Kot pravi, se je med študijem "naučil opustiti vsevedno držo, priznati napake, preseči mnoga rigidna prepričanja in spregovoriti, ko sem priča neenakostim".

Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani je magistriral leta 2018 z nalogo Stari ljudje in motnje hranjenja v instituciji, ki je bila, tako kot tudi njegova diplomska naloga, nagrajena s Prešernovo nagrado. V študij socialnega dela s starimi ljudmi v tretjem letniku se je usmeril, ker se je "že od nekdaj lahko zelo dobro povezal s starimi ljudmi, morda celo lažje ko z mlajšimi".

Kot strokovni sodelavec je zaposlen na Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Ta združuje izvajalce, ki skrbijo za več kot 20.000 stanovalcev v domovih za starejše in posebnih zavodih. Pred tem je enoletno pripravništvo opravljal v Domu starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik, enota Bokalce. Njegovo zdajšnje delo med drugim vključuje pomoč prosilcem za sprejem v institucionalno varstvo in njihovim svojcem. Na vprašanje o razmerah v domovih za starejše odgovarja, da je aktualnih prošenj za sprejem najmanj 7.000, čakalna doba pa je odvisna od več dejavnikov, med drugim se razlikuje po regijah. Samostojni stanovalci na prosto mesto čakajo običajno več kot eno leto, skoraj toliko tudi osebe z demenco, saj so ti oddelki močno obremenjeni. Običajno je čakalna doba najmanjša za ženske, ki potrebujejo nego - približno 3 mesece.

In kje vidi rešitev za alarmantne razmere pri dolgotrajni oskrbi starejših? "Slovenija je na tem področju zelo institucionalizirana, vse rešitve vidimo v domovih, kar je po eni strani prikladna rešitev, po drugi strani pa smo vsi radi doma, torej potrebujemo skupnostne oblike skrbi." Pri tem omenja različne alternativne možnosti, kot so pomoč na domu, prostovoljsko delo, vključevanje bližnjih, gospodinjsko skupnost. Pri zadnji gre za manjšo skupino starih ljudi, nad katerimi bedi gospodinja varuhinja, v ločeni enoti doma za starejše ali v določenem nadstropju doma, ki bivajo v skupnem gospodinjstvu in delujejo kot družinska skupnost. Med seboj si pomagajo, si delijo dnevna opravila, lahko tudi uporabljajo storitve doma, obenem pa ohranjajo zasebnost v svoji sobi.

Kot pravi, se je za študij socialnega dela odločil iz notranjega vzgiba pomagati ljudem in prispevati k ustvarjanju bolj vključujoče družbe z manj stigmami in predsodki. Še danes se spomni informativnega dneva na fakulteti, na katerem je Gabi Čačinovič Vogrinčič navzočim toplo dejala: "Tu sem, da vas navdušim." In njega zagotovo je, pove.

Pa je študij izpolnil njegova pričakovanja? Ugotavlja, da kar drži, da ti študij da toliko, kolikor si vzameš sam. Po njegovem mnenju je prednost študija na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani med drugim ta, da gre za razmeroma majhno ustanovo in četudi se vsi študentje med seboj ne poznajo, so si znani vsaj na pogled. Poslopje je bilo pred kratkim prenovljeno, kar pozitivno vpliva na študijsko izkušnjo. Fakulteta ima tudi zelo dobre mednarodne povezave in možnosti študija v tujini ter več kot 200 učnih baz (učnih mest za praktično usposabljanje socialnih delavcev). "Prakse je bilo dovolj, zagotovo pa bi jo lahko bilo še več, česar se zaveš šele po končanju šolanja. V času mojega študija je bil v vseh letnikih za praktično učenje namenjen en dan v tednu, v drugem letniku smo imeli poleg tega še teden dni strnjene prakse, v tretjem letniku pa poldrugi mesec strnjene prakse."

Sam je prakso opravljal na Centru za socialno delo Zagorje, prek katerega so izvedli projekt selitve brezdomca v stanovanje, center pa mu je omogočil tudi prakso v domu za starejše občane, pri pomoči na domu in v bivanjski enoti za brezdomce. Spoznaval je tudi življenjski svet uporabnika po odhodu iz psihiatrične bolnišnice. Izkušnje je poleg tega pridobival v varstveno-delovnem centru, na Gerontološkem društvu Slovenije in v dnevnem centru aktivnosti za starejše. Prepričan je, da bi se morali študentje usmeriti k različnim socialnim skupinam in spoznati različne socialne stiske. Izkušnja s to raznolikostjo jim lahko pozneje olajša odločitev, kje se zaposliti. "V centru za brezdomce sem, denimo, spoznal, kako je biti brez doma, ki ga običajno jemljemo kot nekaj samoumevnega." Študentje si sicer v tretjem letniku izberejo želeni modul, ki pokriva specifično populacijo. Sam je izbral modul socialno delo s starimi ljudmi, na voljo pa so še moduli socialno delo z mladimi, psihosocialna podpora in pomoč, socialna pravičnost in vključevanje, duševno zdravje v skupnosti in socialno delo v delovnem okolju.

Kaj bi spremenil v študijskem programu? "Na področju praktičnega usposabljanja se je že zgodilo nekaj sprememb, ki bi jih sicer predlagal tudi sam ‒ torej več prakse, več strnjene prakse in spodbujanje praktičnega usposabljanja na več kot le eni izbrani učni bazi v letniku.
Spoznavanje strnjenega delovnega tedna z nepredvidljivimi situacijami lahko deluje kot šok za študenta, a šoki so nujni, da s pomočjo refleksije presežemo svoje omejitve in dobimo pravi uvid v realnost na terenu. Potrebno bi bilo tudi večje poznavanja prava. Sam med študijem nisem dobil realnega občutka o tem, kako zelo je lahko socialno delo omejeno z zakonodajo in pravilniki. Več pozornosti bi namenil tudi delu z neprostovoljnimi uporabniki, ki si ne želijo sodelovati z nami, kreativnemu razmišljanju, oblikovanju programov, iskanju razpisov, črpanju denarja iz evropskih skladov, ustvarjanju socialnih podjetij in podobno."

Iskanje službe po opravljenem pripravništvu zanj ni bilo težavno: "Moja izkušnja je zelo pozitivna. Po študiju na prvi stopnji sem se odločil za študij na drugi stopnji. Še pred potekom študentskega statusa sem dobil priložnost za pripravništvo prek javnega razpisa na spletni strani Zavoda RS-a za zaposlovanje. Mesec dni po izteku pripravništva, ko sem se pripravljal na strokovni izpit, sem izvedel za prosto delovno mesto pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, se prijavil in bil izbran."

Na vprašanje, kako ga je študij pripravil na poklic, ki ga opravlja zdaj, odgovarja: "Študij mi je, glede na moje sedanje delovno mesto, omogočil razumevanje starih ljudi in razsežnosti njihovih težav ter hkrati razumevanje svojcev in njihovih stisk. A kar je najpomembneje ‒ način soustvarjanja rešitev. Naučil sem se opustiti vsevedno držo, priznati človečnost, napake, preseči mnoga rigidna prepričanja in spregovoriti, ko sem priča neenakostim."

Njegov nasvet brucem? "Brucem bi svetoval, da se preizkušajo na čim več različnih področjih, da se srečajo s čim več različnimi stiskami ljudi, zato da preizkusijo svoje znanje tudi v praksi. Socialno delo zahteva trdo kožo in pogosto je čutiti, da gre za Sizifovo delo. Po drugi strani pa ni mogoče ubesediti veselja, ko z nekom dosežemo želeno spremembo. Gre za občutljive situacije, stiske, težave, ki vsakokrat zahtevajo izviren pristop, zato moramo znati ravnati na način, ki človeka opogumlja. Naše ravnanje lahko zelo vpliva na življenje ljudi. Ob vsem tem ne smemo pozabiti nase. Menim, da šele takrat, ko smo sami na trdnih temeljih, lahko pomagamo drugim."