha glede morebitnih tožb Hrvaške na mednarodnem sodišču opozarja, da je težava mednarodnega prava v tem, da ni možnosti izvršbe kot pri zasebnem pravu. Zato se morajo vse vpletene strani obnašati etično in mednarodno odgovorno. Slovenija pa ima po njegovem mnenju pravne možnosti tudi znotraj EU-ja.

"V četrtem členu pogodbe EU-ja je zapisano načelo lojalnega sodelovanja. Če ne bo Hrvaška spoštovala arbitražne odločbe, gre zagotovo za kršitev načela lojalnega sodelovanja. Zato gre za kršitev evropskega prava in Slovenija bi lahko zato vložila tožbo pred sodiščem EU-ja v Luksemburgu. Gre za skrajno sredstvo, vendar bi morali o njem razmisliti, če ne bo šlo drugače," opozarja Pavliha.

Mejni spor ima dolgo brado
Dolgoletni uslužbenec ministrstva za notranje zadeve in strokovnjak za vprašanja državne meje in migracij Branko Celar se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja precej ukvarjal s slovensko-hrvaško mejo. Po osamosvojitvi je sodeloval v izvedenski komisiji Slovenije in Hrvaške za mejo, od leta 1993 je bil član diplomatske komisije. Nato je do leta 1998 vodil slovensko delegacijo v mešani komisiji za zaznamovanje, vzdrževanje in obnovo državne meje med Slovenijo in Hrvaško.

Celar se spominja, da sta geodetski službi obeh držav pripravili svoji poročili o spornih točkah in katastrih, ki so jih uskladili do leta 1998. Po letu 1998 so vse meddržavne komisije prenehale delati in začelo se je politično reševanje. "Vsak predsednik vlade je imel svojo idejo v glavi in na koncu smo prišli do leta 2009, ko nas je Hrvaška krvavo potrebovala zaradi vstopa v EU – in prišlo je do arbitražnega sporazuma, za katerega zdaj Hrvaška noče nič slišati," pravi Celar.

Mejne težave, ki jih je reševalo arbitražno sodišče, so po njegovih besedah reševali že takoj po drugi svetovni vojni, saj je tedanja skupščina odločila, da morajo vse težave zaradi slabo določenih meja nekdanje republike SFRJ evidentirati in poslati v Beograd. Toda prišel je ukaz, da jih ni treba reševati, ker gre pač za enoten političen prostor.

"Po letu 1991 smo jih dobili na grbo. Ne samo mi, tudi druge države na območju nekdanje Jugoslavije," pravi in dodaja, da ni res, da je šele arbitraža dokončno začrtala slovensko mejo, kot navajajo nekateri. "Slovenija je imela mejo s Hrvaško določeno že v temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Zdaj so razrešili le še podrobnosti," poudarja.

Celar razsodbo arbitražnega sodišča ocenjuje kot pričakovano: "To, kar se je danes zgodilo, ni presenečenje. Uporabljene so bile metode mednarodnega prava. Ali nam je to všeč ali ne, smo v to privolili."

Arbitražno sodišče pa bi po njegovem mnenju lahko dalo več poudarka zgodovinski tradiciji obmejnega prebivalstva in njihovim občutkom, v kateri državi si želijo živeti. Pri načelu pravičnosti bi moralo upoštevati več interesov prebivalstva, pravi in kot primer navaja levi breg Mure, ki ga je tudi odločitev arbitražnega sodišča precej zarezala.