Še ne dober teden pozneje se zdi vse drugače. Kako uspešna je torej slovenska zunanja politika v svojih napovedih? Kaj danes pomeni biti del "koalicije voljnih" in zakaj razmere v Libiji niso več samo stvar Libije, sta nam pojasnila nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in predstojnik Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Milan Brglez.

Brglez: Čudno je, da z ogrožanjem civilistov ščitijo civiliste
Brglez tako pravi, da je pomemben končni izid posredovanja in da je zadeva videti res čudna. "Čudna s tega stališča, da z ogrožanjem civilistov ščitijo civiliste. To je en del zgodbe, drugi del zgodbe pa je zelo preprost. Dovolj je, če preberemo slovensko ustavo. V slovenski ustavi piše, da se naša zunanja politika na tej točki vodi na podlagi kulture miru in nenasilja. Pri nasilnem vzpostavljanju neke zadeve bi na podlagi naše ustave lahko zgledalo tudi sporno, če bi pri taki zadevi sodelovali," je prepričan.

Glede Žbogarjeve izjave o "koaliciji voljnih" pa je dejal, da to pomeni, da "ne bomo del tistih, ki naj bi dali ta trenutek še dodatno legitimiteto samemu bombardiranju, ki najverjetneje povzroča civilne žrtve".

"Žbogarjeva izjava je ideološka in prenagljena"
Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel pa je dejal: "Žbogarjevo izjavo o 'koaliciji voljnih' imam za ideološko in prenagljeno, čeprav je seveda jasno, da Slovenija pri nadzorovanju zračnega prostora nad Libijo ne more veliko prispevati. Glede na pravkar podpisano strateško zavezništvo s Francijo bi seveda morali nastopati skupaj s to državo. Slovenija bi se lahko angažirala politično in diplomatsko, predvsem ko gre za doseganje soglasja v EU-ju."

Minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar je 16. marca, dan pred sprejetjem resolucije Varnostnega sveta ZN-ja, dejal tudi: "Dvomimo, da bo prišlo do resolucije Varnostnega sveta ZN-a, ki bi dala avtorizacijo za vojaško posredovanje. Brez resolucije pa niti EU ne Nato ne bosta razmišljala o posredovanju." Ob tem Rupel pravi: "Še bolj me skrbijo Žbogarjevi dvomi o Združenih narodih, EU-ju, Natu in demokraciji, ki so prišli na dan v izjavi 16. marca. Ti dvomi in ministrove ocene so bolj rezultat ideološke privrženosti starim obrazcem kot izraz strokovnosti in diplomacije."

Rupel: Ne govorim v imenu MZZ-ja
Rupel je ob tem opozoril, da ne podaja uradnih stališč in ne govori v imenu MZZ-ja, ker tega ne želi početi in ker za to nima pooblastila. "Ocenjevanje (slovenske zunanje) politike spada med državljanske pravice in pri tem v demokraciji ne more biti težav," meni

Brglez: Ne ugovarjam odločitvi Slovenije
Predstojnik Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Milan Brglez pa je dejal, da ne ugovarja omenjeni odločitvi Slovenije. O pravilnost odločitve meni: "O pravilnost lahko običajno sodimo za nazaj. Za naprej je včasih zelo težko presojati zadevo, ali bo pravilna ali ne bo pravilna. Glede na to, kako se celotna zadeva zaenkrat razvija, zgleda pravilna."

Zatrjuje, da slovenska zunanja politika svetovnega dogajanja za zdaj ne ocenjuje napačno, ob tem pa opozarja, da so napake vedno mogoče. "Preprosto ne predvidiš, da se bo neka zadeva zgodila. Ta mandat se je zgodil, čeprav je zgledal na prvi pogled s tistim normalnim znanjem kompromis težko dosegljiv," je pojasnil.

"Hvala bogu, da je zadrego razrešil Varnostni svet OZN-a"
Rupla in Brgleza smo zaprosili tudi, naj komentirata izjavo predsednika republike Danila Türka, ki je dejal, da je nasilje v Libiji interna zadeva te države. Dva dni za tem je Varnostni svet Združenih narodov odobril posredovanje v Libiji, kjer bo v omejenem obsegu sodelovala tudi Slovenija.

"Po mojem prepričanju je še bolj kot ta, ki jo navajate, sporna predsednikova izjava, da Gadafijev režim ohranja nekakšne ostanke revolucionarne legitimnosti. To je mogoče razumeti, kot da se slovenski predsednik – z njim pa Slovenija – bolj kot na demokratično postavljata na stran avtoritarnega režima. Hvala bogu, da je to zadrego razrešil Varnostni svet OZN-a," je dejal nekdanji zunanji minister.

"Türkova izjava ni bila prenagljena"
Brglez pa je pojasnil, da je bil v treh dneh po Türkovi izjavi sprejet kompromis v Varnostnem svetu, ki je spremenil pogled mednarodne skupnosti na celotno zadevo. Meni, da Türkova izjava v tistem času ni bila prenagljena. "Bila je poskus ocenjevanja te zadeve, stališča, kako se zadeve normalno razvijajo tudi v samem Varnostnemu svetu. Računal je, da do nekega kompromisa med državami, ki so nasprotovale intervenciji, in tistimi, ki so bile za, ne bo prišlo. Ta kompromis pa se je zgodil, predvsem zaradi tega, ker je tudi Arabska liga podprla tovrstno intervencijo. A že takoj drugi dan je bilo vprašanje, ali so res podprli takšno intervencijo z bombardiranjem ali zgolj z zaščito civilistov in nadzorom nad zračnim prostorom," pravi.

Rupel: Slovenska zunanja politika se godi v znamenju zadreg
O slovenski zunanji politiki Rupel meni, da se "godi v znamenju zadreg (Guantanamo, Gadafi), nesporazumov in neučinkovitosti, kar se kaže v vse večji odsotnosti Slovenije na mednarodnem prizorišču, recimo v evropski diplomaciji". "Slovenska politika in MZZ bi morala sestopiti z vzvišene drže zagledanosti vase na realna tla sožitja, sodelovanja in posvetovanja. Izključevanje bi morali zamenjati z vključevanjem," je pozval.

Brglez pa je pojasnil, da si je Slovenija izoblikovala svoj pogled na arabski svet, še zlasti na Bližnji vzhod. "Specifičnost Slovenije je, da je bila tam humanitarno prisotna tudi v takšnih zadevah, kjer se drugi niso hoteli vmešavati, npr. v Gazi. Upori v arabskem svetu so problematični in celoten Zahod se skuša temu prilagajati. Mi nismo obremenjeni s kolonialno dediščino in zaradi tega bi morali, glede na to, kako smo nastali, zagovarjati pravico ljudstev do samoodločbe. Kaj pa to pomeni, je pa drugo vprašanje. Kaj je sploh realno v mednarodnih odnosih, kateri izrazi samoodločbe bodo sploh dopustni?" se sprašuje.

"Zgleda, da se je v Egiptu nekaj premaknilo, a je že zdaj občutek, da se tistim, ki so revolucijo sprožili, ta počasi izmika oz. se jo poskuša tako ali drugače odvzeti samim ljudem. Tam je dopustno uporabiti vojaško silo nad neoboroženimi civilisti. V primeru Libije pa, tudi ker ima nafto, je bila intervencija Zahoda veliko prej. Ravnanje Gadafijevega režima je naletelo na neke sankcije. Vprašanje pa je, ali je cilj varovanje civilistov, če smo zgolj pri tem cilju, če ni ta cilj še kaj drugega. Očitno pa sta za tem dve logiki. Ena je diplomatska, druga pa vojaška in zaenkrat je prevladala vojaška," je prepričan.

Brglez: Gaza je niša v naši zunanji politiki
Profesor na FDV-ju je zavrnil namige, da naj bi bila Slovenija do posredovanja v Libiji zadržana zaradi prejšnjih stikov z Moamerjem Gadafijem, predvsem v času Jugoslavije. "To nima neke pametne zveze. Politike se ne pelje glede na to. Zadeve se preobrnejo od danes na jutri. Zelo različne države so imele stike z Gadafijevim režimom. To, da smo imeli enkrat skupno tradicijo neuvrščenosti, je sicer nekaj, a razlog ni v tem," meni.

"Razlog je v iskanju oz. nadaljevanju tistega, kar smo odprli z nišo z Gazo. Gaza je niša v naši zunanji politiki. Specifično se obnašamo, hkrati pa s tem nobenega ne ogrožamo, kar je zelo, zelo pomembno pri zunanji politiki male države, da se ne precenjuje na takih točkah, hkrati pa nekaj aktivno počne. Preobrniti to zadevo v popolno ostro delovanje proti arabskim državam in tistim režimom bi bilo s tega stališča kontraproduktivno. Tisto, kar delamo zdaj, je neki poskus iskanja nadaljevanje te proaktivne politike, kolikor smo je lahko izpeljali na Bližnjem vzhodu. Ne pa te stare reminiscence," je zatrdil Brglez.

"Gadafi še vedno nadzira tisti del države, ki je zanimiv Zahodu"
Dodal je še, da je nemogoče napovedati, kam vodijo posegi zaveznikov v Libiji, ker je Gadafi nepredvidljiv. "Pooblastilo ni tako, da bi ga lahko odstranili z oblasti, in ne vem, ali bi to sploh kako pomagalo. Klanovska delitev znotraj države bi še vedno obstajala. Ta trenutek Gadafi še vedno nadzira tisti del države, ki je zanimiv Zahodu. Mogoče bi znala zadeva iti tako, da se bo, ko bodo uporniki nazaj osvojili tisti del, ki je Zahodu zanimiv, celotna zadeva zacementirala in bomo dobili delitev države. Ne vidim načina, kako bi ta dva dela lahko sodelovala, brez tega, da je eden popolnoma uničen. Tega pa ni v interesu mednarodne skupnosti," je prepričan.

"Tukaj smo v patpoziciji, ta situacija lahko še dolgo traja. Vprašanje je tudi, kako bo reagiralo ljudstvo v drugih arabskih država, kjer so tudi upori, in ali bo Zahod dopustil, da se z ljudmi brez orožja obračunava z orožjem. To je zelo velika moralna zadeva. Po drugi strani pa so na to vezani interesi, recimo dobava nafte je vezana na prijateljske režime tam," je pojasnil.