Nedavna afera s honorarji, ki na slovenskem notranjepolitičnem prizorišču še vedno odmeva, je ponovno sprožila vprašanje preglednosti porabe javnega denarja znotraj posameznih delov javnega sektorja. Dolgo izpostavljenemu zdravstvu se je zdaj pridružilo še visoko šolstvo, z nadgradnjo Supervizorja na obseg skoraj 120 milijonov transakcij, pa se lahko na prepihu znajde še kakšna skupina. Cilj komisije je namreč s Supervizorjem doseči 100-odstotno pokritost pretoka javnega denarja. Trenutno smo na 90 odstotkih. O tem in še številnih drugih temah smo se pogovarjali z Borisom Štefanecem.

Če začneva z najaktualnejšimi zadevami, in sicer avtorski honorarji. Se vam mogoče zdi, da je bila celotna zadeva predstavljena prenapihnjeno? Na fakulteti za upravo so pojasnili, da oni pač nudijo storitev v konkurenci z drugimi podjetji in če se neki proračunski uporabnik odloči za njih, in ne za neko drugo podjetje, je to še vedno tržna dejavnost. Kako vi gledate na to?
Meni je zelo žal, da se je zadeva preveč osredotočila na neko težavo upravne in ekonomske fakultete, kar ni bil naš namen.
Cela zadeva se je začela s tem, ko smo proti koncu lanskega leta obvestili javnost, da delamo precej obsežne nadgradnje Supervizorja. Nekajkrat je Supervizor zaradi tega tudi padel s strežnikov in so se vrstila vprašanja, ali ga ukinjamo. In v nadgradnji, ki je namesto prejšnjih 50 milijonov po novem zajela 120 milijonov transakcij - plače, pokojnine, kmetijske subvencije … -, smo odkrili te velike zneske pri avtorskih pogodbah. Takrat smo si rekli, to zahteva predstavitev javnosti, saj bi pri porabljeni milijardi evrov neto upravičeno rekla, zakaj pa niste tega predstavili.

Razumem, ampak tukaj gre za strukturo teh podatkov. Vi ste v zadnjem sporočilu za javnost dejali, da je fakulteta za upravo na trgu zaslužila 50.000 evrov. Oni pravijo, da ne, da so na trgu zaslužili več kot milijon evrov, prav zaradi tega, ker tekmujejo z drugimi podjetji, in da ne gre zgolj za pretakanje iz enega v drug žep. Ali je bilo mogoče torej v predstavitvi, kar vam je očitala tudi nekdanja ministrica Stanka Setnikar Cankar, vse skupaj predstavljeno preveč pompozno? Iz objavljenih podatkov namreč ni razvidna struktura teh prihodkov - ona je recimo opozorila, da so bili v te podatke npr. zajeti tudi njeni povrnjeni potni stroški.
Poglejte, glede na to, da smo mi najavili sistemsko preiskavo, ki se tudi že izvaja, ne bi rad parcialno govoril o nekaterih že obstoječih ugotovitvah. Mi poznamo nekatere podatke, ki absolutno demantirajo gospo Setnikar Cankarjevo. Tudi kar se tiče strukture prihodkov. Nikoli tudi ni bila pripravljena odgovoriti na konkretno vprašanje, in sicer, kateri je tisti tržni projekt, s katerim se lahko pohvali. Tega ni nikoli povedala.

In vsaj to lahko povem: v letih od 2008 do 2011 je poglavitni del prihodkov pomenil izredni študij. Od leta 2011 do danes pa poglavitni del tega, kar so zaslužili, gre za približno 30.000 evrov na leto, predstavljajo plačila študentov za popravne izpite. Moje prepričanje je, da to res ni tržna dejavnost. Sicer pa odločno vztrajam pri trditvi, ki je preverjena tudi na Računskem sodišču, da je, ko enkrat denar postane last fakultete, to javni denar.
Ker pa je znesek milijarda evrov velik, smo vedeli, da boste novinarji vprašali, ja, kdo pa je to zaslužil. Zato smo mejo postavili pri 200.000 evrih, ker smo pač vedeli, da nas boste vprašali za imena in priimke. Ampak naš namen ni bil to, v kar se je zadeva zdaj osredotočila in o čemer zdaj gospa Setnikar Cankarjeva govori, se pravi o pribijanju na kol. Slabe vesti nimamo.
Podatki torej po vašem mnenju niso bili predstavljeni parcialno, temveč kažejo celostno sliko?
Absolutno.

Zakaj je v nadgradnji Supervizorja s honorarji v javnem sektorju sploh postavljen znesek, ki določa, kdaj se razkrijejo imena prejemnikov? Kakšni so argumenti, da se ne razkrijejo vsi ali pa nihče poimensko? Se bo cenzus spreminjal?
Zelo smo tehtali, kako naj zadevo predstavimo v javnosti, tako da bo prav, predvsem pa, da bo zakonito. Pri tem smo zelo natančno pregledali določila zakona o varovanju osebnih podatkov in določila zakona o dostopu do informacij javnega značaja. In en in drug zakon pravita, da v primeru, da gre za porabo javnega denarja, to ni varovan podatek. Se pravi, kdor koli v Sloveniji dobi plačilo iz javnega denarja, to ni varovan podatek. To je bilo naše vodilo - če bomo objavili, ne bomo ničesar kršili. To nam je potrdila tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik.
Ker pa je prejemnikov iz naslova honorarjev in pogodb več kot 20.000, smo se zavedali, da je to nemogoče in neustrezno, da objavimo vseh 20.000 imen. Zato smo postavili neke meje in prvo smo postavili pri 200.000 evrih. Ta cenzus se bo absolutno spreminjal. V nekaj dneh, sem povsem prepričan, da se bo to zgodilo enkrat prihodnji teden, bo ta meja padla na 150.000 evrov. Verjetno ga bomo še znižali, ampak gotovo ne bomo pretiravali. Prav gotovo pa ne bomo objavili vseh podatkov, četudi bi jih v skladu z zakonom lahko.
Dekanja ljubljanske ekonomske fakultete Metka Tekavčič vam je v četrtkovi Tarči očitala, da je razkritje povzročilo to, da ljudje na njeni fakulteti nočejo več sprejemati projektov, ker se bojijo, da bodo postavljeni na sramotilni steber. Se vam zdi, da ste z razkritjem povzročili kakršno koli škodo fakultetam oz. širše v javnem sektorju? Ali je to zgolj reakcija tistih, ki so želeli zadevo speljati bolj pod mizo?
Odločno zavračam kakršno koli prenašanje odgovornosti na nekoga drugega. Nikakor ne morem sprejeti dejstva, da bi preglednost porabe davkoplačevalskega denarja pomenila škodo slovenskemu javnemu interesu. Da pa zaradi tega drugi ne želijo prevzemati projektov, pa po moje izvira tudi iz tega, kakor je navedel predstavnik visokošolskega sindikata Marko Marinčič, da se je ustvarila neka elita. A o tem ne bi rad sodil, ker nimam podatkov, vendar na prvi pogled pa je res videti tako.
Ampak rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik je bil glede tega dokaj jasen: kdor ima dober projekt, lahko pride zraven, če ga nimaš, pač ne moreš.
To je res, težava pa je, kdo v imenu fakultete lahko pride zraven. Ali je to vedno dekan, pa redni profesorji. Že izredni profesorji niso, docent skoraj nikoli, asistenti pa tako ali tako ne. Delajo pa. Nimamo slabe vesti in občutka, da bi morali prevzemati odgovornost, da smo s preglednostjo porabe slovenskega denarja nekomu povzročili škodo.
Ste zasledili še kakšen tak primer, da bi si dekan ali dekanja odobril plačilo avtorskega honorarja, kot se je govorilo pri gospe Setnikar Cankarjevi?
Tudi pri njej moram biti zelo oprezen, ker nimam podatka, da si ga je odobrila sama. Postopek sistemske preiskave smo začeli in še poteka. Poteka tudi pridobivanje ustreznih pogodb, ki jih bomo prej ali slej dobili, ker jih tudi moramo, saj zakon tako pravi in tu ni nobenega dvoma. Šele takrat bomo lahko o tem govorili.

Jih boste javno razkrili? S tem mislim na pogodbe, ki jih imajo fakultete sklenjene s profesorji.
Glede na to, da gre za sistemsko preiskavo, bo o tem sprejeto tudi sistemsko poročilo. Tako na prvo žogo, ni naš interes, da bi javno objavljali vse te pogodbe. Želimo predvsem sistemsko preiskati to težavo in nato zavzeti stališča. Prepričan pa sem, da boste novinarji že sposobni to ugotoviti.

Ste tudi vi v tem letu, ko vodite KPK, prejeli kakšen dodaten honorar?
Nobenega. Pa tudi nobene pogodbe o avtorskem delu nimam sklenjene s komer koli drugim.

V četrtkovi Tarči so bili izpostavljeni tudi drugi deli javnega sektorja, ki se napajajo prek dodatnih pogodb. Se ukvarjate tudi z njimi? Npr. zdravstvo.
Preiskujemo nekatere stvari v povezavi s porabo denarja v zdravstvu. Lahko rečem, da se ta trenutek ukvarjamo z izvedenstvom, kaj več ne morem povedati. Bo pa sistemsko poročilo obsegalo tudi zdravstvo, ker se tudi tam ti honorarji kar pojavljajo.

V zadnjem času so se pojavili tudi očitki o pompoznosti predstavitev izsledkov KPK-ja. Ste razmišljali, da bi začeli bolj premišljeno predstavljati vaša poročila in izsledke?
Moram reči, da je to zdaj prva takšna ugotovitev. Ko nam očita to nekdo, ki je pri nas v takšni ali drugačni obravnavi, potem to na neki način razumem. Ampak nikoli ne komentiram. Priznam, v zadnjem času se relativno veliko pojavljam v javnosti, kar mi ne ustreza najbolje. Nisem človek, ki bi bil rad veliko v javnosti. Jaz na to gledam relativno konservativno. Ker pa sem predsednik komisije, in ker obravnavamo nekatere aktualne zadeve, jih moram javnosti tudi predstaviti. Pričakuje se, da jih bo predstavil predsednik. Mediji, ki nas kličejo, na neki način zahtevajo predsednika in temu sledim.

Ni pa to moj namen. Jaz svoje funkcije nikoli nisem gledal z vidika politika. Jaz nisem politik, ne želim biti politik, nimam političnih ambicij. Zaradi tega ne potrebujem predstavitve v medijih v smislu neke pompoznosti.
Tu imam predvsem v mislih primer Violete Bulc. Je bilo res nujno takoj povedati, da boste začeli preverjati neke sume korupcije, čeprav je šlo na prvi pogled za zelo nedolžno zadevo. Se vam ne zdi, da se tako ustvarja neka histerija, da zdaj pa že vsaka zadeva lahko postane obravnavana kot neko korupcijsko dejanje?
Tudi v primeru Violete Bulc, ki se je včeraj (pogovor je bil opravljen v petek op. a.) končal, smo z najboljšim občutkom in pripravljenostjo, da prakso komisije spremenimo, takoj na začetku ljudem, ki so tako ali drugače vpleteni v te postopke, poslali pismo, kjer smo jih pozvali, da se o teh zadevah izrečejo.
In šele potem ste šli v javnost?
Ne, sploh nismo šli v javnost. Če se spomnite, je v javnost prvi šel predsednik vlade. On mi je javno odgovoril na to pismo. Ampak komisija mu je poslala zelo korektno pismo in mu s tem dala možnost, da se izreče o tem. Ne vem, iz kakšnega razloga je potem meni oz. komisiji, odgovarjal javno. In tam so se nato videli ti očitki in njegov revolt, govor celo o tem, da gre za absurd in tako naprej. Mi želimo zadevo voditi zelo umirjeno in tudi ne pred očmi javnosti, dokler o zadevi ni odločeno.

Kako je trenutno s prijavami koruptivnih dejanj v medletni primerjavi? V Vročem mikrofonu na Valu 202 ste povedali, da njihovo število pada, kot razlog pa ste navedli tudi, da komisija lani nekaj časa ni delala v polni vodstveni postavi. Kako je zdaj v medletni primerjavi, če vzamemo za primerjavo prva dva meseca leta?
Nobenega dvoma ni, da je število prijav padlo. Tudi če delamo primerjavo prvih treh mesecev lanskega leta, to je obdobje, ko je bil še stari senat, in prvih treh mesecev leta 2013, je tudi v letu 2014 v prvih treh mesecih število prijav padlo (v letu 2013 je KPK v prvih dveh mesecih leta obravnaval 214 prijav korupcije, leto kasneje 178, letos pa le še 75. Gre za prijae, kijih KPK obravnava in jih ni zavrgel op. a.). V zadnjih mesecih pa je vseeno rastoči trend prijav.
Te oscilacije pripisujem dejstvu, da je moj prihod, kakršen je bil; v javnosti se je govorilo turbulenten. Na neki način je bil tudi negativno ocenjen in predstavljen. In pa tudi dejstvo, da so ljudje vedeli, da je bil predsednik komisije lani od marca do junija, ko sta prišla namestnika, sam. In to je verjetno povzročilo tudi razmislek v smislu, zakaj bi prijavljali, saj predsednik ne more sam odločati. To je zagotovo vedno, ko se menja vodstvo. To je bilo v našem primeru še bolj razvidno, ker sem bil relativno daljše časovno obdobje sam. Od junija naprej so bile počitnice in smo šele septembra polno zadihali.

Kako bi ocenili reakcijski čas komisije na pomembne zadeve? Se vam zdi, da ste dovolj odzivni?
Prepričan sem, da smo. Želeli bi si biti še bolj učinkoviti, saj so nekatere zadeve tudi javno izpostavljene in bi verjetno javnost želela odgovor čim prej, ampak vedno to ni mogoče.

Kako je sicer po vašem mnenju razširjena korupcija v Sloveniji - je je kaj manj, ker se o njej več govori? Se je po zaslugi prejšnjega predsednika Gorana Klemenčiča povečala senzibilnost za korupcijo in imamo občutek, da je je zdaj več?
Ne bi si upal trditi, da je korupcije v Sloveniji manj. Upam pa si reči, in to me navdaja z optimizmom, da je senzibilnost slovenske družbe do korupcije bistveno večja in bolj proaktivna, kot je bila do nedavnega. Veliko več se o tem govori, tudi mediji, in tu vam izrekam priznanje, ste veliko k temu pripomogli. Kajti nič ne pomaga govoriti o korupciji v mojem kabinetu, če javnost tega ne izve.

Veliko se govori o tem, kaj korupcija sploh je, kaj je nasprotje interesov. Nekoč so se o tem pogovarjali le strokovnjaki in zdaj je tega vedno več.

Kakšno je sodelovanje z drugimi organi? Vaš predhodnik se je, po njegovih besedah, zelo trudil, da bi se organi pregona prebudili iz apatičnosti. Na kakšni ravni je zdaj sodelovanje s tožilstvom in policijo. V javnost je prišla npr. vest, da je sodnik, ki je podpisal preiskovalni nalog za hišne preiskave pri Alenki Bratušek, na Twitterju žalil njo in Nacionalni preiskovalni urad. Je lahko pri takem odnosu sodelovanje uspešno?
Te konkretne primere nerad in težko komentiram. Vendar to prav gotovo ni odraz tega, kar se dogaja v odnosih policija-tožilstvo-sodišče-komisija. Sodelovanje je v času, odkar sem predsednik, dobro, celo zelo dobro. Ne pa odlično. Lahko bi bilo boljše, vedno bi lahko bilo boljše.
Kaj vas moti?
Da bi bilo boljše, bi morali doseči bistveno boljšo in hitrejšo odzivnost na težave in tudi učinkovitost. Na marsikaterem področju imamo ustanovljene delovne skupine, recimo na specializiranem državnem tožilstvu in na finančni upravi. Na operativni ravni imajo naši strokovni sodelavci dnevne stike s tožilstvom, policijo in finančno upravo. In ti odnosi so zelo dobri.
Ampak vedno se pojavijo neke ovire, ker ti organi, tako kot mi, ne smejo posegati v zasebne zadeve in včasih naletimo na težave v preiskavah, ker pač nečesa ne smemo. Konkretno, če preiskujemo neko premoženjsko stanje nekega funkcionarja, naletimo na oviro, ko ugotavljamo, da je del tega premoženja prenesel na svoje družinske člane, ki jih ne smemo preiskovati. Tu so nekatere težave, ki jih bomo v nadaljevanju, morda tudi s pobudami za spremembo zakonodaje, morali odpraviti.

Že v preteklosti so se v politiki pojavljali pozivi, da KPK-ja ne potrebujemo, ker bi to delo morali opraviti policisti in pravosodje. Čutite pritiske ali težnje po ukinitvi in ali bi vam lahko kdo očital, da je vračilo dela proračuna komisije v državni proračun še ena poteza za slabitev KPK-ja? Ob vašem imenovanju so se namreč pojavljali očitki, da so na čelo komisije postavili nekega neznanega odvetnika iz Prekmurja, ravno z namenom, da bi jo oslabili.
Od časa do časa se v javnosti pojavi kakšno razmišljanje tudi v tej smeri, da KPK ni potreben. Najbolj me pri tem žalosti to, da o tem govori tudi nekdanji predstojnik urada za preprečevanje korupcije, to je gospod Boštjan Penko. Moral bi bistveno obvladati področje komisije in bi se moral zavedati pomembnosti in potrebnosti takšnega organa.
Od časa do časa se pojavijo takšni signali, tudi v politiki. Predvsem takrat, ko komisija komu stopi na prste. Neposrednih pritiskov ni bilo in tudi če bi bil, bi ga odločno zavrnili. V vseh mojih stikih s politiko, teh je bilo v zadnjem letu kar veliko, tudi neposrednih, je bilo razbrati, da je splošno prepričanje isto, ki se izraža tudi na glas, in sicer, da je komisija potrebna.
Tudi sami zaznavamo, da smer našega razvoja ne sme iti v poudarjanje preiskav, ampak moramo bistveno več poudarka dati v preventivno ravnanje, to tudi počnemo. Recimo ena izmed zelo aktualnih oblik preventivnega delovanja je seveda tudi naša nadgradnja Supervizorja in tako nanjo tudi gledamo.
Glede proračuna pa takole – na videz je bilo to videti čudno. Dobili smo denar in smo ga vrnili. Proračunski porabniki vemo, kako so postavljena pravila. Dobili smo nekaj manj, ampak zaradi kriznega obdobja, ker so skoraj vsi proračunski porabniki dobili manj. Ampak nismo dobili toliko manj, kot bi lahko pričakovali, predvsem pa ne toliko, kolikor smo vrnili.
Zakaj smo vrnili? Lani je s komisije šlo kar nekaj ljudi in ko so šli s komisije, ni bilo več bremena plačevanja njihovih plač. Nadomeščanje teh ljudi pa seveda traja nekaj mesecev. Tudi senata nekaj časa ni bilo in tudi plača namestnikov je bila "privarčevana". In odkrito moram reči, da se to pričakuje od vsakega državnega organa. Od KPK-ja pa absolutno, da, ko ob koncu leta ugotovi, da denar tako in tako ne bo porabljen, tega vrne v proračun. Mi bi lahko denar porabili, ampak iz svojega bistva tega ne smemo narediti in nikoli ne bomo. Absolutno tu ne gre za slabljenje komisije.
In tudi to, kar ste rekli, glede mojega imenovanja. Skozi razgovore z izbirno komisijo pa sem dobil drug občutek, ki mislim, da me ne vara, da sem bil kot relativno neznan slovenski odvetnik izbran zato, ker so ocenili, da sem strokovno ustrezen, ocenili so pa tudi, da sem popolnoma neobremenjen s slovenskim okoljem. In ta neobremenjenost je verjetno pri njih pomenila tako veliko kakovost, ki lahko predstavlja dodano vrednost tej funkciji in upam, da jo bom v svojem mandatu upravičil in slovensko javnost prepričal, da sem sposoben komisijo voditi in da je pod mojim vodstvom dobra, potrebna in strokovna.

Tu naletite na težave notranjih razprtij. Rekli ste, da imate v komisiji različna mnenja in poglede, kar je njena kakovost, dodana vrednost. A vaša namestnica gospa Sedlarjeva je v intervjuju 27. februarja za Mladino izrekla nekaj zelo težkih besed na vaš rovaš, med drugim, da je KPK skoraj mrtev. Je to res kakovost različnih mnenj ali je ta prepad med vama tako velik, da ne omogoča normalnega delovanja komisije? Ona vam je namreč že nekajkrat tudi očitala, da KPK pod vašim vodstvom nima vizije, se ne premika naprej in se ne razvija. Da ste pač mrtev organ.
Jaz sem o tem že velikokrat govoril. Seveda o njenih razmišljanjih ne želim in ne bom sodil. To so njena razmišljanja.
Ampak, kako lahko delate ob takem odnosu?
Dejstvo je, da komisija ni mrtva. Ampak v njen način razmišljanja se jaz resnično ne spuščam. Samo dopuščam dejstvo, da gre za demokratičen način razmišljanja, več pa ne. Jaz bi si sicer želel drugačne odnose, ampak ti odnosi so, kakršni so, delo pa s tem ni obremenjeno.
Se pravi, vajin odnos ni prevelik kvarni vpliv na delo?
Absolutno ne. Mislim, da slovenska javnost vidi, da KPK ni mrtev.
Kako pa se potem vi počutite, ko gospa Sedlarjeva vsake toliko časa pride na plan s kakšno tako izjavo? Ste se o tem že pogovarjali z njo?
Seveda, midva se normalno, no, relativno normalno pogovarjava. Jaz se v te stvari ne spuščam, to je njena pravica. Jaz svoje delo delam, kot mislim, da ga moram delati in po tem naj slovenska javnost ocenjuje moje delo, ne pa po tem, na kakšen način komentiram njen način razmišljanja.
Pojavljali so se tudi očitki, da je Borut Pahor vaš veliki prišepetovalec iz ozadja, ki usmerja vaše delo. Kako je s temi očitki?
Ti očitki so popolnoma neutemeljeni.

Z vašim prihodom oz. v vašem mandatu naj bi odšlo precej kakovostnega kadra, tudi sami ste rekli, da jih je kar nekaj odšlo. Je vaš prihod kadrovsko pohabil KPK oz. koliko res kakovostnega kadra je odšlo?
Jaz nikakor ne bi pristajal na tako razlago. Komisija kadrovsko zagotovo ni pohabljena in je strokovno na zelo visoki ravni, kar izkazujemo tudi skozi svoje delo. Odhodi nekaterih iz komisije, ki so nedvomni, so bili v velikem delu povezani z odhodom prejšnjega vodstva. Velik del ljudi, ki so šli, je šel tisti trenutek, ko je bil kolega Klemenčič imenovan za pravosodnega ministra.
Tu mislim predvsem državnega sekretarja in še dve kabinetni zaposlitvi in še kakšna. Ena kolegica je šla v kabinet ministrice za notranje zadeve, pred kratkim je šla ena kolegica na ministrstvo za javno upravo. Skratka, gre za nekatere razmisleke v smeri stopnice naprej v posameznikovi karieri.
Opravil pa sem osebne razgovore z vsemi, ki so odhajali, ker mi ni bilo vseeno. To moram odkrito povedati, sem vendarle samo človek. In se sprašujem, kaj je razlog. In odkrito vam povem, to vam bodo potrdili, če bo treba, nihče mi ni rekel: "Predsednik, odhajam zaradi tebe." Vsi vidijo svoj odhod kot korak naprej v svoji karieri. Jaz ne pravim, da je kakšen pododtenek tudi v tem smislu. Imamo pa z nekaterimi še vedno tesne stike, povezane z delom komisije, in nimamo z našim sodelovanjem nobenih težav.

Omenil sem že očitke o pomanjkanju vizije. Kakšna je vaša vizija? Omenili ste že, da bi se komisija premaknila bolj k preventivnemu delovanju.
O tem sva se pravzaprav pogovarjala cel najin razgovor. Da ost delovanja komisije iz preiskav preusmerimo v preventivno dejavnost. Tudi v mednarodno dejavnost, tu mislim na delovanje v okviru OECD-ja in Greca, tudi ZN-a, v ozaveščanje slovenske javnosti. To so dejavnosti, ki bodo trajale. Rad velikokrat povem, da moj mandat ne bo dovolj, da napravimo to, kar pravzaprav želimo. V letnem poročilu bomo predstavili tudi iztočnice vizije oz. program dela KPK-ja za naprej. Poglavitni poudarki pa so seveda v sistemskih ukrepih pri npr. javnih naročilih, porabi denarja v zdravstvu, v šolstvu …
Ne smemo pozabiti tudi na veliko premoženje, s katerim razpolagata tako Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) in Slovenski državni holding (SDH). Zelo pozorno spremljamo tudi dogajanje z imenovanjem članov nadzornikov SDH-ja.
Veseli me, da se je v povezavi z DUTB-jem skozi revizijo Računskega sodišča potrdilo, da so naše ugotovitve točne. Nobena naša ugotovitev ni ovržena. Vse so potrjene, nekatere celo razširjene. Dela je seveda veliko in to je vizija našega delovanja.
Imate zdaj dovolj ljudi?
Ljudi ni nikoli dovolj, smo pa ta trenutek relativno zapolnjeni, tečejo tudi še nekateri postopki, ki niso končani. Ena sodelavka je prišla mesec dni nazaj, dva še prihajata. Imeli smo en razpis tudi v centru za integriteto in preventivo, a žal moram reči, da ni uspel in ga bomo verjetno ponovili.

Napovedali ste nadgradnjo Supervizorja in ta je zdaj prišla. Kaj lahko v različici Supervizor 1.1 še pričakujemo in kam bo komisija šla naprej tako v tehnološkem kot vsebinskem smislu?

Skoraj smo dosegli vrhunec, saj imamo s Supervizorjem pokritih 90 ali pa celo več odstotkov porabe slovenskega javnega denarja. In več kot 100-odstotna pokritost enostavno ni mogoča. V druge smeri niti ne moremo iti. Povečujemo lahko samo kakovost in odzivnost. Podlaga podatkov, ki jo imamo, pa od nas zahteva ustrezne analize.
Tudi javnosti je zdaj omogočeno, ker lahko vse te podatke dobi, da sama lahko dela analize. In tudi v strojni obliki se te zadeve z našega strežnika lahko dobijo in ustrezni računalniški strokovnjaki lahko delajo individualne analize. In to tudi želimo, ker potem imajo tudi svoj pogled na te podatke, kar pa vse skupaj pomeni neko dodano vrednost pri preglednosti porabe slovenskega javnega denarja. Danes je na Supervizorju vidno skoraj vse. Smo pa zelo oprezni, ker so nekateri podatki občutljivi, da se, kolikor se le da, ne vtikamo v posameznika in se vtikamo le v porabo denarja.

Če greva za konec še na ta razvpita poročila o premoženjskem stanju. Se boste izločil, če bo prišlo do ponovnega pregleda Zorana Jankovića, če se že pri primeru Alenke Bratušek niste, in ali lahko pričakujemo nova poročila o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank?
Ne, ne bom se izločil. Nimam nobenega občutka, ki bi me obremenjeval. Osebnega stika z gospodom Jankovićem nikoli v življenju nisem imel. Enako je bilo tudi s prejšnjo predsednico vlade, zato se nisem izločil. Ja, saj sva se videla, tudi tiste slike, ki so bile objavljene ob neki priložnosti v Prekmurju. Ampak to seveda niso bili stiki, iz katerih bi izhajalo neko moje breme, da je zaradi tega ne morem obravnavati.
Jaz se lahko izločim samo v primeru, če bi komisija obravnavala nekoga, ki ga sam dojemam kot prijatelja iz otroških ali pa iz odvetniških let. Sicer pa nikoli nisem bil vpet v nobeno politiko v tem smislu, tudi nikoli nisem bil član nobenega odločujočega organa v politiki. Pravzaprav nobenega organa, razen da sem bil član stranke, da bi bilo to breme in bi se zaradi tega pri meni pojavil razmislek, da bi se pa moral v posamezni zadevi izločiti.
Glede vprašanja nadaljnje preiskave premoženjskega stanja prvakov slovenskih strank – komisija je pristojna za pregled premoženjskega stanja približno 10.000 zavezancev, med katerimi so predsednik države, predsednik vlade in pa tudi prvaki političnih strank itn. Vsako leto senat sprejme - ob dejstvu, da tekoče pregledujemo poročila, ki so jih funkcionarji do konca januarja vedno dolžni predložiti komisiji, ali pa 30 dni po prevzemu funkcije, ali pa po koncu funkcije – ustrezen sklep in se posamezna skupina, morda najbolj aktualna, bolj natančno pregleduje. Do marca takšnega sklepa še nismo sprejeli, kdo to bo, bi pa težko povedal, saj o tem odloča senat. Zagotovo pa bo neka skupina državnih funkcionarjev, ki so tako ali drugače pomembni.
Seveda pa vedno, ko ob pregledu premoženjskih stanj ugotovimo neskladja, sprejmemo individualen sklep o poglobljenem nadzoru nad premoženjskim stanjem posameznika.
Kar se tiče dela poročila o premoženjskem stanju. To je zdaj razdeljeno na tri dele – en, kjer so predsedniki političnih strank, pri katerih težave niso bile zaznane, potem pa sta še dva, ki se nanašata na gospoda Jankovića in gospoda Janeza Janšo. Vrhovno sodišče je odpravilo tisti del, ki se nanaša na gospoda Janšo. Tega dela zdaj ni. Niso pa odpravljeni vsi drugi opravljeni postopki, niso odpravljeni dokumenti, ki obstajajo v tem spisu. In sklep senata je bil soglasen, da ta postopek nadaljujemo in zadevo tudi sklenemo. Kot pravnik in predsednik komisije pa lahko ob tem odločno zatrdim, da stališče, ki ga zastopa gospod Franci Matoz, ni pravilno.
In če bo vrhovno sodišče odpravilo še del poročila, ki se nanaša na gospoda Jankovića, boste tudi tam nadaljevali postopek?

To absolutno pričakujemo, da se bo zgodilo, ker res ne vidimo razloga za nasprotno. Ampak moramo počakati.
Se pa tokrat nameravate ravnati po sodni praksi, ki jo je s to sodbo zastavilo vrhovno sodišče?
Prav zagotovo.

Sta se s pravosodnim ministrom Goranom Klemenčičem že dobila?
Da, ob eni priložnosti sva se dobila, sicer ne sama. Dobila sva se ob neki priložnosti na ministrstvu za javno upravo. To je bil prvi preliminarni razgovor o potrebnosti sprememb našega zakona. Glede na to, da KPK zdaj po novem spada pod ministrstvo za javno upravo, je naš resorni minister gospod Koprivnikar. On tudi vodi iniciativo. Dobili smo se pri njem v kabinetu in tam sva se s kolegom Klemenčičem tudi pogovarjala.
Kaj konkretnega?
Konkretnega v tem smislu, da smo vsi dosegli soglasje, da so potrebne spremembe zakona in da so potrebne spremembe v najbolj poglavitnih delih zakon. Mi bomo zahtevali, da dosledno ohranimo neodvisnost KPK-ja.

Imate potem že kakšne načrte za predlaganje popravkov ZIntPK-ja, o katerih je govoril že Klemenčič?
Konkretnih sprememb nimamo in o njih ta trenutek tudi ne bi govoril. Dejavnosti so se že začele, iniciativa je na ministrstvu za javno upravo. Mislim, da tudi oni še niso pripravili osnutka. Obstaja delovna skupina za pripravo, v kateri sta tudi dve naši sodelavki. Konkretnih rešitev pa še ni. Se pa bomo tudi pri nadzoru premoženja nekaterih javnih funkcionarjev zavzemali za to, da bomo imeli več možnosti.
Nekatere možnosti se pojavljajo tudi na ravni EU-ja, kjer se nakazuje možnost pregleda premoženja znotraj evropske skupnosti. Že če bomo uspeli na tem segmentu nekoliko bolj natančno pogledati, kaj se je s premoženjem posameznega funkcionarja dogajalo, ko ga je prenašal, skril, itn., bomo dosegli veliko.
Relativno velika težava se je v praksi pokazala tudi okoli razlage posameznih pojmov. Korupcija, integriteta, nasprotje interesov, zasebni interes, družinski člani obstajajo v zakonu, niso pa definicije takšne, da bi v praksi pokrivale vse morebitne primere. Potem ugotavljamo, da niso ustrezne. Ampak kot pravnik stojim na relativno togem stališču, da dokler zakon velja, ga moramo uporabljati. Tudi če nam ne ustreza, smo zadolženi, da neki pravni pojem ali standard skozi svoje znanje in prakse dopolnimo na tak način, da bo ustrezal določeni življenjski okoliščini. Mislim pa, da bo naš zakon na nekaterih področjih treba novelirati.