Ob mednarodnem prazniku dela, ko se spominjamo krvavega zatrtja protesta delavcev, ki so zahtevali osemurni delavnik, se je MMC vprašal, kako so se v zadnjih 30 letih spremenile pravice delavcev in koliko nam jih je sploh še ostalo.

Evelin Vesenjak, sekretarka sindikata KNSS Neodvisnost za ljubljansko regijo, je prepričana, da je največja razlika v položaju delavcev nekoč in danes ta, da sta se včasih "spoštovala delavec in njegovo delo, česar danes več ni".

Več o tem, kakšno vlogo imajo sindikati danes in kakšno so imeli nekoč, katere pravice so se kršile nekoč in katere se danes, in še kaj preberite v spodnjem intervjuju.

Lahko na kratko opišete, kako so se delavske pravice spremenile v zadnjih 30 letih?
V zadnjih 30 letih so se delavske pravice samo še zmanjševale in nekatere celo ukinile. Od leta 1976, ko je na tem področju veljal zakon o združenem delu, pa do leta 1989, ko je bil sprejet zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki je bil nadgrajen z zakonom o delovnih razmerjih iz leta 1990, pravice delavcev pa specificirane skozi splošno kolektivno pogodbo leta 1997, pa vse do sprejema novega zakona o delovnih razmerjih leta 2002, katerega spremembe so bile sprejete v letu 2007, se pravice ožajo, zmanjšujejo in tudi ukinjajo.

Da o zadnjih predlogih sprememb tega zakona ne govorim. V teh predlogih se predvideva znižanje odpravnin in skrajšanje odpovednega roka (prvi sveženj), v jeseni pa še ukinitev povračil materialnih stroškov dela - prevoza in prehrane (drugi sveženj). Približni izračun po zdaj veljavnem zakonu o minimalni plači nam pokaže, da delavec v naši državi ne sme zaslužiti manj kot 734,15 evra bruto, kar nanese približno 560 evrov neto (odvisno od olajšav, ki jih uveljavlja posamezni delavec).

Če dopustimo uveljavitev vseh predlogov sprememb, katere sem predhodno omenila, bo delavec dolžan iz svoje neto plače poravnavati materialne stroške dela - prevoz in prehrano, ki pri nekaterih delavcih skupaj znašajo od 100 pa vse do 250 evrov. Potem bo temu delavcu za preživljanje ostalo borih 310 evrov. In povejte mi, kako naj s tem denarjem preživi sebe in seveda tudi svojo družino!?

Naj navedem le še podatek, da višina zdaj določene minimalne plače posega vse do šestega tarifnega razreda na lestvici izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah. Proizvodni delavci pa imajo pogodbe sklenjene od prvega pa do največ četrtega tarifnega razreda, za peti in vse nadaljnje tarifne razrede se zahteva tudi določena stopnja izobrazbe ustrezne smeri. Ugotavljamo torej, da se pravice delavcev zmanjšujejo, da delo delavca nima nobene cene in da je vrednost delavca skoraj na ničelni točki!

Opozorim pa naj tudi na dejstvo, da ima zakon o minimalni plači tako pozitivne kakor tudi negativne učinke. Pozitivni učinek tega zakona je, da naj bi pred pragom revščine držal vse delavce v državi (vprašanje je, ali je res tako), medtem ko je negativni učinek tega zakona uravnilovka v plačnem sistemu, ki delavce destimulira.

Katere pravice so bile v ospredju (oz. katere so bile bolj spoštovane) včasih in katere so danes?
V časih pred 30 leti se je delavec zaposlil in ni bilo vprašanje, ali bo zaposlen za določen ali nedoločen čas. Takrat se je reklo, da je delavec zaposlen za stalno. V današnjem času se delavci zaposlujejo le še za določen čas, ta določba zakona pa se pozneje izrablja v nezakonite namene, saj se delavcu pogodba le podaljšuje za neko novo, določeno obdobje, vmes pa se ga še navidezno zaposli enkrat na eno, drugič na drugo delavno mesto, da delodajalcu po določbah zakona ni treba skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Takrat so se spoštovali tako odmori med delovnim časom kakor tudi med dvema zaporednima delovnima dnevoma in tedenski odmor. Spoštovala sta se tudi letni dopust in regres za letni dopust. Prav tako so se plačevali vsi potrebni prispevki, za katere vidimo, da se danes v večini primerov ne plačujejo. Predvsem pa sta se spoštovala delavec in njegovo delo, česar danes več ni!

Katere pravice so bile najpogosteje kršene nekoč in katere se kršijo danes?
V tistih časih so morda največkrat kršili pravila nadurnega dela - a to ne zato, ker bi delodajalec tako zahteval, ampak zato, ker so delavci želeli delati nadure, ki so bile dobro in tudi pošteno plačane. Lahko rečemo, da je bila to zavestna odločitev delavca, ki pa ni bila v njegovo škodo, temveč v njegovo korist.

V današnjem času pa zelo težko izpostavim najpogostejše kršitve, saj se kršijo čisto vse pravice delavcev. Delodajalci to počnejo zavestno, pred očmi vseh pristojnih institucij v državi. Včasih celo z njihovim blagoslovom, npr. pri zamiku oziroma neplačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. In škoda, povzročena delavcem, je ogromna!

So po vašem mnenju pritiski na delavce večji zdaj ali so bili večji v preteklosti? Je razlika tudi v vrstah pritiskov? Kakšni so bili nekoč in kakšni so danes?
Pritiski na delavce so v tem času bistveno večji, kakor so bili nekoč. V preteklosti je delavec delal na svojem delovnem mestu, seznanjen je bil s celotnim postopkom v procesu proizvodnje in poznal je svoje naloge. Vedel je, da mora dobro delati, saj bo od tega imel koristi. Poleg plače so bili v tistem času delavci deležni tudi dobička. To je bil, lahko rečemo, neke vrste pozitiven pritisk. Predvsem pa je bil delavec takrat cenjen.

Danes je delavec pod popolnoma drugačnim pritiskom. Njegova pogodba je sklenjena za določen čas in na izpraznjeno mesto jih čaka veliko. Nima svojega delovnega mesta, saj mora delati čisto vse, kar mu dajo. Ni pomembno, koliko truda vloži v svoje delo, od tega se mu bo vrnila le mizerna plača, dobička ne bo deležen. Stroji, s katerimi dela, so v očeh delodajalca vrednejši od njega. Sam je le nepotrebni strošek s poteptano zavestjo in lahko le nemočno opazuje, kako se drugi bogatijo na njegov račun.

Opažate kakšne spremembe v pogledu delavcev na sindikate? Jim ljudje zdaj bolj ali manj zaupajo oz. se nanje obračajo?
V preteklosti so bile zadeve urejene na drugačen način in takratni sindikat je sicer vse skupaj spremljal, a imel vlogo bolj pri organiziranju piknikov, izletov, dopustovanja in ozimnic. V današnjem času pa je sindikat zadnja obramba delavca pred neusmiljenim kapitalizmom. Vloga sindikata danes se diametralno razlikuje od vloge sindikata nekoč.

Na žalost pa je danes sindikat le eden od partnerjev v socialnem dialogu (glede na zadnje dogodke se lahko celo vprašamo, ali to sploh še je), kjer se je treba o vsem dogovoriti. Vendar pohlep kapitala prevlada nad vsem tudi zaradi moči, ki jo ima ravno zaradi kapitala, s katerim se danes poganja celotno politično kolesje, in sindikat ostane sam v svojih zahtevah, s tem pa seveda največkrat tudi preglasovan.

Zaupanje ljudi v sindikat se načrtno uničuje ravno zaradi tega, da bi povsem zamrlo. Takrat bi se odprl prostor za vse poteze, ki jih nasprotna stran počasi načrtuje že vse od začetka, in če pride do tega, potem se nam piše res zelo, zelo slabo. A ironija vsega tega je ta, da se ravno ti ljudje, delavci, ne zavedajo svoje moči. Če bi namreč za sindikatom (ali za sindikati) stali prav vsi delavci v državi, peščica kapitalistov in z njimi tudi politika ne bi mogli več početi tega, kar počnejo danes!

Imajo sindikati po vašem mnenju danes večjo ali manjšo vlogo pri uveljavljanju pravic delavcev? Zakaj?
Vloga sindikata danes je večja od vloge sindikata nekoč. Zakaj, ni treba razlagati, saj je zadeva jasna. A pomembno je, da se sindikat bori le za pravice delavcev in nikakor ne pusti manipulacije tudi v svojih vrstah zaradi političnega pritiska ali pritiska kapitala. Boriti se je treba za človeka dostojno življenje, ki je mogoče le z dostojno plačo in urejeno delavno pravno zakonodajo. Od sadov delavčevega dela naj ima koristi tudi in predvsem delavec, ne le peščica kapitalistov. V naši ustavi piše (vsaj za zdaj še), da smo socialna država. Mar smo še res? To določbo je treba upoštevati, izvajati in se tega držati.