Prejšnji teden je močno odmeval primer študenta Dejana Orniga, ki naj bi namreč kot policijski informator tri leta po naročilu kriminalistov počel to, česar policija ne sme - nezakonito prek spleta zbiral podatke o posameznikih, ki naj bi pomenili varnostno grožnjo.

Če je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami, se lahko uporabi tajno delovanje, narekuje Zakon o kazenskem postopku.

Javnost pa o tajnem policijskem delu ve le bore malo, saj tak način preiskovanja kaznivih dejanj velja za občutljivo temo. "Podatki so na podlagi Zakona o tajnih podatkih označeni z ustrezno stopnjo tajnosti, zato vam teh podatkov ne moremo posredovati," je najpogostejši uradni odgovor policije na vprašanja, povezana s tem.

Da bi vsaj nekoliko bolj osvetlili to področje, pa smo se obrnili tudi na specialista za kriminalistiko, Antona Dvorška, predavatelja na Fakulteti za varnostne vede.

Policijski informator, delavec, sodelavec?
Zmeda nastane že pri osnovnih pojmih, ki se jih da zaslediti v javni razpravi - policijski informator, tajni policijski delavec, tajni sodelavec policije ... "Izraz 'policijski informator' velja za osebo, ki policiji prostovoljno posreduje operativne informacije o kaznivih dejanjih, njihovih storilcih in drugih dejavnostih, ki kažejo na kazniva dejanja. Policija takim osebam zagotavlja varnost in anonimnost," so za MMC pojasnili na policiji.

"Tajni delavec je posebej izurjen in izšolan policist, ki je usposobljen za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja. Tajni delavec je po veljavni zakonodaji lahko tudi druga oseba (občan). Ta oseba ni posebej izšolana za tajno delovanje, je pa prostovoljno pisno privolila v izvedbo tovrstnega ukrepa, ki ga izvaja pod vodstvom in nadzorom policije. Izraz tajni sodelavec pa se je uporabljal v določbah 49. člena Zakona o policiji. Kot tajni policijski sodelavec je bila opredeljena oseba, ki je tajno delovala in ni imela statusa policista. Trenutno veljavna zakonodaja tovrstne osebe zdaj pri tajnem delovanju poimenuje kot 'druga oseba'," so nadaljevali razlago.

"Policijski informator oz. ovaduh ne dela načrtno - običajno gre za kriminalca, ki sporoča policiji podatke iz premoženjskih motivov, maščevanja kriminalni združbi, da bi si zmanjšal kazen za lastno kriminalno dejavnost ... Tajni policijski delavec je t. i. undercover agent, torej policist pod krinko, tajni sodelavec tudi dela pod krinko in pod nadzorom in usmeritvami policije podobne stvari kot tajni delavec," ob tem dodaja Dvoršek.

Potrebna testiranja in kompetence
Kako pogosta je tovrstna oblika delovanja v Sloveniji, policija ne razkriva in se ob tem sklicuje na Zakon o tajnih podatkih, Dvoršek pa število preiskav s pomočjo tajnih policijskih sodelavcev ocenjuje na "nekaj deset letno".

Na tajnost podatkov se policija sklicuje tudi pri vprašanju, kako poteka izobraževanje tajnih delavcev. "Če gre za policista, je ta naprej podvržen različnim testiranjem - iznajdljivosti, psihološke trdnosti, običajno ni poročen, ne pije alkohola, so še druge zahteve. Sledi usposabljanje, tudi v tujini, kjer imajo s tovrstnim delom že dolgoletne izkušnje," opisuje Dvoršek.

"Če pa gre za tajnega policijskega sodelavca, pa je ta običajno policijski informator oz. oseba, ki jo policija že pozna in za katero se predvideva, da ima potrebne kompetence. Potreben pogoj je seveda, da je blizu kriminalni združbi (nudi ji npr. logistično podporo, zato mu ta zaupa)," dodaja.

Denar iz "črnega fonda"
Tajni delavec, ki ni policist (druga oseba) s Policijo ni v pogodbenem razmerju, na podlagi 33. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji pa ima pravico do povračila škode, ki jo ima zaradi dane pomoči, pojasnjujejo na Generalni policijski upravi (GPU). Dodajajo, da je izplačevanje nagrad je urejeno s posebnim podzakonskim aktom, a tudi v tem primeru gre pa podatke, ki so tajni.

"Policija v svojem finančnem načrtu načrtuje sredstva za ta namen, vendar izplačevalec ne pozna identitete prejemnika. Sredstva niso podvržena plačilu davkov in prispevkov ter drugih dajatev. Lahko gre za nagrado tajnemu delavcu po uspešno končani preiskavi, lahko gre za povračilo stroškov (potnih in drugih, ki jih odobri kontaktna oseba), višina plačila je odvisna od trajanja naloge in nastalih stroškov, tudi vrednosti zaseženega kriminalnega plena, znese lahko tudi več (deset) tisoč evrov," pa pravi Dvoršak.

Skrbno izdelana identiteta
Samih preiskovalnih taktik policija ne izdaja, Dvoršak pa pojasnjuje, da je za delo tajnega delavca odgovoren kontaktni kriminalist, ki edini komunicira z njim na tajnih lokacijah. Tajni delavci komunicirajo s svojim "oficirjem za zvezo" s pomočjo prenosnih telefonov in računalnikov v šifrirani obliki ali pa neposredno, če gre za predajo dokazov (npr. vzorcev prepovedanih mamil, ukradenih predmetov ...).

Vsak tajni delavec ima skrbno izdelano identiteto za osebo, za katero se izdaja. Prirejeno identiteto in druge zaščitne mehanizme mora na predlog policije odobriti državni tožilec. Tudi državni organi, ki izdajo take listine, morajo upoštevati varnostne zahteve, da ne pride do kompromitacije take osebe.

Poleg prirejene identitete je lahko tajni policijski delavec ozvočen in povezan s policijo, da ga lahko ta reši, če ga je kriminalna združba spregledala. Če obstaja verjetnost, da bo ob prijetju kriminalne združbe - npr. predaji prepovedanih mamil ali naropanega nakita kupcu - prišlo do odkritja, kdo je preiskovalcem izdal ključne informacije za prijetje storilcev, se lahko prijetje osumljencev preloži na poznejši čas, ko ni več nevarnosti kompromitacije, še dodaja Dvoršak.

Varovanje in preprečevanje zlorab
Na GPU-ju pojasnjujejo, da je varovanje policistov (tudi tajnih delavcev), urejeno v skladu s 66. členom Zakona o organiziranosti in delu v policiji. To določba velja tudi za "druge osebe", ki na podlagi odredbe državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika pridobijo status tajnega delavca, dodajajo. Varnost in anonimnost zagotavljajo tudi osebam, ki ji prostovoljno posredujejo operativne informacije o kaznivih dejanjih, njihovih storilcih in drugih dejavnostih, ki kažejo na kazniva dejanja, dodajajo.

Kakšen pa je interni nadzor, da ne prihaja do zlorab teh sodelavcev? Policijo na področju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov nadzira Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb (KNOVS), ki je ustanovljena pri državnem zboru, Sektor za sistemsko usmerjanje in nadzor Policije pri Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge pri MNZ-ju, Sektor za razvoj in sistemske naloge pri Službi generalnega direktorja policije ter predstojniki služb v UKP-ju glede na sistemsko podrejenost enote, ki se ukvarja s tajnim delovanjem, odgovarjajo na policiji.

"Ob tem je treba opozoriti, da pri izvajanju prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja, ki vedno poteka na podlagi odredbe pristojnega državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika, policijo nadzirata še državni tožilec oziroma preiskovalni sodnik, ki jima mora policija mesečno pisno poročati o poteku izvajanja ukrepa in pridobljenih podatkih. Če ukrep traja več kot šest mesecev, zakonitost in utemeljenost izvajanja ukrepa na
vsakih šest mesecev preverja sodni senat," še poudarjajo na policiji.

Izjemno pomembni za preiskovanje organiziranega kriminala
"Tajni policijski delavci so izjemno pomembni za preiskovanje hudih, zlasti organiziranih oblik kriminalitete, tako za odkrivanje kaznivih dejanj (npr. trgovine s prepovedanimi mamili, trgovine z ljudmi, organiziranimi tatvinami vozil, umetnin, ponarejanja blagovnih znamk), kot za odkrivanje posameznih osumljencev iz vrha kriminalne strukture ter pridobivanja dokazov. Lahko so pomembni tudi za preprečitev hudih kaznivih dejanj (npr. likvidacijo pripadnika konkurenčne kriminalne združbe, drugega domnevnega sodelavca policije)," dodaja Dvoršek.

"Pogosto delujejo na meji dovoljenega; sporne dejavnosti mora odobriti državni tožilec (npr. preprodaje ukradenega blaga - da si sodelavec pridobi zaupanje krim združbe), nikakor pa ne smejo sodelovati v dejavnostih, ki ogrožajo življenje in telo (druge osebe)," še dodaja.