Njegov nasmešek je bolj trpek, saj se zaveda, da ga kmalu čaka podobna usoda. Leta kajenja in dela z azbestom so terjala svoj davek in gospod ima neozdravljiv karcinom na pljučih. Po posvetu z zdravnikom se je odločil končati aktivno zdravljenje, ki bi mu po njegovem in tudi zdravnikovem mnenju povzročilo več škode kot koristi.

Kljub temu mož ostaja dobre volje med obujanjem spominov, le vsake toliko se zaradi bolečin prime pod prsnim košem. O odhodu v bolnišnico ali dom za ostarele ne želi niti slišati, saj pravi, da ga bodo morali "zvleči po vseh štirih" z odmaknjene kmetije na Štajerskem, kjer je po razburkani življenjski poti, ki ga je vodila po različnih državah, včasih tudi na drugo stran zakona, končno našel svoj mir.

Ko vstane in se odpravi proti svoji kmetiji, mi njegov sosed, sicer prostovoljec pri društvu Hospic, razloži, da se bradati mož večinoma poskuša zamotiti z delom. "Tako pozabi na strah pred tem, da bo nemočen. Strah ga je bilo tudi, da ga bodo ljudje obravnavali kot onemoglega." Sosed mu, tako kot številni prostovoljci Hospica, ki sodelujejo pri spremljanju na domu, pomaga tako pri vsakdanjih opravilih, jemanju zdravil in spopadanju s strahovi kot tudi v malo bolj neobičajnih pripetljajih. Pred časom mu je pomagal najti stotaka, ki mu ga je v pismu poslal brat iz tujine, pa se je na poti zataknil za pismonoševe lepljive prste.

Me bo bolelo? Bom trpel? Kaj bo potem?
Strahovi še zdaleč niso nekaj neobičajnega pri ljudeh, ki se srečajo z neozdravljivo boleznijo. Ali bo bolelo? Bom trpel? Bom lahko sploh še skrbel zase? Kdo bo skrbel zame? Ali bom bližnjim v napoto? To so le nekatera iz množice vprašanj, s katerimi se spopada umirajoči. "V svoji šestnajstletni karieri sem mogoče spoznala tri ali štiri ljudi, ki niso doživljali strahov, povezanih s smrtjo," mi pove ena izmed sodelavk Hiše hospica, namenjene ljudem, ki se poslavljajo zaradi bolezni.

Predvsem gre za strahove pred bolečino, neznanim ter izgubo moči in dostojanstva. Nikakor pa strah ni omejen le na odhajajočega, temveč se z njim spopadajo tudi njegovi svojci. Ne nazadnje pa je strah neločljivo povezan s smrtjo tudi v vsakdanjih pogovorih, kjer je smrt najpogosteje tabuizirana. Na to so me nenehno opozarjali že moji prijatelji, ki so mi ves čas med opravljanjem nalog prostovoljca pri hospicu najpogosteje namenjali besede: "Prosim, ne mi ničesar govoriti o tem," ali pa me zaskrbljeno spraševali, ali bom zmogel.

Prvi stik z minljivostjo
Čeprav se mi je to vprašanje vselej zdelo razmeroma podcenjujoče, pa sem že prvi dan dela v Hiši hospica lahko občutil, da bližnje srečanje z minljivostjo življenja ni nekaj, ob čemer človek ostane ravnodušen. Med opravljanjem različnih pretežno tehničnih opravil se napotim v eno izmed dvanajstih sob v hiši, kjer me že vnaprej opozorijo, da se gospa v sobi poslavlja. Ob njeni postelji so sedeli svojci in jo tolažili, medtem ko je gospa ležala in hropeče poskušala nagovoriti enega izmed svojcev, a zaradi težav z dihanjem njenih besed ni bilo mogoče razločiti. Čez dobro uro se je njena življenjska pot končala.

Umrlega v Hiši hospica običajno sodelavci pustijo na postelji še 24 ur, da se lahko od njega poslovi vsak bližnji. Tako so se tistega dne tudi od gospe, ki je ležala na hrbtu s privzdignjeno glavo in sklenjenimi rokami, postopoma prihajali poslavljat družinski člani in prijatelji. Ti so ob tem, da se ne bi preveč prepustili žalosti, obujali spomine na vsa potovanja, zabave, pogovore in druga doživetja, ki so jih delili z gospo.

Slovo od telesa
Da ne bi motil svojcev v tem čustveno intenzivnem dogodku, sem se umaknil in pridružil drugi oskrbovanki na terasi, kjer je uživala v svoji popoldanski cigareti v prijetno toplem vremenu. Zapleteva se v vsakdanji pogovor o različnih temah, s katerim poskuša zamotiti mojo, to mi je povedala šele nekaj dni pozneje, opazno pretresenost. S humorjem in radoživostjo me za trenutek odtrga od siceršnjega zadržanega razpoloženja. A tudi njen nalezljivi nasmeh v trenutku izgine, ko na teraso pride negovalka in jo obvesti, da se je gospa, s katero sta v preteklih dneh prijateljevali, poslovila.

Ko so svojci zapustili hišo, se gospa s terase odloči še sama posloviti od svoje sostanovalke, pri čemer se ji skupaj z eno izmed negovalk v hiši pridružim. Zazremo se v telo, ki negibno leži na postelji z vrtnico med prekrižanimi rokami. Negovalka naju nagovori, naj ji v slovo kaj poveva, toda oba ostaneva brez besed. Sam se le nekoliko pomirim s strahovi pred neznanim, ki so me obhajali pred vstopom v sobo, saj je njeno telo videti mirno in spokojno, popolnoma nasprotno, kot je bila videti še pred nekaj urami, ko je vidno nemirna hropla za zrakom. Šele tedaj sem razumel svojce, ki so po slovesu dejali, da je gospa videti zelo lepa.

Neizogibna usoda vsakega
Obenem pa oba z gospo s terase ob prizoru spoznavava tudi lastno šibkost. Smrt je namreč neizogibna, in če lahko človek tudi do bistveno hujših prizorov še vzpostavi distanco, da se to dogaja nekje drugje oziroma da se kaj takega ne more zgoditi njemu, pa je pri smrti ravno nasprotno. Oba z gospo s terase bova nekega dne, o tem ne more biti nobenega dvoma, prav tako spokojno ležala.

To zavedanje sproža več vprašanj, kot sem si sprva lahko predstavljal. Misli mi nerazločno vihrajo ob pogledu na desetletja življenjskih izkušenj, znanj in čustev, ki so zbledela v neznano in za seboj pustila le negibno telo, ki je že v procesu razkrajanja. Ob tem se mi še intenzivneje pojavijo vprašanja o življenju, kakovosti življenja in smislu, na katera je že tako ali tako težko najti odgovor. Ti miselni procesi so me tako zamotili, da sem se, nevede, popolnoma zaprl vase in tisti dan s svojimi novimi sodelavci skorajda nisem več spregovoril, na kar me je šele ob koncu mojega delovnika eden med njimi tudi opozoril.

Hiša, polna življenja
Miselni tok se je pomiril drugi dan, ko znova srečam gospo s terase, ki je tokrat v družbi še enega oskrbovanca. Dan začnemo s prijetnim klepetom ob kavici, kjer se nam izmenično pridružujejo tudi sodelavci hospica, ko si vzamejo premor med delovnimi obveznostmi. Prijetno, sproščeno druženje, kjer smeha ne manjka, na idilični terasi, obdani z zelenjem, grmičevjem in cvetjem, povsem odvrne moje misli od prvega dneva, ko spoznam, da je Hiša hospica tudi polna življenja.

V hiši mi povedo, da je eden izmed prvih napotkov prostovoljcem to, naj se ne osredotočajo na umiranje, temveč naj človeka sprejemajo tako kot vsakogar. Brez odvečnega pomilovanja ali patetike. "Najslabše je to, da prideš k nekomu, osredotočen na to, da boš pomagal umirajočemu, saj se s tem postaviš v nadrejeni položaj,” mi povedo.

Drobne radosti, ki jih ponuja življenje
Osebje hospica skrbi za deljenje zdravil in morebitno pomoč pri osebni higieni za tiste, ki jo potrebujejo, medtem ko prostovoljci oskrbovancem pomagajo pri bolj običajnih opravilih, kot je, denimo, reševanje tehničnih težav s televizijo, odpiranje oken in podobno, dostikrat pa si oskrbovanec zgolj zaželi družbe, ko ga pesti osamljenost. V Hiši hospica ima namreč vsak oskrbovanec svojo sobo.

V prostorni sobi skušajo vsakemu oskrbovancu urediti sobo čim bolj po njegovi meri, da se v njej počuti domače. Med njimi so namreč tudi taki, ki svojih sob ne morejo zapustiti brez pomoči, in bolj kot je telo slabotno, večjo vrednost imajo za človeka na videz popolnoma obrobni trenutki. Ena izmed oskrbovank, ki je v hišo prišla že popolnoma onemogla in se je sporazumevala le še s prikimavanjem, se je tako razveselila sladoleda ob kosilu, da se ji je še pozno zvečer, ko jo je zdravnik vprašal, ali je bil sladoled dober, na obrazu pojavil širok nasmeh in za nekaj časa odgnal siceršnje strahove.

"Hvala ti za vse. Rad te imam."
Teorija proces umiranja deli na tri faze. Te so zanikanje, sprejemanje in končevanje odnosov, mi razloži eden izmed novih sodelavcev. A v praksi je vsaka zgodba posebna, zato me tudi poduči, da se tudi sodelavci z večletnimi izkušnjami v oskrbi z vsako zgodbo naučijo nekaj novega. Kljub temu pa imajo skorajda pri vsakem oskrbovancu ključno vlogo svojci. Ti lahko umirajočemu pomagajo, lahko pa proces umiranja nehote še dodatno otežijo.

Tako se včasih pripeti tudi, da svojci oskrbovancu ob sprejemu lažejo, da je Hiša hospica zdravilišče ali pa prehodna nastanitev, čemur v Hiši hospica navadno nasprotujejo, saj je pretežni del oskrbe namenjen pripravi na smrt in s tem končanju vseh odnosov z bližnjimi. Kadar so odnosi neobremenjeni z zamerami, je njihovo končanje bistveno lažje, saj umirajočemu proces umiranja bistveno olajša le iskrena poved: "Hvala ti za vse, rad te imam." Poved, ki se zaradi močne eksplozije čustev precej lažje zapiše, kot pa iskreno oblikuje in izreče.

Kako zahtevno utegne biti slovo, sem imel priložnost videti zlasti pri nekaterih svojcih, ki so bili na odhajajočega izjemno navezani. Tako se je večkrat pripetilo, da so obupano iskali čudežna zdravila ali pa umirajočega, tudi če je njegovo telo že povsem onemoglo, nagovarjali, naj jih še ne zapusti, ker ga potrebujejo.

Ko te pri življenju drži le še upanje
Še težji pa so primeri odnosov, obremenjenih z globokimi zamerami, s katerimi se v Hiši hospica tudi srečujejo. Tako med razčiščevanjem odnosov na dan prodrejo vse globoko zakopane družinske skrivnosti. Poleg premoženjskih sporov pridejo včasih na dan tudi trpke podrobnosti odnosov, zaznamovanih z alkoholizmom, hudim nasiljem ali incestom. Odpuščanje je lahko še nekajkrat zahtevnejše od sprijaznjenja.

Bolezen pa ima ne glede na odnose svojo dinamiko, ki je večinoma zelo nepredvidljiva. Tako sem tudi sam večkrat doživel, da je nekdo, ki se je še prejšnji dan samostojno sprehajal po hiši, čez noč obležal v postelji. Medicina sicer lahko do neke mere dinamiko bolezni znanstveno pojasni in predvidi. Kljub temu pa se je dostikrat težko izogniti občutku, da nekatere ljudi, ki jim je telo že skoraj odpovedalo, drži pri življenju le še upanje na poslednje srečanje s svojcem in medsebojno odpuščanje desetletje stare zamere.

Zadnji dnevi gospoda s televizijo
Strah je globoko zaznamoval zadnje dni enega izmed oskrbovancev, čigar telo je bolezen sicer prikovala na posteljo, ni pa vplivala na njegovo zavest. Že po prvem bežnem srečanju si je zapomnil moje ime in me vselej poklical k sebi, kadar sem šel mimo njegove sobe. Najpogosteje me je prosil, naj mu pomagam pri nastavitvi televizije, čeprav sem kmalu spoznal, da si bolj kot delujočega aparata preprosto želi z nekom pogovarjati.

Tako je nekaj tednov vsak moj obisk hiše skoraj obvezno vključeval tudi nekajminutni klepet ob "nastavljanju televizije", bolezen pa je medtem nadaljevala svojo pot, kar se je poznalo predvsem pri njegovem govoru. Ob prvem klepetu je tako mož še popolnoma razločno govoril, vendar je njegov govor s tedni polagoma pešal, a sva se kljub temu lahko brez težav sporazumevala. Dokler se ni nekega večera, tik preden sem odšel, pritoževal sestri zaradi bolečin.

Naslednji dan sem ponovno prišel "nastavit televizijo" ob obveznem klepetu, toda ko sem njegovo sobo zapuščal, me je presenetil z vprašanjem: "Boste še tukaj v hiši?" Odgovoril sem mu, da počasi odhajam domov in da se vrnem jutri. "Aha, potem pa se ne vidimo več," mi je odvrnil popolnoma mirno.

Strah in bolečine
Kljub svoji napovedi sem ostal v hiši še ravno dovolj časa, da sem zaznal, da se gospodu stanje zelo poslabšuje, saj je zaradi bolečin skorajda vsakih deset minut poklical k sebi medicinsko osebje. Njegove klice je spremljalo nerazločno ječanje, zaradi katerega je zdravnik predpisal pomirjevala, ki pa so učinkovala le kratek čas.

Ko je naslednjič zazvonilo v gospodovi sobi, sem se medicinski sestri pridružil. Gospoda sva povprašala, kaj potrebuje, pa je samo zaječal: "R- r- ru ... sija." Če bi gospoda prvič videl, bi gotovo pomislil, da mu je um zaplaval globoko v delirij, a v preteklih tednih sem, kot tudi sestra, že osvojil gospodov nenavadni smisel za metafore, zato sva oba s sestro takoj vedela, da gospod želi, da zapreva okno, in bi nama, če bi bil še pri močeh, najverjetneje namenil stavek: "Smo mar v Rusiji, ko pa je tako mrzlo?"

Zvonec v njegovi sobi je tistega večera zazvonil še večkrat, vsakič pa ga je spremljalo ječanje zaradi bolečin, zato je zdravnik predlagal večji odmerek pomirjeval. Toda gospod se je nemirno premetaval po postelji. Ker sem med rednim nastavljanjem televizije spoznal tudi, da se gospod izjemno ukvarja z vprašanjem, kaj bo z njegovimi potomci, če umre, sem ga med premetavanjem poskušal potolažiti. Primem ga za roko in mu začnem opisovati primere iz svojega življenja, kjer so se starši prav tako bali za potomce, ki zdaj kljub izgubi živijo kolikor toliko spodobno življenje.

Slovo
Gospod se je na moje izjemno začudenje pomiril, preden so ga pomirjevala zazibala v globok spanec. Zdravnik je bil mnenja, da je bolezen pripeljala že do takih posledic v telesu, da je pri gospodu le še vprašanje ur. Odločim se, da se bom pridružil sestri in z njo preživel nočno izmeno. Ponoči sva med občasnim odzivanjem na klice drugih oskrbovancev, ki so želeli zdravila proti bolečinam, pozorno spremljala tudi gospoda, ki je spal. V nekem trenutku se je njegovo dihanje upočasnilo in postalo neenakomerno. Vprašam sestro, kaj to pomeni, pa mi odgovori, da nič dobrega.

Tako je ostalo do jutra, ko sem hišo zaradi utrujenosti zapustil, z mislijo, da je gospod vendarle preživel noč, čeprav so me besede "ne vidimo se več" spremljale vse do doma. Začel sem se spraševati, ali sem ravnal prav. Ali bi lahko naredil kaj drugače? Je bilo prav, da ga skušam pomiriti na tak način? Sem si dovolil preveč, ko sem izpostavil njegov strah, o katerem sicer ni rad govoril?

Čez nekaj ur sem prejel sporočilo, da se je gospod poslovil.

Vprašanja brez odgovorov
Smrt je področje, ki odpira veliko več vprašanj, kot je na voljo odgovorov. Tako mi naslednji dan sodelavci povedo, da ni prvič, da je nekdo napovedal svoj odhod. "Pred časom smo imeli tu gospoda, ki so ga svojci vsak dan obiskovali popoldne. Potem pa jim je ob koncu tedna rekel, naj pridejo drugi dan ob sedmih zjutraj. Čeprav so se sprva spraševali, ali ne bi vseeno prišli popoldne, ko se naspijo, pa so potem vseeno prišli malo pred sedmo in gospod se je že čez 15 minut poslovil," mojo zbeganost tolaži sodelavka.

Za dodatno zagonetnost je poskrbel eden izmed oskrbovancev, ko je sestri namignil, da "čuti", da se je nekdo poslovil, in to le pet minut po tem, ko se je to dejansko zgodilo v sobi pod njegovo. Tudi tokrat so me sodelavci opomnili, da so podobno situacijo, ko je nekdo "začutil" odhajanje na drugem koncu hiše, doživeli že večkrat.

Pojasnjevanje nepojasnljivega
Tovrstne uganke si vsak pojasni drugače, pri čemer se naslanja bodisi na vero, duhovnost ali pa znanost. Duhovnik, ki redno obiskuje oskrbovance, je ob tem govoril o odhodu duše iz telesa, ob katerem je priporočljiv blagoslov prostora. Drugi sodelavec si je prehod duše, ki ga je gospod zaznal, pojasnil skozi budizem. Meni pa se je najbolj smiselna zdela razlaga, da je gospod preprosto slišal več ljudi kot običajno, tudi če sem se zavedal, da je ta razlaga pravzaprav podvržena dogmatizmu.

Srečanje s krhkostjo življenja pod vprašaj postavi tudi marsikateri cilj ali ideal, ki se ga človek na svoji življenjski poti oklepa. Vsaka zgodba je tako edinstvena, da je tudi na podlagi več zgodb nemogoče potegniti kakršne koli sklepe v smislu modrosti, da se v življenju "vse povrne" ali kaj podobnega. Brez besed sem ostal tudi v pogovoru s sestro, ki me je med nočno izmeno vprašala, ali si kdaj postavim vprašanje, zakaj. Le dva dni prej se je v hiši poslovila razmeroma mlada gospa, katere življenjsko pot so zaznamovale skoraj izključno nesreče in izgube bližnjih. Je ob taki zgodbi zakaj sploh smiselno vprašanje?

S prihodnostjo neobremenjeno življenje
Srečanje s smrtjo in dileme, povezane s tem, pa vseeno niso tako travmatične, kot bi si marsikdo predstavljal, saj se večina sodelavcev v hišo rada vrača. Ne zaradi smrti, temveč zaradi življenja v hiši, ki zajema tudi nalezljivo veselje ob drobnih radostih, kot je jutranja kava v družbi oskrbovancev s terase. Ta se je po prihodu nove oskrbovanke razširila v trojico in s tem še okrepila nasmejano vzdušje, ki mu optimizma ni skalila še tako resna tema pogovora.

Tudi po tem, ko se je eden izmed "svete trojice" poslovil, sta preostali gospe ostali enako predani trenutnemu razpoloženju, brez bistvenega obremenjevanja s prihodnostjo, ki je za oskrbovance v hiši bolj kot ne enosmerna. Zelo malo oskrbovancev hišo zapusti živih, le skromni trije na leto, pri čemer gre navadno za ljudi, ki se jim zdravstveno stanje stabilizira do te mere, da so zanje sposobni skrbeti svojci, sami pa si želijo zadnje dni preživeti v domačem okolju. Drugi se v hiši poslovijo, pri čemer se to v povprečju zgodi v 13 dneh. Pretežno zato, ker se za Hišo hospica ljudje odločijo, ko bolezen že zelo napreduje.

Včasih mi je še pritekla solza
Po slovesu gospoda s terase sva z eno izmed preostalih oskrbovank obujala spomin nanj. Gospod se vse do konca s smrtjo ni želel sprijazniti in je tako teraso vselej zapustil, če je tema pogovora zašla le k obisku pokopališča. "Ne vem, zakaj, ampak moški se precej bolj bojijo smrti kot ženske. Mene sploh ni več strah. Včasih, ko sem o tem govorila, mi je mogoče še pritekla solza, zdaj pa ne več." Gospa, ki sem jo na terasi spoznal ob svojem prvem obisku, pa nama takoj ponudi odgovor v njenem značilnem slogu: "Seveda smo ženske močnejše. Poglejte. Me moramo podpirati tri vogale hiše, pa delati osem ur in potem popoldne še vzgajati dva ali tri otroke. No, pravzaprav štiri, če štejemo še moža."

Sicer pa smo vsi trije vedeli, da so bili njegovi strahovi povezani z njegovo travmatično preteklostjo, o kateri nam je vsake toliko s solznimi očmi pripovedoval in ob kateri se človek upravičeno vpraša, kakšne vse neizrekljivosti se dogajajo za štirimi stenami. Še toliko bolj, ker to ni bila edina tovrstna izkušnja, za katero sem izvedel v hiši, zato sem sodelavce malo povprašal, kako pogoste so tovrstne zgodbe. Razložijo mi, da so se z njimi začeli srečevati pogosteje, ko so se odločili za prehod iz plačljive v brezplačno oskrbo. S tem so hišo naredili dostopno tudi ljudem, katerih travme so med drugim zelo vplivale tudi na njihov gmotni položaj.

Izlet v središče prestolnice
V nekaterih državah je oskrba v hišah hospica financirana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri nas pa je delovanje hiše prepuščeno mednarodnim razpisom in dobri volji donatorjev, bodisi svojcev ali drugih posameznikov bodisi podjetij. Temu primerno je delovanje hiše kot tudi drugih dejavnosti društva Hospic zelo odvisno tudi od prostega časa prostovoljcev. Po drugi strani pa to pripomore tudi k neuradnemu vzdušju in uresničitvi dogodkov, za katere se ideja porodi le kako uro prej med pogovorom.

Še preden sem opravljal vlogo prostovoljca, sem Hišo hospica spoznal ob popoldanskem koncertu pred hišo, ob koncu prostovoljstva pa smo oskrbovance peljali na ogled prestolnice z električnimi vozili Kavalir. Tisti dan se je kava preselila s terase v osrčje prestolnice, nekateri oskrbovanci pa so izlet izkoristili tudi za samostojen nakup časopisa in sadja. Navdušenje nad drobnimi radostmi, kot so torta, pivo ali nakup borovnic, pa je še nekaj dni pozneje zapolnjevalo pogovore na terasi, na kar me je opomnila tudi sodelavka: "Vidiš, danes pa lahko zaspiš z občutkom, da si naredil dobro delo."

Življenje ostaja skrivnostno
Že na začetku svojega dela v hospicu sem srečal tudi znanca, ki je prav tako tam prostovoljec in mi je kot nasvet za popotnico namenil svojo izkušnjo: "Jaz sem se tu naučil, da se ne smeš preveč navezati na nekoga, saj se stvari hitro spreminjajo." To sem izkusil tudi sam, saj sem v poldrugem mesecu prostovoljstva v hiši spoznal trinajst oskrbovancev, ki konca mojega dela niso dočakali, še nekaj pa je bilo takšnih, s katerimi se nam sploh ni uspelo srečati.

Toda ko medsebojne odnose razbremeniš obremenjenosti s prihodnostjo, je tudi slovo lažje sprejeti. Tudi prijatelji s terase, ki so me vselej pričakali z nasmehom, se od mene poslovijo brez kakršne koli trpkosti, temveč z nasmehom in dobrimi željami. Je slovo dokončno? Verjetno da, toda po drugi strani, kdo bi vedel, saj je življenje, kot me je opomnila sestra ob zame popolnoma nepričakovanem slovesu enega izmed oskrbovancev, "skrivnostno vse do konca”.

Luka Lukič
Foto: Matej Pušnik