Na pravni fakulteti je v organizaciji varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik potekala okrogla miza na temo Človekove pravice in mediji. Sodelovali so: informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, pravnica Nina Zidar Klemenčič, predsednica častnega razsodišča Društva novinarjev Ranka Ivelja, urednica oddaje Preverjeno na POP TV Alenka Arko ter profesor pravne fakultete Dragan Petrovec.
Okrogla miza je potekala pred jutrišnjim 10. decembrom, dnevom človekovih pravic, je pojasnila varuhinja.

Sodelujoči so do novinarskega dela in stanja v medijih nastopili zelo kritično. Krivi pa niso le novinarji ter pritiski nanje, temveč tudi "krvi željna" javnost; ki slabe in senzacionalistične medije produkte kupuje, je bilo slišati.
Petrovec: Natančna regulacija je nemogoča
"Koliko zrn je kup peska? Pet, deset, petnajst ali dvajset," se je uvodoma vprašal raziskovalec na inštitutu za kriminologijo Petrovec. Tudi v novinarstvu je zelo težko postaviti meje, je dejal, kot primer pa izpostavil snemanje trupel žrtev brodoloma beguncev iz Afrike na obali. Pristojna institucija je presodila, da je to žalitev žrtev in svojcev, ker so bila posneta iz bližine. "Koliko metrov bližine je še sprejemljivo?" se je vprašal.
Ključna težava pa ni v tej presoji, meni Petrovec. Problem je preprosto to – kdo se bo uprl denarju, ki leži na cesti, če pa na take novice mi kot potrošniki komaj čakamo, je dejal in dodal, da če dovolj zgodaj kupimo enega izmed slovenskih časopisov, z njega kaplja še topla kri.
"Človekove pravice enako za bogataša in za kmeta"
Informacijska pooblaščenka je poudarila, da se je zakonsko zavezana odzvati, pa naj gre za težave 90 odstotkov običajnih državljanov ali za primere najvidnejših oseb, kot je bil primer nekdanjega predsednika uprave NLB-ja Marjana Kramarja ali objave "urbi et orbi" davčnih podatkov Jureta Jankovića. "Osnovna varovalka človekovih pravic je načelo nediskriminacije," je poudarila. Katastrofalno se ji zdi, da osebni podatki uhajajo iz rok poslancev državnega zbora in davčne uprave, ravno tistih organov, ki bi morali najbolj skrbeti za zakonitost.

Riba zato pri glavi smrdi, politika je prva, ki bi morala spoštovati zakonodajo, šele potem lahko pričakujemo spoštovanje po verigi navzdol. Pri nas pa so po njenih besedah mediji in politika v isti postelji in ravno ta razvrat je povzročil po njenem mnenju katastrofalno stanje. Zelo slabo se ji tudi zdi, da je lahko novinar praktično vsakdo. "Jaz vidim dolgonoge blond novinarke, ki nimajo pojma o novinarstvu in človekovih pravicah; in potem si upajo soditi o vsem, predvsem o tistem, o čemer nimajo pojma," je izjavila.

"Generacija Facebook zasebnost doživlja drugače"
Nina Zidar Klemenič je poudarila, da imajo novinarji ne glede na težek položaj v medijskih hišah še vedno svoje družbeno poslanstvo 'sedme sile', ki mora prevladati nad senzacionalizmom. Poudarila pa je drugačen pogled na človekove pravice pri mlajših generacijah, ki na zasebnost gledajo na povsem drugačen način. Z objavami na Twitterju, Facebooku ipd. je pri njih zasebnost drugačna vrednota, je poudarila.

Oškodovanci morajo razlagati duševne bolečine
Na področju pravnega varstva zasebnosti smo po njenem mnenju storili korak naprej, sodišča so v zadnjih letih začela prepoznavati pravico do zasebnosti in dobrega imena –žal pa se taki premiki po njenih besedah zgodijo le ob hudih in odmevnih kršitvah. Problematično se ji tudi zdi, da morajo oškodovanci na sodiščih razlagati svoje duševne bolečine in težave, ki so (domnevno) nastale zaradi posega v zasebnost. Po drugi strani pa napada na čast in dobro ime pravne osebe ni treba utemeljevati na tak način, je izpostavila. Po njeni oceni so odškodnine prenizke in zato nimajo preprečevalne vloge.

Če ne bo razsodišča, bo vstopila država
Ranka Ivelja je naglasila vlogo novinarskega častnega razsodišča. Samoregulacija znotraj novinarskega ceha je zadnji branik pred tem, da bi z regulacijo v delo posegala država. Zato bi se morali novinarji kljub vse večji občutljivosti na ta institut – ki nima vloge pravega sodišča, temveč izreka mnenja – bolj zatekati nanj in ga upoštevati, je dejala Ivelja.

Kaj se zgodi, če samoregulacija znotraj ceha odpove, po njenem mnenju kaže primer novinarskih prisluškovanj britanskega časopisa News International, ki da ni doživela primerne in pravočasne obsodbe britanskega razsodišča. Posledica je, da država razmišlja o drugačnem uravnavanju tega področja, je opozorila. Obrnila se je tudi na drugo slovensko cehovsko društvo Združenje novinarjev in publicistov. To trdi, da Novinarsko častno razsodišče (ki deluje znotraj Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev, pri obeh je predsednica Ranka Ivelja), nima pravice razsojati o članih njihovega društva – "ni res, saj imamo pravico, da izrečemo mnenje," je dejala.

Zjutraj o bančništvu, popoldne o farmacevtiki
Ivelja je opozorila, da se za pogosto nekakovostnim pisanjem skriva vedno večja kriza medijev na splošno. Vedno več novinarjev dela v neurejenih razmerah z začasnimi pogodbami ter so zato toliko bolj izpostavljeni pritiskom delodajalcev. Prav tako rezanje stroškov prinese tudi reze v kadru, zato je vse manj specializacij. "Novinar mora zjutraj pisati o bančništvu, popoldne o farmacevtiki, ker se lastniku to izplača," je pojasnila.

Petković: Neprimerno pisanje je produkt družbe
Osebne in individualne težave novinarjev ter medijev so nastale kot produkt družbe in sistema, je prepričana Brankica Petković z Mirovnega instituta. Zato temeljite spremembe ne gre pričakovati brez razmisleka o spremembah v samem družbenem sistemu, začenši z demokracijo in kapitalizmom, je nadaljevala. Dilema torej ni toliko v uravnavanju države ali samoregulaciji novinarskega ceha, saj nič od tega ne deluje. "Širši družbeni sistem je treba kritizirati z enako močjo kot medije", je izjavila.