c Zvonko Fišer in takratni pravosodni minister Aleš Zalar ravnala koruptivno.

S svojim ravnanjem sta "tretji osebi omogočila nepremoženjsko korist v obliki zasedbe delovnega mesta generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, s čimer so izpolnjeni tudi vsi znaki korupcije, kot jo opredeljuje 1. točka 4. člena zakona o integriteti in preprečevanju korupcije", pojasnjujejo pri protikorupcijski komisiji.

Omenjena 1. točka določa, da je korupcija "vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega".
Prehitela sta javni natečaj
Po ugotovitvah senata KPK-ja je Fišer kršil dolžno ravnanje s tem, da je 9. februarja 2012 takratnemu ministru za pravosodje podal predlog, da se za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva imenuje Škrlec, čeprav predhodno ni bil izveden oziroma dokončan javni natečaj, kot to zahteva zakon o državnem tožilstvu.
Imenovanje je bilo izvedeno na zadnji dan vlade Boruta Pahorja in tik pred prihodom vlade Janeza Janše.

Prav tako po ugotovitvah KPK-ja "ni bil objavljen poziv k prijavam za dodelitev in bila sprejeta ustrezna odločitev državnotožilskega sveta". "To pa sta edini možnosti oziroma edina postopka, ki ju zakon predvideva za zakonito zasedbo omenjenega delovnega mesta," ugotavlja KPK.

Zalar je po ugotovitvah KPK-ja kršil dolžno ravnanje s tem, ko je 9. februarja 2012 izdal odločbo, s katero je Škrleca imenoval za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, čeprav predhodno niso bili izvedeni postopki, ki jih komisija navaja že pri Fišerju.

Nezdružljiva postopka
Kot izhaja iz končnega poročila, je KPK ugotovil, da je bil Škrlec na položaj generalnega direktorja imenovan s kombinacijo dveh različnih, sicer samostojnih postopkov, ki ju ni mogoče združevati na način, kot je to izvedlo vrhovno tožilstvo. Slednje je namreč za imenovanje najprej uporabilo natečajni postopek, ki ga je predvideval takrat veljavni zakon o državnem tožilstvu. Na njem je bil kot najprimernejši izbran Škrlec, ko pa se je eden od neizbranih kandidatov pritožil, je Fišer postopek ustavil in predlagal, da se Škrlec imenuje po drugem postopku, in sicer postopku dodelitve. Po njem se lahko na omenjeni položaj dodeli tudi kateri od državnih tožilcev (vmes je Škrlec postal državni tožilec), pri čemer poziv k prijavam objavi pravosodno ministrstvo, dodelitev pa izvede državnotožilski svet.
A po ugotovitvah KPK-ja so bila v obeh postopkih opuščena ravno tista dejanja, ki omogočajo konkurenco, prav tako ni jasno, ali je šlo pri samem postopku za dodelitev ali za izbiro po natečajnem postopku. S takšnim nedovoljenim mešanjem postopkov je po ugotovitvah KPK-ja tožilstvo želelo pospešiti sam postopek, ki bi ga sicer zadržala pritožba. Celotna kronologija po ugotovitvah KPK-ja kaže tudi na tesno usklajenost med ravnanji generalnega državnega tožilca in resornega ministra, "ki nakazuje na izrazito favoriziranje določenega človeka".

Zalar: Bil sem vezan na Fišerjev predlog
KPK je osnutek poročila v presojo poslal tudi Zalarju in Fišerju. Zalar je v odgovoru na osnutek napisal, da ni mogel ravnati drugače, saj da je vezan na predlog generalnega tožilca. KPK pa mu odgovarja, da je ob imenovanju "nedvomno vedel za pomanjkljivosti" postopka, s tem pa tudi za to, da je bil postopek nezakonit.

Fišer je v odgovoru zapisal, da je njegovo delo teklo izključno na podlagi razumevanja zakona, do kakršnega je bilo mogoče priti v trenutku, ko je tekel postopek. Spremenjeni zakon, ki je določal novo delovno mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, je namreč začel veljati tik pred imenovanjem, do takrat pa ni bil izpeljan še noben takšen postopek. Zalar je zoper postopek KPK-ja pred časom sprožil upravni spor, vendar ga je vrhovno sodišče kot drugostopenjski organ pred kratkim zavrnilo.

Postopek imenovanja sta že presojala tudi pravosodno ministrstvo in inšpektorat za javni sektor. Prvo je podobno kot zdaj KPK ugotovilo, da sta bila pri imenovanju nedopustno združena in uporabljena dva samostojna postopka. Inšpektorat se je pri preverjanju postopka imenovanja razglasil za nepristojen. Imenovanje je presojalo tudi upravno sodišče, ki je ugotovilo, da ga je mogoče šteti kot samovoljo pri izvrševanju oblasti.

Senat KPK-ja je svoje mnenje sprejel v sestavi Boris Štefanec in Igor Lamberger.
Postopek v zvezi z ravnanjem samega Škrleca je komisija ustavila, ker v obravnavani zadevi glede na zbrane podatke ni mogla potrditi obstoja kršitev iz pristojnosti komisije, je zapisano v sporočilu KPK-ja.

Zalar: Nisem se mogel braniti
Zalar je v odzivu za STA dejal, da odločbe KPK-ja ni prejel, niti je ni njegova odvetnica. To po njegovih besedah dokazuje, da se je komisiji v tej zadevi "izredno mudilo". Kot je pojasnil, je očitno želela prehiteti odločitev ustavnega sodišča, ki v isti zadevi obravnava njegovo ustavno pritožbo. Nekdanji pravosodni minister je ustavnemu sodišču tudi predlagal, naj do dokončne odločitve komisiji prepove kakršno koli objavljanje končnih ugotovitev. "KPK očitno to ve, zato so pohiteli," je prepričan.

V ustavni pritožbi je Zalar pojasnil, da je KPK kršil njegove ustavne procesne pravice, ker mu ni omogočil, da bi se v postopku branil. Tako po njegovih besedah ni imel možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov, niti ni KPK izvajal tistih dokazov, ki bi jih sam predlagal. "Tu sem bil popoln objekt nekega postopka, na koncu katerega je KPK mene pribil na sramotilni steber, jaz naj se pa zdaj pritožujem od Poncija do Pilata," je dejal Zalar.

V tej fazi se Zalar tako ukvarja z osnovnim procesnim vprašanjem, ali ima prizadeti v takem postopku pravico, da se brani, in na kakšen način naj mu bo ta pravica zagotovljena, da bo tudi učinkovita. "Zato se o vsebini očitkov sploh še ne morem izrekati," je pojasnil. Ko bo jasno, kakšen položaj v postopku lahko sploh ima oz. ali je stranka v postopku ali ne, se bodo po njegovih besedah lahko začeli pogovarjati o vsebini.

Zalar bo tožil državo
Ob tem je napovedal, da bo na osnovi odločitve KPK-ja razširil postopke v svojo obrambo. Ustavno sodišče, ki obravnava njegovo pritožbo, bo o tem obvestil, prav tako bo "očitno moral vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločitev KPK-ja". Napoveduje pa tudi odškodninsko tožbo zoper državo zaradi "očitno nezakonitega ravnanja KPK-ja in njegovih članov".

Zalarjev odziv na omrežju Twitter:

Najprej obsodba, potem sojenje, je rekla KPK v zadevi Skrlec. Kot v pravljici Alica v cudezni dezeli. Grozljivo poteptan 22. clen ustave.

— Aleš Zalar (@AlesZalar) April 10, 2015