Madžarska v začetku meseca kljub haaški tiralici ni prijela izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, še več: sporočila je, da izstopa iz Mednarodnega kazenskega sodišča. Ameriški predsednik Donald Trump je februarja celo uvedel sankcije proti tožilcu haaškega sodišča, tudi ruski predsednik Vladimir Putin je še vedno na prostosti. Ali imamo dvotirni pravni red: neka merila za šibke države, drugačna za močne?

Kot je za oddajo Ob osmih povedal Marko Rakovec iz direktorata za mednarodno pravo na zunanjem ministrstvu, se je treba zavedati, da med 125-imi pogodbenicami Mednarodnega kazenskega sodišča ni ZDA, Rusije in Kitajske, pa tudi Izraela ne. V državah pogodbenicah smo zavezani prijeti človeka, za katerim je izdana mednarodna tiralica, več pravne sivine pa je pri državah, ki niso pogodbenice sodišča. Netanjahu in Putin sta taka primera. "Ko gre za predsednika vlade, ki ni iz države pogodbenice, je tudi v mednarodnopravni stroki nekaj dvoma o dolžnosti države, da ga aretira. Le med pogodbenicami to nesporno velja, ker smo se z ratifikacijo Rimskega statuta, ki je temeljni ustanovni akt Mednarodnega kazenskega sodišča, zavezale in se odpovedale imuniteti najvišjih predstavnikov države, ki po običajnem mednarodnem pravu uživajo absolutno imuniteto pred kazenskim pregonom." V tej luči je treba razumeti odločitev glede Netanjahuja, pa ne le na Madžarskem - tudi bodoči nemški kancler je imel o tem pomenljive izjave. Čeprav večina evropskih držav prisega, da bi na svojih tleh aretirala Putina, je Rakovec skeptičen do teh besed. Navaja primer Mongolije, ki so jo pogodbenice Rimskega statuta močno kritizirale, ker Putina ob uradnem obisku tam niso prijeli. "Mongolija je povedala, da bi, če bi Putina aretirali, ostali brez plina in zmrzovali vso zimo, česar si niso mogli privoščiti. Vedno znova pridemo do interesov, ki jih ne moramo spremeniti."

Ne glede na to, da Rusija, ZDA in Kitajska ne priznavajo Mednarodnega kazenskega sodišča, to ni brez vpliva. "Prilagajajo se, ruski predsednik Putin ni potoval na nekatera zasedanja, tudi predsednik izraelske vlade Natanjahu pazi, kam potuje." Tudi če neki priporni nalog ni izvršen, se je sodišče že z njegovo izdajo opredelilo do nekaterih očitanih kaznivih dejanj in postavilo minimum presoje, dodaja Rakovec.

Ves čas se sicer pojavlja očitek, da je Mednarodno kazensko sodišče vzpostavljeno le za pregon afriških diktatorjev. Nekaj več uspeha je bilo pri pregonu zločinov na tleh nekdanje Jugoslavije, pri čemer so bila najbolj izpostavljena imena Slobodan Miloševič, Radovan Karadžić in Ratko Mladič. V zadnjem času pa je najvidnejše ime nekdanji filipinski predsednik Rodrigo Duterte. Kot pravi Rakovec, je aktivne voditelje držav izjemno težko privesti pred sodišče, saj to terja sodelovanje držav. "Države zelo težko privedejo pred sodišče nekoga, ki je aktualni predsednik države, predsednik vlade, zunanji minister ali obrambni minister, visok državni funkcionar. Pred sodišče pridejo po večini tisti, ki so končali opravljanje funkcije ali pa se je oblast zamenjala ... Tudi v afriških primerih se je najprej spremenil režim, da so potem nekatere privedli pred sodišče."

Nad sodiščem sicer od izdaje tiralice za Netanjahuja visi grožnja ameriških sankcij. "Videli smo, da so tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča že doletele sankcije. Zamrznjen je njegov bančni rečun, težko dostopa do tehnološke opreme sodišča, ki je vezana na ZDA. Če se bodo te sankcije še zaostrile, lahko sledijo hude težave za sodišče. Nekateri menijo, da bi bilo ob morebitnih sankcijah zoper sodišče zaustavljenega kar 80 odstotkov njegovega dela."
Doseg takih ustanov je torej omejen, vendar moramo biti zadovoljni, da imamo vsaj neko raven mednarodnega prava, sklene Rakovec. "Če bi bili popolnoma odvisni samo od moči velikih držav, za male ne bi bilo prostora, verjetno tudi Slovenije v takšnem okviru ne bi bilo."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.