Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in Koroškem je bila predvsem delo velikih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani, ki so že pred aprilom 1945 osvobodili velik del območja, je za MMC o zgodovini poti Primorske v skupno domovino dejala Nevenka Troha, zgodovinarka in znanstvena svetnica na Inštitutu za novejšo zgodovino.

Ko govorimo o združevanju Primorske z matično domovino, pogosto govorimo o njeni priključitvi, medtem ko pri Prekmurju omenjamo vrnitev. Zakaj tako? Je to pomembno razlikovanje?
Razlikovanje je pravzaprav umetno. Prekmurje, ki je sodilo v ogrski, in ne avstrijski (kot druge, s Slovenci poseljene dežele) del Habsburške monarhije, je bilo priključeno Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) s trianonsko mirovno pogodbo z Madžarsko, ki je bila podpisana 4. junija 1920, medtem ko je zaradi madžarske večine v Monoštru območje, poseljeno s porabskimi Slovenci, pripadlo Madžarski. Ozemlje med mejo, ki je bila določena s pogodbo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, ki je bila podpisana novembra 1920 v Rapallu, in današnjo mejo med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo pa je bilo priključeno v dveh (oziroma treh) fazah. Prva je bila mirovna pogodba z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 in uveljavljena 15. septembra (datum praznika!) isto leto, druga spomenica o soglasju (bolj znana kot Londonski memorandum), podpisana oktobra 1954, tretja, "dokončna" odločitev o meji, pa Osimski sporazumi, podpisani novembra 1975.

Kdaj se je torej začel proces priključevanja Primorske, kdaj se je začela zavest o slovenstvu na tem ozemlju aktivno buditi in kaj vse jo je oviralo?
Narodna zavest primorskih Slovencev je bila že pred 1. svetovno vojno močno razvita. To nam dokazuje široko razpredena mreža slovenskih šol, kulturnih društev, časopisov, tiskarn, pa tudi vse močnejša gospodarska dejavnost. Vse od druge polovice 19. stoletja je rasel tudi vpliv slovenskih intelektualnih in gospodarskih krogov v Trstu in še bolj v Gorici, kjer je prišlo tudi do hudih političnih spopadov med predstavniki italijanskih in slovenskih strank in društev. O procesu priključevanja torej ne moremo govoriti, saj je bilo to območje do konca 1. svetovne vojne leta 1918, ko ga zasedejo italijanske (antantne) sile, del avstrijske polovice monarhije.

Kakšno je bilo razpoloženje na Primorskem med prvo svetovno vojno in nato po njej? Na kakšen izid so po vojni upali Slovenci? So vedeli, da bodo "končali" pod Italijo?
Vedeti moramo, da je po velikem delu Primorske potekala soška fronta, zato je bila večina tamkajšnjega prebivalstva internirana. Za primorske Slovence je bila najslabša možna rešitev priključitev k Italiji, ki pa je z zmagami antantnih sil vse bolj postajala resničnost. Italija je namreč vstopila v 1. svetovno vojno na strani antantnih sil, potem ko je aprila 1915 z njimi (naj spomnim, da med podpisniki ni bilo ZDA, ki takrat še niso bile v vojni) podpisala sicer tajni Londonski pakt, po katerem bi po zmagi dobila velik del Primorske, Istro in tudi dele Dalmacije ter otoke. Sporazum pa je kmalu postal znan.

Je bila torej Rapalska pogodba veliko razočaranje? So se čutili izdane?
Za vse Slovence je bil rezultat mejnih pogajanj po 1. svetovni vojni veliko razočaranje, saj je bilo slovensko etnično ozemlje razdeljeno med štiri države. V Dravski banovini, ki je obsegala skoraj vse slovensko ozemlje v okviru jugoslovanske države, je leta 1931 živelo 1.100.000 Slovencev, zunaj jugoslovanskih meja pa več kot 400.000. Kraljevina Italija je z Rapalsko pogodbo novembra 1920 priključila ne samo narodnostno mešana, ampak tudi popolnoma slovenska ozemlja, celo tista, ki so bila zunaj pojma Julijske krajine. Tam je na tretjini slovenskega etničnega ozemlja leta 1921 živelo od 324.000 do 361.000 Slovencev. V Avstriji je sredi tridesetih let živelo približno 75.000 Slovencev, na Madžarskem pa med pet in sedem tisoč.
Po razpadu Avstro-Ogrske so največjo spremembo doživeli Slovenci v Italiji, saj so bili vključeni v zanje povsem tujo državo, ki je bila v nasprotju z dotedanjo habsburško monarhijo država, ki skoraj ni imela manjšinskega prebivalstva in je zrasla na ideji nacionalne enotnosti ter zato enačila državno in narodnostno pripadnost. Slovenci v Avstriji in na Madžarskem so sicer ostali znotraj spremenjenih meja pravnih naslednic monarhije, ki pa sta bili odtlej tudi zasnovani na načelu narodne enotnosti. Koroški in štajerski Slovenci so postali narodna manjšina v državi, ki je, tako kot tudi njeni naslednici - od leta 1934 avtoritarna stanovska država in od 1938 nacistična Nemčija - sebe razumela kot nemško nacionalno državo. Vse tri države so skušale uveljaviti nacionalni princip, med seboj so se v bistvu razlikovale le v načinu in predvidenem tempu "etničnega čiščenja". Zanje so bile narodne manjšine moteč element, ki so ga poskušali čim prej asimilirati.

Kakšno je bilo torej življenje Slovencev v tem obdobju?
Po zasedbi tega območja je italijanska civilna uprava slovenski in hrvaški manjšini še dopuščala precej razgibano politično, gospodarsko in kulturno delovanje. Hkrati pa je izvajala nekatere raznarodovalne ukrepe in podpirala nastajajoče fašistično gibanje, zato se je njegovo nasilje nad pripadniki manjšine začelo še pred podpisom Rapalske pogodbe novembra 1920, s katero je to ozemlje postalo del italijanske države. Prva fašistična akcija, ki je simbolizirala takratne in prihodnje odnose italijanskih oblasti do slovenske manjšine, je bila požig osrednjega sedeža slovenskih ustanov Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Demokratično oblast je leta 1922, torej devetnajst let pred napadom sil osi na Jugoslavijo, zamenjal avtoritarni fašistični režim. T. i. obmejni fašizem naj bi postavil temelje za italijanski prodor na jugovzhod. Po njegovem nastopu se je raznarodovanje primorskih Slovencev (in istrskih Hrvatov) stopnjevalo in preraslo v kulturni genocid. Posledica raznarodovalnega pritiska je bila tudi emigracija Slovencev in Hrvatov. Po ocenah raziskovalcev se je med vojnama izselilo skoraj 20 odstotkov slovenskega in hrvaškega prebivalstva, največ v Jugoslavijo.

Kako pomembna je bila v obdobju po 1. svetovni vojni vloga tigrovcev in ali je zdaj dovolj priznana?
Po prepovedi delovanja strank in organizacij konec dvajsetih let se je politično življenje slovenske manjšine umaknilo v ilegalo. Krščanskim socialcem in narodno-liberalnemu taboru se je v boju za ohranitev narodne identitete sredi tridesetih let priključila italijanska komunistična stranka in posebej njen slovenski del. Medtem ko so krščanski socialci nasprotovali radikalnemu iredentizmu, da bi obvarovali ljudi pred žrtvami, je iz narodno-liberalne struje izšla organizacija TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki jo je jeseni 1927 ustanovila radikalno usmerjena mladina. Organizacija je z demonstrativnimi terorističnimi akcijami opozarjala svetovno javnost na brezupen položaj slovenske manjšine v Italiji.
Vloga tajne organizacije TIGR je bila pomembna, tako kot je bilo pomembno delovanje vseh drugih slovenskih protifašistov v Italiji, zato morajo vse najti ustrezno mesto v slovenskem kolektivnem spominu. Delovanje organizacije TIGR so povojne oblasti dolga leta zamolčevale. Tega ne moremo reči za zgodovinopisje, pri čemer naj spomnim samo na dela dr. Milice Kacin Wohinz. Po letu 1991 pa je bila vloga TIGR-a postavljena v ospredje, pri čemer pa se je "pozabljalo" na druge primorske protifašiste.

Je zaradi nasilja fašizma po njegovi eskalaciji v 2. svetovno vojno med Primorci takoj "zavrelo"? Namreč pojavov širše kolaboracije z okupatorjem na tem področju skoraj ne zaznavamo.
Deloma sem odgovorila že v prejšnjem vprašanju. Naj spomnim, da območje zahodno od rapalske meje aprila 1941 ni bilo okupirano, saj je bilo sestavni del države, Italije, ki pa je okupirala del ozemlja (slovenske) Dravske banovine (Ljubljanska pokrajina). Kljub temu se je tudi na Primorsko že leta 1941 razširilo osvobodilno gibanje, saj je bila prav vojna "priložnost", med katero bi lahko dosegli spremembe meje (ne le z Italijo). Cilj vseh političnih usmeritev med Slovenci je bila Zedinjena Slovenija, torej t. i. etnična meja. Uresničitev Zedinjene Slovenije je bila pomembna tudi za osvobodilno gibanje. Stališče o ozemeljskem združevanju Slovencev so v osvobodilnem gibanju večkrat izrazili že v letu 1941, npr. tudi v programu Osvobodilne fronte, Temeljnih točkah iz novembra 1941, kjer so zapisali, da pomeni oboroženi boj proti okupatorjem "zhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev". Slovenskega osvobodilnega gibanja se je pripravljalo tudi na mejna pogajanja. Pri tem je imel najpomembnejšo vlogo januarja 1944 ustanovljeni Znanstveni inštitut pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je nadaljeval delo komisije za mejna vprašanja in ga je vodil zgodovinar Fran Zwitter. Inštitut je že med vojno pripravljal zgodovinske, pravne, gospodarske in druge elaborate z dokazili o upravičenosti slovenskih (in hrvaških) mejnih zahtev. Slovenske zahteve je podprlo tudi vodstvo jugoslovanskega osvobodilnega gibanja. Naj spomnim na Titov govor 12. septembra 1944 na Visu, v katerem je poudaril, da se bliža ura, "ko bomo morali govoriti o mejah naše dežele. /.../ Naši narodi se bore /…/ tudi za osvoboditev tistih naših bratov, ki so desetletja vzdihovali pod tujim jarmom. S tem bojem morajo biti osvobojeni naši bratje v Istri, slovenskem Primorju in na Koroškem in živeli bodo svobodno s svojimi brati v novi domovini. To je želja vseh nas in to je tudi njihova želja. Tujega nočemo, a svojega ne damo."
Za skoraj vse primorske Slovence je bilo nepredstavljivo vsakršno sodelovanje z italijanskimi oblastmi, še toliko bolj, potem ko so te napadle in okupirale dele Jugoslavije. Do pojava primorskega domobranstva je tako prišlo šele po kapitulaciji Italije septembra 1943 in nemški okupaciji. Nemški okupator je namreč primorskim Slovencem dal nekaj narodnostnih pravic (šole, župane itd.), zato so nekateri krogi začeli z njim sodelovati. Vendar pa primorsko domobranstvo (Slovenski narodnovarnostni zbor) ni nikoli imelo pomembnejše vloge.

Precej slovenskih primorskih duhovnikov je kljub prevladi komunistov v njem sodelovalo z osvobodilnim gibanjem, saj so v njem prepoznali tisto silo, ki lahko doseže spremembo meje. Naj njihovo odločitev ponazorim z izjavo najvidnejšega med njimi, Virgila Ščeka, ki je v času mirovnih pogajanj v začetku leta 1946 zapisal: "Ali zdaj ali nikoli! /.../ Jugoslavija bije zdaj zgodovinsko bitko, gre 'za biti ali ne biti' naše Primorske. In generalni štab v tej bitki je naša sedanja vlada. V tem trenutku moramo biti vsi z njo, kakor en mož, brez ozira, ali je 'naša' ali ni 'naša.'"
Kaj vse je vplivalo na odločitve o razdelitvi ozemlja oziroma odločanje o meji po 2. svetovni vojni?
Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in Koroškem je bila predvsem delo velikih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani, ki so že pred aprilom 1945 osvobodili velik del območja. Za jugoslovanskimi enotami so na območje med Sočo in poznejšo razmejitveno črto, tudi v Trst in Gorico, že 2. maja prišle tudi enote britanske armade. Koroški odred pa je 8. maja, nekaj ur za enotami 8. britanske armade, vkorakal v Celovec. Ker dogovora o jugoslovanski zasedbeni coni ni bilo, so zahodni zavezniki zahtevali, da se jugoslovanske sile iz Avstrije takoj umaknejo, kar se je zgodilo do 21. maja. Ob tem pa so jugoslovanske oblasti poudarile, da se s tem Jugoslavija ne odreka ozemeljskim zahtevam do Avstrije. Zahodni zavezniki so vse bolj pritiskali na Jugoslavijo, naj se umakne tudi iz Trsta in dela Julijske krajine, kakor tudi iz Beneške Slovenije in Kanalske doline. Po napornih pogajanjih so v Beogradu 9. junija 1945 podpisali sporazum, v skladu s katerim so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od demarkacijske črte, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Zahodni del - Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavezniško vojaško upravo, vzhodni, cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA).

Kako so torej potekala pogajanja?
Nujnost, da se jugoslovanska zahodna meja spremeni v jugoslovansko korist, so že med vojno priznavale tudi zavezniške sile, kje in kako, pa naj bi odločila mirovna pogajanja po njenem koncu. Po konferenci ‘velikih treh’ v Potsdamu (17. julij–2. avgust 1945) in ob vse bolj intenzivnem vključevanju Sovjetske zveze v vprašanja Julijske krajine, je t. i. tržaško vprašanje postalo eno ključnih svetovnih vprašanj. Mirovna pogajanja so se začela septembra 1945 v Londonu. Tam so jugoslovanski predstavniki zahtevali nekdanjo avstro-ogrsko-italijansko mejo z nekaterimi popravki, mesto Trst pa naj bi dobili status ene od jugoslovanskih federalnih enot. Jugoslavija je vzporedno s pogajanji vodila široko propagandno akcijo, v katero so se vključili njeni državljani, zlasti pa primorski Slovenci in istrski Hrvati ter tudi tisti Italijani, zlasti delavci, ki so iz razrednih razlogov podpirali priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Tudi italijanska vlada se je vse bolj zavedala, da bodo potrebne mejne koncesije, zato je predlagala nekoliko spremenjeno Wilsonovo črto iz leta 1919. Ta je dobila ime po takratnem predsedniku ZDA, bila pa je kompromis med etnično črto in zahtevami Italije v Londonskem paktu iz leta 1915. Obenem je tudi Italija v coni A organizirala manifestacije in demonstracije. Vrhunec so napetosti dosegle med obiskom komisije ekspertov štirih velikih sil, ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze, ki so v skladu s sklepi londonskega zasedanja marca in prve dni aprila 1946 na terenu preučevali narodnostna razmerja. Takrat je prišlo med zagovorniki priključitve k eni ali drugi državi do ostrih spopadov. Komisija ekspertov je Svetu zunanjih ministrov nato predložila poročilo s štirimi različnimi mejnimi predlogi, med katerimi je bil Jugoslaviji najbolj naklonjen sovjetski, ki se je v glavnem ujemal z jugoslovanskim predlogom, najmanj pa predlog ZDA. Francoski predlog je bil kompromis, ki je temeljil na etničnem ravnotežju, ki so ga razumeli kot ravnotežje med Italijani in Jugoslovani in ne med tremi narodi, Italijani, Slovenci in Hrvati. Najtežje je bilo vprašanje državne pripadnosti Trsta. Svet je 2. julija 1946 sprejel nekoliko spremenjen predlog francoskega zunanjega ministra, ki je bil nato vključen tudi v mirovno pogodbo z Italijo. Po njem je Jugoslavija dobila območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno od nje pa so razdelili na dva dela, ki ju je ločila črta vzdolž izliva Timava v morje. Severni del je ostal Italiji, iz južnega dela pa so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje. Predstavniki 21 držav so nato mirovno pogodbo z Italijo podpisali 10. februarja 1947 v Parizu, veljati pa je začela 15. septembra istega leta.
Mejna črta med Italijo in Jugoslavijo je bila tako pomembno spremenjena v jugoslovansko in s tem tudi v slovensko korist. Jugoslavija je na konferenci nastopila kot del zavezniške koalicije, v kateri je sicer že obstajala delitev na dva bloka, a medvojno dogajanje še ni bilo popolnoma pozabljeno. Italija, ki je imela sicer status sobojevnice, pa je bila zaradi svoje udeležbe v vojni premagana država. Mirovna pogodba je bila tako zadnje dejanje med zavezniki, med katerimi je bila tudi Jugoslavija, in Italijo kot fašistično državo in tako zunaj kasnejšega konteksta, v katerem je bila Italija država zahodnega in Jugoslavija država vzhodnega bloka.

So se argumenti jugoslovanske strani upoštevali?
Osvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov je zaradi svojega prispevka k zmagi nad nacizmom in fašizmom, kljub prevladujočim komunističnim dejavnikom v njem, na konferenci tudi med zahodnimi zavezniki še imelo svojo težo in jugoslovanske zahteve niso bile popolnoma prezrte. Nove slovenske meje so tako poleg spoznanja zahodnih zaveznikov, zlasti Velike Britanije, o krivičnosti rapalskih meja in odnosov med velikimi silami, zlasti rezultat osvobodilnega boja slovenskega naroda. Z mirovno pogodbo je bila vzpostavljena nova zahodna jugoslovanska meja in meja nove države Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Za razliko od območja hrvaške Istre in otokov, kjer je živelo veliko avtohtonih Italijanov, je bilo leta 1947 Sloveniji priključeno območje etnično homogeno; štetje prebivalstva leta 1910 je tam naštelo le 222 Italijanov. Velika večina tistih, ki so s Sloveniji priključenega območja na osnovi 19. člena mirovne pogodbe optirali za Italijo (skupaj je bilo vloženih 22.359 opcij, priznanih pa 21.332), so bili Italijani, ki so se sem priselili v času italijanske oblasti in so skoraj vsi odšli že pred koncem vojne. Znotraj slovenskih meja med letoma 1947 in 1954 ni bilo skoraj nobenega Italijana, medtem ko je pod suverenostjo Italije po nekaterih izračunih ostalo okrog 60.000 Slovencev, naseljenih v Kanalski dolini, Benečiji in na Goriškem. Mirovna pogodba je v 21. in 22. členu določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre s Koprom in Bujami ustanovi samostojna državna enota Svobodno tržaško ozemlje. Njegov mednarodnopravni položaj, meje in notranjo ureditev sta določali prilogi Mirovne pogodbe z Italijo, in sicer priloga VI, Stalni statut, in priloga VII, Inštrument za začasni režim. Vodil naj bi ga guverner, čigar naloga je bila konstituirati vlado in organizirati volitve v ustavodajno skupščino. Za vzpostavitev nove države je bilo torej ključno imenovanje guvernerja, ki je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Ker se prizadete strani niso mogle sporazumeti o njegovem imenovanju, je uprava ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav, razmejitev pa je tekla po dotedanji demarkacijski črti na območju, ki je bilo del STO.

V ozračju hladne vojne je bila Italija razumljena kot “okop reakcije” in Jugoslavija kot “predstraža komunizma”, ki naj bi grozil, da bo prek močne levice v Italiji prevzel oblast tudi onkraj železne zavese, zato so ZDA in Velika Britanija ohranjale svojo vojaško navzočnost v Trstu. Razmerja so se hitro spremenila, potem ko je z objavo resolucije Informbiroja junija 1948 spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo postal javen in je Jugoslavija postajala vse bolj pomemben strateški partner Zahoda. ZDA in Velika Britanija so rešitev tržaškega vprašanja, ki z izstopom Jugoslavije iz vzhodnega bloka ni bilo več eno od osrednjih kriznih žarišč v Evropi, odtlej videle v delitvi obeh con med zainteresirani državi. Delitev STO je obenem zagotavljala Sloveniji izhod na morje.

Vprašanje so zaključili 5. oktobra 1954 s spomenico o soglasju, s katero so ZDA, Velika Britanija in Francija zagotovile, da ne bodo podpirale nadaljnjih italijanskih ozemeljskih zahtev. Da bi se izognili spremembi mirovne pogodbe (in s tem pritegnitvi Sovjetske zveze), pa tudi zaradi notranjih razmer tako v Italiji kot v Jugoslaviji, kjer je bilo vprašanje STO močno spolitizirano, je spomenica na papirju ohranjala STO in "začasno" razmejitev. Zaradi tega je bilo potrebna še dokončna potrditev meje, do katere je prišlo s podpisom Osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo novembra 1975.

Kakšni interesi so bili v ozadju zapletov zaradi tržaškega ozemlja oziroma, enostavneje, zakaj smo izgubili Trst?
Pred 1. svetovno vojno sta bila v Trstu, ob številnih drugih narodih, zlasti Nemcih, večinska naroda Italijani (približno dve tretjini) in Slovenci (ena tretjina). Po 1. svetovni vojni je bil odstotek Italijanov zlasti zaradi odseljevanja Slovencev in Nemcev ter priseljevanja iz drugih italijanskih dežel, še večji. Pogajanja se vedno sklenejo s kompromisom, nikoli ne v korist le ene ali druge strani. Do tega pride le v primeru diktata. Zato je treba ob slovenskih (jugoslovanskih) zahtevah in argumentih upoštevati tudi zahteve in argumente druge strani. V Istri (ki je bila priključena k Jugoslaviji) je pred 2. svetovno vojno živelo med 150.000 in 200.000 Italijanov. Italija leta 1945 ni bila več fašistična Italija in napadalka, saj je septembra 1943 kapitulirala, nato pa je sodelovala z zavezniki in imela eno najmočnejših odporniških gibanj v Evropi.

Kaj pa vprašanje Gorice? Tukaj se je resno računalo, da bo del domovine?
Izguba Gorice je bila za Slovence nedvomno hud udarec, saj je bila ta središče pokrajine in tudi (ob tudi tam večinskem italijanskem prebivalstvu) pomembno slovensko izobraževalno, kulturno in gospodarsko središče. Pri Gorici moramo upoštevati, da je ostala v Italiji po določilih mirovne pogodbe, s katero je Italija izgubila ne le vso Istro, Zadar in otoke, ampak tudi Trst, ki je pripadel Svobodnemu tržaškemu ozemlju, torej ozemlje, na katerem je živelo po nekaterih ocenah kakšnih 400.000 Italijanov. Leta 1947 niso vedeli, da Svobodno tržaško ozemlje ne bo zaživelo in da bo Trst leta 1954 "vrnjen" Italiji. Zato je verjetno Gorica ostala v Italiji.

Čeprav so odnosi z Italijo dobri, pa se vendar še vedno pojavljajo trenja, povezana z vojnimi in povojnimi dogodki. V italijanskih medijih se pojavljajo potvorjeni podatki, kot npr. fotografija streljanja talcev, ki so jih razglasili za italijanske žrtve fojb, problematika fojb je šla tako daleč, da lahko skoraj govorimo o mitu …, medtem ko se zdi, da Italijani na lastna koncentracijska taborišča in divjanje fašizma na naših tleh pozabljajo. Vaš komentar?
Res se v italijanski javnosti izkrivljajo podatki o žrtvah t. i. fojb in se tudi pozablja na njihova koncentracijska taborišča. A hkrati italijanski zgodovinarji objavljajo zelo kakovostna dela o teh vprašanjih. Pred kratkim je izšel slovenski prevod knjige Carla Spartaca Capogreca z naslovom Fašistična taborišča (Internacije civilistov v fašistični Italiji 1940-1943). Vprašajmo se, kaj pa slovenska javnost? Kako pa je ona obveščena o tem dogajanju? Koliko mladih ve za taborišča na Rabu, v Gonarsu itd.?

Zdi se, da v primeru Primorske še danes vlada posebna čustvenost posebej med Primorci. Zakaj je tako? Kaj je bilo drugače kot npr. v Prekmurju … Je bilo takrat tako neverjetno, da bi bil ta del ozemlja del naše takratne države?
Prekmurje je bilo Jugoslaviji priključeno po 1. svetovni vojni, ko smo Primorsko pravzaprav izgubili. Res je ni izgubila Jugoslavija, ki prej ni obstajala, a pred tem smo Slovenci (z izjemo Benečanov) živeli v eni, večnacionalni Avstro-Ogrski, Prekmurci res v njenem ogrskem delu. V Italiji pa je leta 1922 na oblast prišel fašizem s svojo politiko kulturnega genocida, ki je nato eskalirala v vojno.