Temeljni mednarodni dokument, ki ga je treba upoštevati pri pravni ureditvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je Konvencija 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Konvencija, na katero se v uvodu v predlog sprememb in dopolnitev Zakona o delovnih razmerjih sklicuje ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, v 11. členu določa, da ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, pravico do razumnega odpovednega roka ali do nadomestila, razen ob hujših kršitvah pogodbe o zaposlitvi.

Glede odpravnin konvencija določa, da ima delavec v skladu z državno zakonodajo in prakso pravico do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače. Izplačuje ga neposredno delodajalec ali pa se izplačuje iz sklada, ustanovljenega iz prispevkov delodajalcev. Stroške ob morebitnem odpustu lahko prek socialnih transferjev, kot so starostni ali invalidski prejemki, prispevki iz zavarovanja za primer brezposelnosti ali drugih dajatev, odvajanih od delavčevega dohodka, krije tudi država. Mogoča je seveda tudi kombinacija, kjer pri prispevku za odpravnino sodelujeta delodajalec in država.

Tudi Evropska socialna listina v 4. členu določa, da morajo države pogodbenice v okviru zagotavljanja učinkovitega uresničevanja pravice do pravičnega plačila vsem delavcem priznati pravico do razumnega odpovednega roka pri prenehanju zaposlitve.

Osnova za izračun odpravnine ostaja nespremenjena, vezana pa je na povprečni mesečni dohodek zadnjega trimesečja pred pred obstojem razlogov za odpoved delovnega razmerja. Obstoječi sistem delavcu dodeljuje odpravnino v višini:
- 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto in manj kot pet let;
- 1/4 osnove, če je zaposlen pri delodajalcu od pet do 15 let;
- 1/3 osnove, če je zaposlen več kot 15 let.
Višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače.

Zakon, ki je v pripravi, naj bi zneske poenotil in omejil na petino osnove za vsako leto delovne dobe. Ob tem je treba poudariti, da navedeni roki in številke veljajo v ob rednih, nekrivdnih odpovedih ter ko odpoved pogodbe ni posledica poslovnih razlogov ali motenj v poslovanju.
Pogled onkraj meja
Skladno z nemško ureditvijo ima delavec v vseh primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kar vključuje tudi primer odpovedi iz operativnih razlogov) pravico do odpovednega roka, ki znaša minimalno 4 tedne in se postopno podaljšuje glede na trajanje zaposlitve oziroma delovne dobe, za najmanj 20 let delovne dobe pa mu pripada 7-mesečni odpovedni rok. Delavcu pa pripada odpravnina v višini polovice plače za najmanj 1 leto delovne dobe, 1 mesečne plače za najmanj 2 leti delovne dobe, 2 mesečnih plač za najmanj 4 leta delovne dobe, 2,5 mesečne plače za najmanj 5 let delovne dobe, 5 mesečnih plač za najmanj 10 let delovne dobe in 10 mesečnih plač za 20 let delovne dobe.
Švedska zakonodaja o varstvu zaposlitve je minimalni odpovedni rok zakoličila pri 1 mesecu in ga podaljšuje glede na trajanje zaposlitve pri delodajalcu. Po dveh letih zaposlenemu pripadata 2 meseca odpovednega roka, po 4 letih trije meseci ... po najmanj 10 letih dela pa zaposlenemu pripada 6-mesečni rok pred odpovedjo pogodbe. Pravica do odpravnine ni zakonsko določena, ob morebitni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pa je praviloma predvidena v kolektivnih pogodbah.