Del stroke v Zvezi društev pedagoških delavcev (ZDPD) je do neke mere zmotila zadnja poteza države, da vsem učencem prvega razreda osnovne šole zagotovi zastonj učbenike, pa tudi delovne zvezke in delovne učbenike; torej vsa gradiva. Ne le to, v delu naj bi bila nova ureditev, po kateri naj bi učitelji v sklopu avtonomije povsem sami odločali, katera učna gradiva naj uporabljajo - lahko tudi nobenih sploh. Zato so priredili okroglo mizo, kjer so sodelovali profesor na ljubljanski filozofski fakulteti Damijan Štefanc, razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek, profesorica didaktike na Univerzi na Primorskem Amalija Žakelj ter njen kolega s Pedagoške fakultete v Ljubljani Gregor Torkar.

Avtonomija, kjer ni učbenika
Štefanc je poudaril, da je treba učiteljsko avtonomijo sicer ščititi, toda z razlogom je umeščena v širši sistem stroke in ni absolutna. Širjenje učiteljeve avtonomije do te mere, da lahko popolnoma sam odloča, katera učna gradiva bo uporabil, in se celo odloči, da učbenikov sploh ne bo, saj jih bo izdelal sam; po Štefančevi oceni ni korak v pravo smer. Takšne poteze so bile v preteklosti že uporabljene za to, da se upraviči krčenje sredstev za osnovne šole (OŠ), je zatrdil in podkrepil s primerom. Pred leti je bila osnovnim šolam že dana možnost avtonomne presoje, ali bodo imele delno diferenciacijo ali ne. Večina šol, ki se ni odločila za delno diferenciacijo, je to storila zaradi pomanjkanja denarja ali infrastrukture, je zatrdil. "Podobna nevarnost je pri zagotavljanju ustreznih, kakovostnih učnih gradiv. Poudarjam, uporaba ali neuporaba kakovostnih učnih gradiv ne sme biti alternativa," je izjavil na okrogli mizi.

"Kakovost mora ostati strokovno vprašanje. Zadnje odločitve me spominjajo na rimske čase kruha in iger, kjer se uporablja napačne argumente in zasleduje napačne interese. Uvajanje novih rešitev je lahko dobronamerno, ampak lahko naredi veliko škodo," je komentiral Torkar.

Marjanovič Umkova je informacije razumela tako: vsaka šola se bo lahko sama odločila, da nekateri razredi enostavno ne bodo uporabljali učbenikov. "To pomeni krepek korak nazaj, da ne bom dejala v katera leta ... Ne vem, kako bi z vidika pravičnosti izgledalo, če bi eni otroci na šoli imeli strokovno pripravljeno in na nacionalni ravni potrjeno gradivo, na drugi šoli pa bo ta skrb povsem na ravni učitelja. Da se razumem, učitelj je lahko zelo dober, ampak pouk v šoli poteka na ravni učbenikov," je izjavila. Tudi sama vidi predvsem zanko finančne narave, v prihranku pri nekaterih razredih in prerazporejanju denarja na druge. "To se ne sme zgoditi."

Tudi korak ministrice za šolstvo Maje Makovec Brenčič, da se vsem prvošolcem zagotovi brezplačna gradiva prek učbeniških skladov, je za Torkarja sporen. "Ali je odločitev za brezplačna gradiva v prvem razredu resnično pomaga sistemu učbeniških skladov kot celoti? Ne, mislim celo, da je rešitev v nasprotju z ustavo," je izjavil. Učence v prvih razredih, tudi tiste, ki potrebujejo učno pomoč in dodatno pozornost, medsebojno izenačuje in zanje jemlje sredstva, prvotno namenjena višjim razredom. Ko pa bodo ti učenci, ki potrebujejo dodatno pomoč, vstopili v višje razrede, denarja zanje ne bo več dovolj, je pojasnil. "Ideja o šolah brez učbenikov še dodatno otežuje enak dostop do kakovostnega znanja, tovrstni poskusi v našem vzgojnem sistemu niso na mestu," je izjavil.

Odpraviti učbeniške sklade?
Štefanc je predlagal rešitev, ki je "s strokovnega vidika najprimernejša". "Moje mnenje je, da bi morali resno zastaviti strategijo odpravljanja učbeniških skladov. Vsi v osnovni šoli bi morali dobiti obvezna gradiva, ki jih učitelj določi, v trajno last. S tem država učencem, pa tu učiteljem, omogoči, da gradiva v svoji polnosti didaktično, funkcionalno uporabljajo. Predstava, da je knjiga svetinja, ki se jo z orokavičenimi rokami previdno vzame, za učbenike ne sme veljati," je izjavil. Učbeniki bi morali biti vsi popisani, porisani, podčrtani, s čimer bi se učenci z njimi aktivno - in ne le bralno pasivno - ukvarjali in tako pridobivali znanje in omiko.

Dokler morajo učenci učbenike konec šolskega leta povsem nepoškodovane vrniti v sklad, to ni mogoče, je poudaril.

Torkar je dodal, da so zaradi tega precej prizadeti tudi založniki, namreč pri oblikovanju učbenikov. Pripravijo jih namreč z mislijo na to, da se učbeniki zgolj berejo, zato so navadno bolj naphani z besedilom in pogosto preveč izpostavljenimi pojmi. "Učbeniki so oblikovani tako, da se lahko pri prebiranju iz njih čim več nauči. Če pa bi sistem omogočal, da vanje pišemo, podčrtujemo in izpisujemo, da torej učenci z besedilom delajo aktivno, bi bila učbenik in stran v njem povsem drugače zastavljena."

Da bi bilo optimalno, če bi si vsak učenec učbenike lastil, se je strinjala tudi Žakljeva, ki je sicer na okrogli mizi naštela strokovne vidike, po katerih se učbeniki ocenjujejo. Izpostavila je še vlogo staršev, ki da morajo otroke zgodaj seznaniti s knjigami in jim pomagati vzpostaviti odnos do branja.

Kako postaviti in plačati nov sistem
A če se država že odloči, da mora učenec učbenik dobiti v trajno last, kdo bo to plačal? To naj iztuhta država, je pozval Štefanc. "Ključno ni to, da mora država plačevati in financirati nevemkaj, strinjam se, da je treba založnike priviti do konca. Konec koncev imamo zgled v Avstriji [kjer je država določila najvišje cene učbenikov, op. a.]. Država mora s sicer omejenimi finančnimi sredstvi zagotoviti, da bodo otroci gradiva imeli. Ker zgolj od prebiranja učbenikov ne bodo imeli veliko," je dejal.

Kot predsednik Zveze društev pedagoških delavcev od države pričakuje vsaj zagotovilo, da si bodo za to resno prizadevali in da bodo že naslednje leto prišli do rešitve, da bo trajna last zagotovljena za učence drugega razreda - in tako še naslednjih osem let.

Možne rešitve so številne, lahko tudi po zgledu šolske prehrane, po katerem bi bili učbeniki brezplačni za otroke do 3. dohodninskega razreda, nato pa stopijo v igro različne stopnje subvencij. "Ni stvar stroke, da se s tem ukvarja. Enkrat bi že morali doseči soglasje, da politika sledi strokovnim argumentom in ne obratno," je še dejal Štefanc.

Pečan: Poslušajte praktike
Nad slišanim ni bil zadovoljen predsednik Združenja ravnateljev Gregor Pečan, ki je opozoril na povsem akademsko naravnanost okrogle mize in manko tistih, ki učbenike uporabljajo v praksi. "Če Štefanc misli, da bo to rešilo družbo znanja, sem zelo razočaran. Učbenike v trajno last učencev pomeni, da bo čez pet let kontejner za star papir zelo poln," je izjavil v komentarju iz občinstva. Ocenil je, da je slovenski šolski sistem mednarodno primerljivo zelo kakovosten in da so tudi učbeniki ter ostala učna gradiva načeloma strokovno in dobro pripravljena.

Učbeniški skladi so bili ustanovljeni zato, da bodo učbeniki laže dostopni vsem, tudi tistim na socialnem robu, je poudaril. Težave so nastale pred desetimi leti, ko je država ukinila participacijo (prispevek) staršev vanj, in ko leto kasneje ministrstvo ni zapolnilo izpada. Tako so skladi osem let životarili skoraj brez obnavljanja in na robu zakonitosti, in šele v zadnjih letih, ko je država zanje prispevala po nekaj milijonov letno, so spet obnovili polno funkcionalnost, je zatrdil Pečan.

Zanj je bolj problematična vloga staršev, ki lahko določijo količino učnih gradiv (s tem pa tudi ceno in stroške), pri tem pa precej omejujejo učitelja. "Ta vloga staršev je neustrezna," je zatrdil. Je pa res, da je ravno ta del sistema poskrbel, da se je neenakost v sistemu zmanjšala. Nekoč je bil namreč strošek za gradiva po šolah različen, od 20 evrov do 150 evrov na učenca, zdaj pa je razpon precej zmanjšan.

Za bolj celovite rešitve
Zveza društev pedagoških delavcev je sicer pred kratkim objavila protest zaradi načrtovanih sprememb zakona o osnovni šoli. Moti jih, da je stroka - po njihovih besedah - premalo upoštevana oziroma da predlagane spremembe niso smiselno povezane v neki strokovni koncept; očitek, ki leti tudi na zgoraj obravnavane možnosti.