Z ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo se v okviru niza intervjujev z ministri pogovarjali pred dnevi in se dotaknili širokega spektra tem - od aktualnih vprašanj, povezanih z delegiranim aktom glede terana, do zaščite slovenske potice, akcije Izbrana kakovost Slovenije ter težav, ki pestijo kmete, gozdarje, čebelarje in druge vsak dan.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Začniva pri verjetno najbolj aktualni temi: zaščiti terana. Delegirani akt je zdaj sprejet, sredi julija bo začel veljati, vi napovedujete tožbo proti Evropski komisiji. Na podlagi česa?
Tožbo imamo že nekaj časa pripravljeno. Mi smo že nekaj časa, že pred dobrim letom, vedeli, da se bo to verjetno zgodilo, zato smo najeli enega najbolj znanih strokovnjakov za intelektualno lastnino, ki je pregledal celotne dosjeje, ugotovil, da imamo mi prav. Zdaj sodelujemo pri pripravi tožbe, zraven pa bo tudi v naši ekipi, ko se bomo borili pred Evropskim sodiščem.

Zdaj že vemo, da je bil – po našem mnenju – nedopusten dogovor med Evropsko komisijo in Hrvaško verjetno sklenjen leta 2010. Da terana niso vključili v pristopna pogajanja, ampak so to umaknili, ker jim je bila očitno dana obljuba, da bodo to na tehnični ravni podelili. To se je tudi videlo recimo v drugi polovici leta 2014, ko je stara komisija odhajala – stara komisija, zlasti komisar za kmetijstvo, je imela zelo jasno stališče, da je teran slovenski in da tu ni prostora za širitev. Že v vmesnem obdobju so začeli neki postopek delegiranega akta, ki ga, če ne bi bili naši uradniki zelo pazljivi, niti ne bi opazili in v katerem je v nekem spodnjem obrobju omenjena tudi izjema za teran. Če tega ne bi opazili, bi postopek takrat tekoče stekel. Ampak naši uradniki so to opazili in takrat se je začela zelo velika razprava z Evropsko komisijo in z uradniškim delom. Močno smo prepričani, da ne proceduralno ne vsebinsko Evropska komisija nima prav, ko skuša realizirati to obljubo.

Zaradi vsega tega smo imeli z Evropsko komisijo velike diskusije za zaprtimi vrati, diskusije pa so bile tudi javne. Posledica tega je bila tudi, da je teran postal bolj prepoznavno vino z več povpraševanja, tudi cena se mu je spremenila. To je ta dobra plat zgodbe. Mi torej imamo pripravljen osnutek tožbe, vložili jo bomo pravočasno.

Kdaj bo to?
Zdaj imamo to pripravljeno, pogoj, da vložimo tožbo, pa je, da je akt sploh objavljen v uradnem listu.

Torej, da uradno velja.
Da uradno velja, tako. Svojim sodelavcem sem že naročil, da želim, da je tožba vložena kak teden prej, preden bi bil kak rok zamujen. Lahko se kdo vpraša, ali je to sploh dobro, da tožimo Evropsko komisijo, ali ne bo kakšne slabe volje na drugi strani. To je nekaj popolnoma običajnega. Tudi mi smo že imeli primere, ko smo tožili in celo zmagali proti komisiji, splošno gledano pa države v povprečju vložijo okoli 40 tožb na leto proti odločitvam komisije. Mi bomo ta postopek tudi izkoristili.

Mi in komisija govorimo isti jezik na eni točki – tako kot komisija tudi mi govorimo: teran je bil, je in bo samo slovensko zaščiteno vino. Tudi komisija uporablja povsem iste besede. Potem pa nekaj naredi, kar pa je v bistvu napačno, saj zraven pravijo še: ampak dovolimo še izjemo, da svoje vino označujejo – pa še to na poseben način, ki je res unikaten – z imenom sorte grozdja oziroma trte, poleg pa morajo napisati še, da gre za hrvaško Istro. Potem pa mislijo, da potrošnik to loči. Potrošnik tega ne loči, vsaj velika večina potrošnikov mislim, da ne loči. In potem pride do zavajanja, tega pa ne sme biti. To je eden izmed vsebinskih razlogov (za tožbo, op. a.), pa še procesnih je veliko.

Torej, tožba bo temeljila na vsebinskih in postopkovnih razlogih?
Da. Eden izmed postopkovnih razlogov je, da je imela Hrvaška splošno dve možnosti: ena je bila, da pridobi pravico do izjeme v času, ko smo mi uveljavljali svojo zaščito (te pravice ni izkoristila), druga pa, da to stori v času pristopnih pogajanj. In zdaj se komisija sklicuje na to, da je Hrvaška pred vstopom zaprosila za izjemo. Mi smo zelo dolgo potrebovali – in tukaj je odločilno vlogo odigrala evropska varuhinja človekovih pravic -, da smo sploh dobili vpogled v hrvaško dokumentacijo, za katero pa dvomimo, da je sploh resnična. Za nekatere dokumente vemo, da manjkajo, nekatere navedbe so, blago rečeno, neobičajne, tudi dolžina je popolnoma drugačna kot dolžina prikrite dokumentacije, ki smo jo dobili …

Tisto, kar je najzanimiveje, pa je, da v dokumentih, ki so nam bili razkriti, nikjer jasno ne piše, da je Hrvaška leta 2013, ko je imela še možnost, sploh zahtevala izjemo. Še najzanimiveje pa je, da je celo nekdanji evropski komisar Dacian Cioloş še oktobra 2013 v odgovoru na poslansko vprašanje zatrdil, da Hrvaška izjeme ni zahtevala. Je pa še veliko podobnih - blago rečeno neobičajnih – momentov, ki so osnova, da bomo svojo pravico iskali na Evropskem sodišču.

O vaši odgovornosti pri zgodbi o teranu je pred dnevi razpravljal tudi odbor za kmetijstvo, na koncu pa se presenetljivo poenotil in vas oz. vlado podprl pri nadaljnjih korakih. Je podpora, ki so vam jo izkazali vinarji, torej prepričala tudi politike?
Splošno gledano me je politika običajno spraševala tri stvari. Vprašali so me, ali sploh kaj počnemo. Ko so videli opis poglavitnih nalog, ki jih opravljamo, je sledilo vprašanje, zakaj sploh toliko delate. Potem se je pojavilo vprašanje: zakaj niste v nekem trenutku začeli iskati kompromisa s Hrvaško? Tudi pravni strokovnjaki so zelo jasno odgovorili: ko imaš zaščito, je to dokončna zaščita. Saj ne moreš naknadno spet odpirati tega vprašanja. In kakršen koli korak v to smer bi se lahko razumel kot namera, da zopet odpiramo vprašanje zaščite.

Tudi sam sem se pogosto vprašal, ali delam prav, Predvsem pa sem to velikokrat vprašal tiste, ki smo jih ščitili, torej kraške vinarje. Ob tem, ko so izkazali zelo veliko podporo meni – ko rečem meni, mislim na celotno institucijo, ministrstvo za kmetijstvo in vlado kot celoto -, sem zadovoljen.

Na tem odboru pa se je zgodilo to, da sem dobil zelo veliko podporo pridelovalcev in stroke, ki imajo največ informacij, enotno podporo koalicijskih strank, za kar se koaliciji zahvaljujem, pa tudi podporo nekaterih opozicijskih strank. Opozicijske stranke pa, tudi če mogoče vedo, da ima minister kdaj prav, zaradi svojih političnih interesov nastopajo proti vladi, proti ministrom. Ampak tukaj so nekatere opozicijske politične stranke presodile, da je boj za teran tako pomemben, da zaradi nekih malih političnih točk ne bodo sprožale neenotnosti. Veseli me tudi poznejša podpora sklepu, da lahko nadaljujemo nadaljnje postopke, torej da začnemo proces tožbe. Marsikateri politik je vprašal, ali ne bi raje ta denar, ki ga boste namenili za tožbo, namenili ...

Kolikšen pa je ta znesek?
Tožbo bo vložilo državno pravobranilstvo – tu na stroške ne računamo, ker menimo, da je to del njihovega rednega dela. Zunanji svetovalec pa bo, kot trenutno kaže, plačan znotraj javnega naročila majhne vrednosti.

V zadnjih tednih so se pojavili tudi pozivi k zaščiti slovenske potice. Je postopek že stekel?
Postopek v fazi, ko vanj vstopi država, še ni stekel. Namreč tu je postopek zelo preprost. Tisti, ki imajo ekonomski ali kakršen koli drug interes, morajo pripraviti vlogo oz. - poenostavljeno - specifikacijo. Morajo se dogovoriti, kaj je v njihovih očeh potica oziroma slovenska potica. Torej, kakšni nadevi, kakšna razmerja, oblika ali katere druge podrobnosti. Nekajkrat sem se že pogovarjal z različnimi strukturami, proizvajalci, tudi strokovnjaki za tovrstne zaščite.

Kdo pa so proizvajalci v tem primeru? Potico lahko speče vsak doma …
Tako je, ampak je ne trži. Pri zaščitenih proizvodih gre v bistvu za to, da neko stvar, ki jo počneš, natančneje opišeš in s tem omejiš krog ljudi, ki jo proizvajajo. Torej narediš skorajda monopol, kar pa ima ekonomski učinek. In če proizvajalci ta učinek izkoristijo, imajo od tega ekonomsko korist. Recimo pri zaščitenih vinih se ve, da je cena zaščitenega vina več kot dvakrat višja od nezaščitenega, torej išče se ekonomski interes.

Zdaj imamo zainteresirane proizvajalce znotraj dveh struktur. En del jih zastopa kmetijsko-gozdarska zbornica, saj je peka potica na marsikateri kmetiji dopolnilna dejavnost. Drugi del pa je zbran znotraj zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS-ju, ki pa zastopajo tiste, ki potico delajo v neki večji količini. Mene so že obvestili, da je specifikacija bolj ali manj že končana, tako da vsak dan vprašam sodelavce, ali je vloga že prišla na ministrstvo. Do tega trenutka (pogovor je potekal 1. junija, op. a.), še ni prišla, ko pa bo, bo država takoj začela korake, da jo zaščiti na ravni Evropske unije. To ne bo preprost proces, vemo, da imamo veliko zaščit in da lahko ti postopki trajajo več let. Tudi marsikatera izmed zainteresiranih držav se se rada vključi zraven, ampak na koncu se vsi postopki končajo bolj ali manj tako, kot se morajo.

Mimogrede, moram vam povedati anekdoto, ki je resnična: lani sem imel možnost, da sem prišel na splošno avdienco k svetemu očetu. In seveda, kot vsi Slovenci, ki pridejo k svetemu očetu, smo bili obveščeni, da papež pozna slovensko potico. Mislim, da mu tudi večina ljudi to prinese. Tako se je kar nasmehnil, ko je videl, da imam potico v rokah. To je sicer taka zanimiva zgodba, ki pa kaže na to, da je naša potica svetovno pomemben prehranski proizvod.

Februarja je bila v javno razpravo predana strokovna podlaga za prenovo kmetijske zemljiške politike. Stroka je v njej opozorila na togost in zbirokratiziranost postopka prodaje oz. odsvojitve kmetijskih zemljišč - predolgi roki, danes že skoraj nesmiselna zahteva po statusu kmeta, prestroge omejitve pri varovanju t. i. zaščitenih kmetij itd. Prvi javni posveti na to temo so že potekali. Kakšen je bil cilj spremembe zakonodaje in kakšne so prve pripombe na predloge?
Imeli smo več ciljev pri prenovi kmetijske zakonodaje. V ozadju je cilj, da se količina kmetijskih zemljišč ne zmanjšuje, kot drugo pa želimo, da jih nimajo v lasti špekulanti, ki čakajo, da se bo namembnost nekoč spremenila v stavbeno in da se jim bo cena za desetkrat ali stokrat povečala, ampak da se bodo z njimi ukvarjali tisti, ki v kmetijskih zemljiščih vidijo proizvodni resurs, torej kmetje, obrtniki, podjetja. Tisti, ki vidijo, da je kmetijska zemlja naravno bogastvo, namenjena proizvodnji hrane. Nekatere stvari želimo tudi poenostaviti.

Do zdaj nam je uspelo, da smo hudo izgubo kmetijskih zemljišč, ki je bila tako značilna za mlada leta naše samostojne države, ko smo na dan izgubljali tudi po pet hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, omejili. Od leta 2010, ko sem postal minister, smo izjemno zaostrili pristop. In če smo imeli takrat dobrih 470.000 hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, smo leta 2016 imeli celo nekaj hektarjev več. Z nekimi precej zapletenimi postopki, s spremembo zakona nam je to uspelo. Sam seveda še nisem zadovoljen. Imeli smo sicer zelo dober zakon, ki smo ga sprejeli leta 2011, ki je temeljil na načelu OECD-ja, to je, da je za vsako trošenje naravnega vira treba to adekvatno povrniti naravi. Nato smo uvedli zelo visoko nadomestilo, ki v praksi pomeni: če nekje izgubiš en hektar, dobiš dovolj denarja za to spremembo, da adekvaten hektar vzpostaviš. To je bil finančni vzvod. Žal ga je potem ena izmed poznejših vlad spremenila, tako da je ta sprememba zdaj cenovno veliko nižja.

Zaščita znova temelji zlasti na tem, da naši strokovnjaki na direktoratu, ki ocenjujejo vloge in dajejo smernice, predvsem s strokovnimi, administrativnimi ovirami to omejujejo (spremembo zemljišč, op. a.). Meni je pa žal, da Slovenci od vseh ovir najlažje razumemo finančno oviro.

Kakšni so sploh nadaljnji roki za spremembo omenjene zakonodaje?
Želimo, da se glede zakonskih podlag, ki so dobro napisane, nekje do druge polovice leta konča javna razprava. Potem se bomo odločili za enega izmed treh modelov in začeli pripravljati osnutek zakona. Samega zakona verjetno ne bo mogoče sprejeti v tem mandatu. Bom pa osnutek tega zakona z vsemi strokovnimi podlagami z veseljem predal svoji naslednici ali nasledniku, kdor koli pač bo. Sočasno pa po starem zakonu še vedno poteka določanje trajno varovanih kmetijskih zemljišč. V Sloveniji bomo v nekaj letih dobili okoli 350.000 hektarjev t. i. trajno varovanih kmetijskih zemljišč, kjer bo stopnja zaščite še večja.

Kaj točno to pomeni?
To pomeni, da bodo na ravni občine določena trajno varovana kmetijska zemljišča. To bo fond. In ko bo občina prostorske akte pozneje spreminjala, bo morala upoštevati ta sklad. Recimo: neka občina ima 1.000 hektarjev teh zemljišč. Vemo, da se potrebe spreminjajo, da je nekje na primer treba zgraditi bolnišnico ali kar koli drugega v javnem interesu. Če se to zgodi, mora ta občina nekje drugje poiskati prostor, kjer se vzpostavi novo kakovostno kmetijsko zemljišče. Torej to bo sistem, ki bo administrativno, ko bo že določen, manj zahteven - vsaj znotraj države - in preglednejši za občine. Mislim pa, da bo tudi bolje učinkoval kot sedanji.

Slovenija ima v primerjavi z drugimi državami Unije veliko posebnost: majhne kmetije. Po eni strani tako na ministrstvu kot država širše težite k temu, da bi kmetije povečevali/združevali. Po drugi pa na primer spodbujate k razvoju in ohranjanju tovrstnih kmetij z ukrepi v okviru Programa razvoja podeželja. Zanima me, od kod ta razkorak? Ga je preprosto mogoče pripisati raznolikosti slovenskega terena – ravnice na eni strani, hribovsko-gorske kmetije na drugi?
Mi imamo iz več razlogov razmeroma majhno povprečno kmetijo, to je 6,6 hektarja, kar je v povprečju okoli trikrat manj, kot je povprečje Evropske unije. Čeprav je pri novih članih EU-ja ta številka še nižja. Drugo dejstvo je, da imamo izrazito veliko gorsko-hribovskih kmetij, samo mlečnih kmetij je polovica znotraj gorsko-hribovskih kmetij. Tretje dejstvo pa je: čeprav imamo okoli 57.000 kmetij, ki uveljavljajo subvencijo, pa je profesionalnih kmetij (kjer družina ali posameznik živi zgolj od kmetije) razmeroma malo, to je pod 10.000. Druge kmetije pa so takšne, kjer ljudje ob kmetovanju počnejo še nekaj drugega, so v službi …

Vendar je z vidika Slovenije to danost. Tudi te kmetije, podobno kot profesionalne, vplivajo na prehransko bilanco naše države. Zavedamo se tudi, da bo v prihodnje diferenciacija med kmetijami še večja. Vemo, da se bodo nekatere kmetije širile, kar je popolnoma legitimno. Njihova konkurenčnost bo temeljila na njihovi velikosti, na popolnem obvladovanju stroškov. Te kmetije bodo popolnoma konkurenčne drugim evropskim tovrstnim kmetijam.

Določena skupina kmetij bo šla v smer iskanja dopolnilne dejavnosti. To v praksi pomeni, da kmetija, ki ima omejen obseg kmetijske proizvodnje, skuša iz nje še nekaj dodatno narediti. Recimo v Sloveniji je zelo znan – bistveno bolj kot drugje - t. i. sistem turističnih kmetij. Trenutno jih je v Sloveniji skoraj 1.000. Nekatere ponujajo prenočitve, nekatere so vinotoči, nekatere spet z nekim drugim namenom … Vedno več je kmetij, ki proizvajajo zelo okusno hrano za trženje … Ali zaradi majhnosti ali zaradi podjetniške ideje odprejo neko vrsto dopolnilne dejavnosti. Obstaja pa tudi tretji tip kmetij, ko kmetija kmetuje, čeprav ni dovolj profesionalna. Ljudje hodijo v službo, ampak še vedno kmetujejo.

V ta proces ne moremo poseči na silo, tudi nobene logike ni, lahko pa omogočimo spodbude. Te so pa takšne, da poleg osnovnih izplačil, ki jih tako in tako izplačamo največ – to so plačila na hektar -, da se dodatno razvijejo dopolnilne dejavnosti, da se dodatno vlaga v neke tehnologije. Pri tehnologijah pa se že zahteva tudi to, da je sama naložba tudi poslovno upravičena. Tu ne gre za neko subvencijo države kot takšne. Ampak ko kmetija, kmetijsko gospodarstvo dokaže, da je poslovni načrt poslovno vzdržen, lahko računa tudi na evropsko in slovensko sofinanciranje. Sprejeli bomo tudi nekatere dodatne ukrepe, ki bodo dali možnost majhnim kmetijam. Recimo še letos bo sledil razpis za te kmetije v vrednosti 20 milijonov.

Nam sicer včasih očitajo, zakaj se trdneje ne odločimo, kateri tip kmetije naj v Sloveniji razvijamo. Sam osebno mislim, da bi bila to napaka. Moramo dajati možnosti, tako da ima kmetija, naj bo velika, srednja ali majhna, na razpolago neke državne mehanizme, ki jih lahko izrabi, če se želi poslovno razvijati. Nimamo pa mi pravice povedati majhni kmetiji, naj se, ker je majhna, združi z drugo kmetijo. Ti časi so preprosto minili. Tudi v kmetijstvu mora vse temeljiti na lastni podjetniški volji.

Sodelovanje pri evropskih kmetijskih ukrepih od kmeta danes zahteva veliko birokracije. Pred kratkim sem brala pogovor z nekim kmetom, čigar dom se kar duši pod vsemi papirji. Je birokracija nujno zlo za današnjega kmeta?
Ko gre za ukrepe kmetijske politike, je tako: ukrepi, ki prinesejo denar, prinesejo veliko administriranja, ukrepi, ki prinesejo malo denarja ali pa nič, pa zahtevajo veliko manj administriranja. Leta 2014 smo bili optimisti, ko se je oblikovala nova kmetijska politika in je bila pomembna usmeritev evropske politike, da mora biti nova kmetijska politika 2014-2020 preprostejša. Kako pa je v resnici? Nemci, ki radi računajo, so ugotovili, da je nova kmetijska politika še za 15 odstotkov bolj administrativno obremenjujoča.

Vendar ne bom vsega valil na Bruselj. Dejstvo je, da tudi sami ves čas iščemo poenostavitve. Nekatere so nam že uspele – na primer po novi ureditvi se lahko dela več dopolnilnih dejavnosti z manj papirja. Določene poenostavitve smo uvedli tudi v gozdarstvu in še kje drugje. Pri samih razpisih pa smo izredno previdni. Preveč je namreč primerov vračil evropskih sredstev Evropski komisiji zaradi premajhnega nadzora in premalo obsežnih evidenc. Ne želimo, da bi zaradi kakšne nepazljivosti, kakšne poenostavitve ali prehude poenostavitve Slovenija morala vračati denar. V splošnem pa se s kmeti po Sloveniji in EU-ju strinjam, da je kmetijska politika administrativno preveč obremenjena. Ampak ob tem bom rekel še nekaj, česar pa nekateri ne bodo želeli slišati: ko bomo dosegli to, da se na ravni Evropske unije ne bo več namenjalo 55 milijard evropskega denarja, torej denarja davkoplačevalcev, za kmetijstvo, ampak bo tega denarja bistveno manj, bo tudi papirjev bistveno manj. Dokler pa bo denar, bo papirjev in tudi nadzora veliko. Potem pa se je treba odločiti, kaj je bolje.

V okviru omenjenega Programa razvoja podeželja boste do leta 2020 namenili (še) več sredstev za spodbujanje skrajševanja prehranske verige. Občutek imam, da se potrošniki vse bolj zavedamo, kako pomembno je jesti lokalno, domače, da si pogosto tudi sami poiščejo "dobavitelje" - se obrnejo neposredno na kmeta ... Če je veriga še vedno predolga, so potem težave nekje drugje. Pri katerem členu verige se torej še zapleta?
Zdaj bomo s posebnimi finančnimi spodbudami skušali doseči, da se bodo proizvajalci hrane še bolj združevali.

Torej, sofinanciranje boste usmerili predvsem na kmete?
Sofinancirali jih bomo vsaj nekaj let, da bodo imeli tudi dodatno finančno spodbudo. Splošno gledano pa imamo zdaj v Sloveniji neki pojav, za katerega upam, da ga bomo v prihodnosti odpravili, in to je, da se ljudje neradi združujemo. Kmetijstvo je pa izjemno značilna dejavnost, pri kateri, če nisi združen, živiš v večji negotovosti. Če si združen, boš lažje dosegel nižje nabavne cene kmetijskega repromateriala, lažje boš dosegal višje prodajne cene in – kar si želijo predvsem kupci – lažje boš zagotavljal zadostno količino hrane. Zakaj to govorim? Že nekaj let poteka v Sloveniji poseben projekt, v okviru katerega želimo povečati delež slovenske hrane v javnih zavodih, na primer vrtcih, šolah, bolnišnicah, vojašnicah.

Na to je opozoril tudi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek, in sicer da so javni zavodi, ko gre za nakup slovenske hrane, največja težava …
Da. Trenutna ocena je, da nam je uspelo doseči, da je približno 40 odstotkov lokalne (torej slovenske) hrane znotraj teh nabav. Zakonodaja se je zdaj bistveno spremenila, saj pozitivno diferencira slovensko hrano, del nabav lahko šole opravijo z neposrednim, ne več z javnim naročanjem … Javni zavodi pa izjemno pogosto opozarjajo: ko imajo razpise, ko imajo povpraševanje, ni dovolj organiziranih ponudnikov hrane. Ali pa vsaj ne organiziranih čez vse leto. Zato mi pozivamo proizvajalce, da se združujejo, kmetijske zadruge, da nastopajo skupaj, zdaj pa bomo to še finančno podprli.

Včasih je občutek, da bi morala država glede javnih zavodov narediti še več z zakonodajo. Kar zadeva zakonodajo, mislim, da smo že naredili več od tega, kar ima večina evropskih držav predpisano. Namreč imamo uredbo o zelenem javnem naročanju, imamo zakonodajo, ki omogoča pozitivno diskriminacijo, imamo sistem javnega naročanja, ki omogoča neposredno nakupovanje. Od tu naprej gre pa predvsem za izgradnjo zavesti. Ne predstavljam si, da bi bil v Avstriji kateri koli ravnatelj šole, ki ne bi poskrbel, da bodo avstrijski otroci jedli avstrijsko hrano, ravnatelj tudi naslednje leto. Tam – pa ne zato, ker to zahteva država – starši preprosto ne bi tolerirali, da bi avstrijski otrok jedel francoski svinjski zrezek. To se jim je priučilo. Mi smo ta sistem poučevanja sicer že začeli in mislim, da je v tem trenutku zavest o slovenski hrani med državljani bistveno bolj prisotna, kot je bila pred petimi, šestimi leti.

Da se zavest o pomenu lokalno pridelane hrane spreminja, pričajo tudi oglaševalske poteze nekaterih tujih trgovcev, ki zdaj množično spodbujajo domače - tako z različnimi akcijami kot s širjenjem ponudbe. Kako gledate na tovrstne akcije, se vam zdijo dodana vrednost vaši Izbrani kakovosti Slovenije ali zgolj klasična oglaševalska poteza?
Zelo pozitivno. Dejstvo je, da Slovenija zdaj izvaja nekaj, kar bi morali početi že nekaj let pred vstopom v Evropsko unijo (recimo, Avstrija je to začela pred vstopom v EU), in sicer da prek sistema javno-zasebnega partnerstva obvešča potrošnika o pomenu lokalne hrane, propagira lokalno hrano. Mi sicer namenjamo temu bistveno manj denarja kot sosednje države – če se prav spomnim, namenja Avstrija za to 20 milijonov, kar je desetkrat več na leto, Italija namenja temu 40 milijonov, Nemčija več kot 100. No, tudi mi zdaj že namenjamo več. Avgusta se bo tako začela nova kampanja, ki bo trajala do konca leta. Vidim pa, da so se tem akcijam priključili tudi trgovske verige in proizvajalci. Lepota vsega tega je, da so začeli oglaševati: mi imamo samo slovenski paradižnik ali ves kruh, ki ga prodajamo, je pečen v Sloveniji. Ko začnejo te akcije, ko začnejo te oznake lepiti na svoje proizvode, jih ne morejo več umakniti, ker se potrošnik navadi, da pogleda, ali je izdelek res slovenski ali ne. To je samo pozitivno.

Imamo pa tudi zanimivo izkušnjo pri Izbrani kakovosti Slovenije. Najprej so vanjo vstopili proizvajalci mlečnih izdelkov in določili nekatere kriterije, npr. da mora biti vsa surovina, torej surovo mleko, samo slovensko, določili smo tudi nekaj nadstandardnih kriterijev glede na evropske. In zdaj je pomemben del slovenskih mlečnih izdelkov označen z oznako Izbrana kakovost Slovenije. Včeraj sem na primer gledal poročila, in medtem ko so bili oglasi, sem videl vsaj dva, v katerih sta se proizvajalca pohvalila, da imajo njuni izdelki to oznako. Mlečni sektor je vstopil prvi v sistem Izbrane kakovosti in verjetno tudi zaradi tega slovenske mlekarne letos opažajo bum pri svoji prodaji. V prvih štirih mesecih so proizvedle več kot 10 odstotkov več konzumnega mleka kot lani v tem obdobju, Tisto, kar posebej veseli, pa je, da so proizvedle za več kot tretjino več kot lani fermentiranih proizvodov (jogurtov, kefirjev in drugih izdelkov), ki pa imajo tako veliko dodano vrednost, da mlekarnam omogočajo dobiček, ki ga potrebujejo za nove proizvode, nove tehnologije. Tudi proizvodnja sira narašča.

Recimo, da je razlog za to, da ta pomemben del slovenske prehrambne industrije raste, tudi to, da so prvi vstopili v sistem Izbrane kakovosti. V sistem so vstopili tudi – in zdaj bodo začeli to množično oglaševati - slovenski perutninarji, pa proizvajalci govejega mesa. Zdaj poteka razprava s pridelovalci sadja, kjer pa je letos težava, saj bo zaradi pozebe sadja manj in bo verjetno zato shema za kakšno leto zamaknjena. Vidim pa, da so zelo resno razpravo o tem, ali naj vstopijo v shemo, začeli tudi znotraj sektorja mlinarstva in pekarstva. Sicer pa želimo v slovenskih proizvodih čim več ali pa v celoti tudi slovensko surovino.

Tisto, kar je dobro pri tej usmeritvi, pa je, da čez čas ne bomo odvisni samo od nadzornih služb, od dokumentov, ki dokazujejo poreklo, od tega, ali je inšpektor ob pravem času na pravem mestu. Slovenska znanost namreč zelo hitro razvija metode, da bo lahko, ko bo dobila proizvod, ki se deklarira kot slovenski, iz slovenskih surovin, določila (z izotopskimi in še nekaterimi drugimi metodami), ali je proizvod res slovenski ali ni. Že zdaj nekateri inštituti to znajo, ob tem pa verjamem, da bomo leta 2018 imeli prve akreditirane metode, kar je pomembno, saj lahko inšpekcija vzame jabolko, ki ga je vaš sodelavec kupil in ki se deklarira kot slovensko. Če je laboratorij, kjer ga pregledajo z izotopsko metodo, akreditiran in če se izkaže, da to jabolko v resnici ni slovensko, lahko sprožimo kazenske sankcije. Če pa ni akreditiran, ukrepati ni mogoče. Na tem področju bomo naredili velik korak naprej.

Torej se ne bo moglo več dogajati, da bi nekdo neko meso prodajal kot slovensko, čeprav to ni, je pa bilo pakirano v Sloveniji?
Tam, kjer je oznaka Izbrana kakovost Slovenije, ne. Če se v tujini kupi zrezek in se pri nas nareže, nasoli, se ga da v posebno ozračje, ki mu podaljša čas trajanja, nastane neki nov izdelek, ki je res proizveden v Sloveniji. Ampak mi kot potrošniki želimo nekaj več pri hrani. Če nekdo reče, da je slovensko, želimo, da je slovenska tudi surovina. Premalo nam je, da zadaj nekje piše, da je meso od nekod drugod. In na to odgovarja ta znak Izbrana kakovost Slovenije.

Kaj pa slovenska svinjina? O tem še ni nobenih pogovorov?
Znotraj sektorja potekajo. V tem trenutku je po zadnjih podatkih v tem sektorju stopnja mogoče samooskrbe okoli 40 odstotkov. Vendar do zdaj še niso dovolj uskladili svojih pogledov in specifikacij. Je pa pristop k tovrstnemu sistemu dokaj preprost: šele ko se proizvajalci uskladijo, morajo priti usklajeni do države. Ker država ne bo dodajala denarja zraven, če niso usklajeni.

Omenili ste kazenske sankcije, če bi se ugotovilo, da kdo ne spoštuje porekla pri znaku Izbrana kakovost Slovenije. Pa obstajajo kakšni indici, da se to dogaja? Da na primer katere mlekarne uvažajo mleko iz tujine in ga prodajajo kot slovensko?
Tudi če bi katere mlekarne uvažale mleko, bi ga potem morale ločevati in imeti sistem sledljivosti, ki omogoča, da se preverja, katero mleko gre v sistem Izbrane kakovosti Slovenije. Kar nekajkrat sem sedel skupaj s tistimi, ki vodijo te dejavnosti, bodisi proizvajalci bodisi uradništvo, in ves čas tudi opozarjam, da morajo biti tako državne inšpekcijske službe kot tudi lastni certifikacijski organi ves čas izjemno pozorni. Torej se morajo kadar koli ob kakršni koli morebitni nepravilnosti takoj ostro odzvati, sankcionirati. Edino to bo ohranjalo tisto, kar je pri hrani najpomembneje: zaupanje potrošnikov. Do tega trenutka o kakršni koli nepravilnosti nisem obveščen in tega ni.

Velik projekt v tem mandatu je bila tudi ustanovitev družbe Slovenski državni gozdovi, ki se je (vsaj za zdaj) izkazala za dobro potezo - les dosega višjo ceno, razmeroma zadovoljna so tudi gozdna gospodarstva. Verjetno ste tudi sami osebno z uspehom zadovoljni. Kje pa vidite njegove pomanjkljivosti?
Vedel sem, da moram glede tega nekaj narediti. Obdobje javno-zasebnega partnerstva pri naravnem viru, kar je državni gozd, je bilo nevarno, ker ga je težko nadzorovati in ker se je v Sloveniji izkazalo kot škodljivo. Imel sem to srečo, da se je 20-letno obdobje (koncesij, op. a.) končevalo v mojem mandatu, in to smolo, da sem moral pripraviti nov model, ker je bila količina pritiskov neverjetna - tako name osebno kot na naše ministrstvo.

Zelo hitro smo se odločili, da nočemo več nekih posebnih slovenskih modelov, ki se pogosto izkažejo predvsem za modele, ki služijo nekim drugim interesom, in ne javnemu. Natančno sem si ogledal, kako delajo avstrijski državni gozdovi, z zelo velikim zanimanjem pa sem preučeval tudi nemški model. Na Bavarskem je deželna vlada leta 2005 ustanovila Deželne bavarske gozdove, ki so večji kot slovenski. Zakaj to govorim? Ker so mi očitali, da smo to gozdno gospodarsko družbo ustanavljali zato, ker sem po duši socialist. Kar sem res, vodja stranke Socialnih demokratov. Vendar to ni imelo nobene povezave s tem. Bavarcem bi na primer zelo težko očitali, da so socialisti. Tam sem bil tudi nekajkrat gost na pristojnem ministrstvu, tudi svoje strokovnjake smo tja poslali. Podrobno smo si ogledali tudi saški in finski model. Ugotovili smo, da je koristno za državo, da gospodari z lastnim gozdom.

Imeli pa smo še nekaj ciljev. En cilj je v državi vedno jasen. Če imaš državno bogastvo, naj gre dobiček, ki pride iz tega bogastva, za javne cilje, in ne zasebnikov v žepe. Drugi cilj je bil tudi jasen: narediti – kolikor se da – možnost, da se prek tega razvija gozdnolesna veriga. Obema ciljema do tega trenutka, kot kaže, dobro sledimo. To pomeni, da se je učinek na kubik podvojil. Na ministrstvu na ta učinek gledamo na dva načina: plačilo v gozdni sklad, ki znaša 20 odstotkov vrednosti prodaje, in dobiček, ki ga ustvari. Ali dobiček pobere država neposredno ali ostane v podjetju in se tako poveča vrednost državnega podjetja, je to za državo enako, torej ima nekaj več. Podjetje je bilo v prvem polletju učinkovito.

Drugi kriterij, ki ga opazujem, pa je, ali zna podjetje prek natančnejše prodaje zagotavljati možnosti, da se gozdnolesna veriga vzpostavlja naprej. Trdijo mi, da pri trenutnih prodajah pazijo, da prodajajo tistim, ki v Sloveniji nekaj proizvajajo. Verjamem, da bodo tu morali narediti še nekaj korakov naprej. So vendarle mlado podjetje. Verjamem tudi, da bodo sposobni tudi z dolgoročnimi pogodbami omogočati, da pridejo domači in tuji vlagatelji. Del količine imajo zagotovljene po tržnih cenah tudi iz državnih gozdov. Prvo, kratko obdobje delovanja tega podjetja označujejo kot pozitivno, mora pa še zelo veliko narediti. Informacijski sistemi morajo delovati bolje, v celoti morajo obvladovati varnostna tveganja, bolj morajo biti usposobljeni za spodbujanje razvoja slovenske lesne industrije.

Ki se še vedno ni pobrala.
Da. Zdajšnja slovenska lesna in žagarska industrija je neprimerljiva s tisto izpred 25 let. Dobra novica pa je, da zadnja tri leta zelo hitro raste, saj ima povprečno letno rast 10 odstotkov, znova deluje z dobičkom, spet je dosegla milijardo evrov realizacije, znova zaposluje. Ni še na ravni tiste izpred 25 let, je pa trend dober.

Omenjajo se tudi tuje naložbe v žagarsko industrijo. Domačih ni?
Kolikor sam poznam zadeve, se pojavljajo tako slovenski kot tuji vlagatelji. Kot država moramo biti do vseh enaki, saj tu ne sme biti razlikovanja. Sam si absolutno želim, da bi bil ves les – pa ne samo iz državnih gozdov, ki predstavljajo le 20 odstotkov vseh v državi – ali pa vsaj večina tega lesa predelana do čim višje stopnje v Sloveniji, saj se dodana vrednost s stopnjo predelave strahovito veča in z njo tudi število zaposlenih. Ko se pogovarjam s številnimi slovenskimi že uspešnimi lesnimi gospodarskimi družbami – proizvajalci hiš recimo postajajo zgodba o uspehu –, pa ti opozarjajo na nekaj, kar mi da misliti: kapacitete imajo popolnoma polne, načrtujejo nove naložbe, že zdaj pa imajo veliko težavo, kako pridobiti dodatne zaposlene.

Težava v Sloveniji je tudi to, da je skoraj 80 odstotkov gozdov v zasebni lasti, kar je problematično predvsem takrat, ko les napadejo različni škodljivci, ljudje pa ne poskrbijo dovolj hitro za sanacijo. Lani ste sicer spremenili zakonodajo tako, da lahko sanacija z lubadarjem napadenih območij poteka hitreje. A osnovna težava ostaja. Ste razmišljali, kako bi lastnike gozdov spodbudili k odgovornejšemu ravnanju, skrbi s svojo lastnino?
Dejstvo je, da je lastnina skoraj sveta. Obstajajo izjeme: tvoja lastnina ne sme ogrožati neke druge lastnine in podobno. Po drugi strani pa je lastnina tudi breme. Lastnina ni vedno plus. Gozd, če se z njim ne ukvarjaš, lahko povzroči veliko težavo tebi in tudi drugim. V Sloveniji je tako, da je veliko lastnikov gozdov, veliko parcel je zelo majhnih, poseben izziv je tudi to, da se ponekod ne ve, kdo je lastnik zaradi zapletenih postopkov dedovanja. Ali pa je lastnike nemogoče poiskati, ker so nekje v tujini. Potem pa imamo še mnogolastništvo, ko si v nekem odstotku lastnik nečesa, a splošno ne morem odločati o ničemer, ker si le majhen.

To težavo smo v primerih, ko gre za hudo tveganje za javni interes – če obstaja neki gozd, ki nima definiranega lastnika ali pa se ta ne odzove pravočasno, ukrepati pa je treba hitro, ker je v njem žarišče bolezni ali škodljivca -, odpravili tako, da smo spremenili zakonodajo, po kateri ima Zavod za gozdove možnost, da se razmeroma hitro odzove in poskrbi za posek - in tudi prodajo. Preostanek denarja pa nakaže tistim, ki so evidenčni lastniki. Glede na to, da se povpraševanje po lesu povečuje, in glede na to, da so tudi lastniki vedno bolje organizirani, pričakujem, da se bo tudi izrabljenost slovenskega gozda povečala. Popolnoma prepričan sem, da ni potrebno to, kar nekateri predlagajo, da bi sprožili neka prisilna sredstva. Prepričan sem, da bo ta pozitivna spodbuda – če boš delal, boš imel več denarja in bo tvoj gozd več vreden – bolj delovala.

V Sloveniji smo tudi nekoliko popravili razmišljanje o slovenskem gozdu. Pri nas imamo okoli 60-odstotno gozdnatost, imamo pa tudi razmeroma veliko lesa na hektar. Naš dolgoročni cilj je bil, da dosežemo gostoto okoli 300 kubičnih metrov na hektar, in to smo zdaj dosegli. To pa v praksi pomeni, da ni več potrebe, da bi sekali bistveno manj, kot je letnega prirasta. Tega imamo od osem do 8,5 milijona kubičnih metrov, dolgo pa smo sekali občutno manj (tri, štiri milijone, potem smo prišli na pet), kar je bilo tudi načrtno, da smo povečali število kubičnih metrov. Zdaj smo tam, kjer smo. Tako da se možnost poseka v slovenskem gozdu zvišuje, kar je dobra novica. Vsak milijon kubičnih metrov dodatnega poseka samo v prvem koraku pomeni dodatnih 50, 60 milijonov evrov za lastnike. Če pa pogledamo multiplikacijski učinek, če se to predela v Sloveniji, pa je to možnost za novo gospodarsko dejavnost.

Omenjala sva škodljivce v gozdu, ki se pogosteje ali obširneje pojavljajo tudi zaradi naravnih ujm, ki so posledica podnebnih sprememb, opozarjajo strokovnjaki. In še pogostejše bodo. Kako se na to pripraviti?
Podnebje se spreminja in k nam prihajajo tudi novi insekti ali pa znani insekti prenašajo nove bolezni. To ne velja samo za gozd ali poljedelsko proizvodnjo, tudi v živinoreji imamo take primere. Letos smo imeli v Sloveniji veliko akcijo, ko je bilo več sto tisoč živali cepljenih zaradi bolezni modrega jezika, ki je bolezen, ki jo prenašajo insekti. In prej tega ni bilo. Po delih Evrope se širi še ena bistveno nevarnejša bolezen, in sicer vozličasti dermatitis goveda, ki povzroča hudo škodo. Na to se že pripravljamo, a si res ne želim, da to pride tudi k nam.

V gozdu imamo lubadarja, najavljajo se tudi nekateri drugi škodljivci. Kako se na to odzvati? V gozdu je potrebna večja pozornost v osnovi lastnikov, v ozadju pa pomoč države prek Zavoda za gozdove. Če se kar koli napačnega pokaže, se nikakor ne sme več čakati teden, dva ali celo po več mesecev. Sprememba podnebja je namreč povzročila, da nimamo več samo enega ali dveh razvojnih krogov pri škodljivcih, ampak tudi štiri. Pri lubadarju se to najbolje vidi. Tu je nujno izobraževanje, da se lastniki naučijo, kaj pomeni biti odgovoren lastnik. V gozdu je lahko srednjeročna rešitev tudi sprememba sestava. Tam, kjer imamo pogozdovanje, ne pogozdujemo več samo s smreko, ampak se sadijo drevesa, ki so odpornejša proti novim izzivom, ki prihajajo. Podobno je tudi pri kulturah v poljedelstvu, kjer je veliko pričakovanje od novih tehnologij, obvladovanja starih tehnologij in novega sortnega izbora. Sajenje tam, kjer kaj prej cveti, kjer prej da pridelek, sajenje sort, ki so odpornejše zlasti proti suši.

Nov izziv, ki ga v prejšnjih letih nismo bili vajeni, je pozeba. V sadjarstvu obstaja potencial, kako se zavarovati. Ampak to je šele potencial, ko bo treba angažirati veliko zasebnega in javnega denarja, da bi zaščitili na tisoče hektarjev sadovnjakov z rošenjem.

Kaj pa toča? Tu je zgodba bolj zapletena.
V Sloveniji država še vedno sofinancira del letalske obrambe pred točo. Večina evropskih držav tega ne počne več, ker so prepričane, da ni koristi. Kjer jo še vedno izvajajo, to večinoma financirajo proizvajalci. Ampak toča je ravno tipičen primer: to je naravna nesreča, pred katero se v praksi ponekod ne moreš zaščititi, se pa lahko pred njo zavaruješ pri zavarovalnici. Nemogoče si je zamišljati kmetijsko proizvodnjo, od katere je kmetija v celoti odvisna, da ta ni zavarovana, da kmetija nima glavnih pridelkov zavarovanih. Razumem tiste kmetije, kjer jim kmetijstvo predstavlja samo del prihodka, kjer so tudi zaposleni. Ti lažje preživijo, če se jim kaj hudega zgodi. Kmetije, ki so odvisne samo od kmetijstva, pa preveč tvegajo, če niso zavarovane.

Še ena pomembna tema nama je ostala: čebele. Slovenija je tradicionalno čebelarska dežela, a čebelarji zadnjih nekaj let glasno opozarjajo na drastičen upad števila teh živali zaradi bolezni, vpliva vremena oz. podnebnih sprememb itd. Lahko država oz. ministrstvo na tem področju stori še kaj več?
Verjamem, da ni države v Evropi ali pa marsikje po svetu, ki bi tako podpirala domače čebelarstvo, kot Slovenija podpira slovensko. Verjetno je to povezano tudi s tem, da ni države oz. je ne poznam, kjer bi bil vsak dvestoti državljan čebelar, kot je to pri nas. Zdaj že imamo določene sisteme, ki jih drugje nimamo. Imamo strokovno službo za veterinarstvo in zdravstveno varstvo čebel, ki jo financira država in je za čebelarje večinoma brezplačno na voljo. Imamo tehnološke svetovalce v čebelarstvu, ki jih prav tako sofinancira država. Hkrati pa sofinancira veliko skupino raziskovalnih in operativnih nalog za področje čebelarstva. Tako je na tem področju vložek države razmeroma velik. Je pa treba še marsikaj narediti.

Morali bomo poiskati odgovore na vprašanja, kako prilagoditi sodobno čebelarstvo tudi podnebnim spremembam. Tudi pri kranjski sivki se namreč pojavljajo določene nove bolezni, ki jih pred tem ni bilo, nekatere stare so bolj grobe in povzročajo večjo umrljivost. Odločili smo se, da teh odgovorov ne bomo iskali sami, zato tudi vedno bolj sodelujemo z nekaterimi drugimi državami, ki so napredne in jim čebelarstvo veliko pomeni. To je tudi v ozadju pobude za svetovni dan čebel, ki je namenjena temu. Zavedanje o pomenu čebel in drugih opraševalcev je takšno, da bo lažje tudi mednarodno sodelovati.

Vaš mandat je zdaj na treh četrtinah. Kaj vam še ostaja v predalu?
Želel bi, da do konca mandata v praksi dobro izpeljemo vse tisto, kar smo se dogovorili na področju zaščite kmetijskih zemljišč. Da dobro izpeljemo novo spremembo zakona o kmetijstvu, ki določa pomembne korake naprej pri hrani, pri nadzoru hrane. Želel bi, da to leto izkoristimo še za to, da se s pogajalskimi izhodišči dobro pripravimo na novo kmetijsko politiko po letu 2020. V to smo že vložili veliko truda, a bo treba še veliko narediti. Zelo mi je pomembno, da bi nam uspelo tudi v tem letu obdržati hud tempo sofinanciranja posodobitev kmetijskih gospodarstev – zelo veliko razpisov smo in jih bomo še imeli. V ozadju je delo, ki zahteva angažiranost ministrstva, agencije, kmetijske službe. A ta tempo moramo vzdržati, saj je proces prestrukturiranja pomemben in mora potekati. Naredili bomo vse, da bo čez eno leto delovanje slovenskega gozdnega podjetja še boljše, kot je zdaj. Hkrati pa je nujno, da se dogovorimo o ukrepih, ki so nujni na splošno v gozdarstvu, zlasti upam, da nam bo uspelo, da nadgradimo strategijo upravljanja slovenskega gozda z nekaterimi novimi usmeritvami.

S kakšnimi novimi usmeritvami?
To pomeni, da bo mogoče v gozdu gospodariti več, da bo mogoče načrtovati lažje. Zdaj imamo sistem načrtovanja, ki sicer daje dobre rezultate, je pa administrativno preveč zahteven. Upam, da bomo dobili odgovore na vprašanja, ki zadevajo klasificiranje asortimentov. To je zelo pomembno in upam, da bomo že čez kak teden odprli nove razpise na področju ribogojstva in ribištva. Čeprav se je količina ulova v zadnjih sedmih letih zmanjšala, pa se je količina proizvedene akvakulture – v morju in v sladkih vodah – pomembno povečala, za okoli 38 odstotkov. Imamo tudi nove obrate. Zato pripravljamo nove razpise, da ohranimo ta pozitiven trend.

Letošnje leto bo umerjeno tudi h komuniciranju s kupci o lokalni hrani. Hočem, da bo delež tistih, ki kupujejo lokalno hrano, še za kakšen odstotek višji. Torej dela nam ne bo manjkalo.