V Ljubljani imajo letos z Devantejem Jonesom in Nikolićem ključen položaj organizatorja igre dobro pokrit. 29-letni Postojnčan se je po 13 letih vrnil v domovino in bo prvič v članski kategoriji zaigral na domačem parketu. Večkrat je bil v povezavah z zmajevim gnezdom, toda konkretne ponudbe ni dobil. Zdaj v Stožice prihaja v najboljših letih, z ogromno izkušnjami, za sabo pa ima zelo dobro sezono v Franciji pri Chalonu.

Na pripravljalnih tekmah je nekdanji košarkar Partizana, Gran Canarie in Bamberga potrdil, da bo velika okrepitev. Je kakovosten 'play', ki je v napadu zelo racionalen, a hkrati vse učinkovitejši, obenem pa tudi odličen obrambni igralec. S Slovenijo je postal leta 2017 evropski prvak, leta 2021 je bil v Tokiu del olimpijske ekipe, v zadnjih letih pa je postal eden ključnih mož reprezentance.

Na domači parket ste se vrnili s svojo prvo slovensko lovoriko, ko ste slavili v superpokalu. Kako se je po toliko letih vrniti v Slovenijo?
Lepo. Sem najprej pomislil, ja, da v bistvu nimam še nobenega naslova od kadetske kategorije, kar je nazadnje, kar sem igral v Sloveniji. Seveda me veseli, da smo dobro začeli. Predvsem ta, kar vsi že poudarjamo, način, kako igramo in kako zmagujemo, se nam zdi pravi. Torej, da smo na neki pravi poti. Če potem to kronamo še z lovoriko, še toliko bolje, ampak nočemo in ne smemo se ustavljati. Moramo iti naprej in trenirati ter biti boljši, kot smo zdaj.

Vaše ime se je v zadnjih letih večkrat povezovalo z Olimpijo. Kdaj ste bili najbližje prihodu v Ljubljano?
Res smo se nekajkrat pogovarjali. Spomnim se, da tedaj, ko sem bil dva meseca v Sassariju, smo bili v pogovorih, ali bi prišel, a sem na koncu šel v Brescio. Usedli smo se tudi, ko je bil tu Slaven Rimac trener. Bili smo na kosilu, ampak nikoli nismo šli res v podrobnosti. Nikoli ni bilo konkretne ponudbe. Letos je bilo prvič tako in hitro smo se dogovorili. Interes je bil, saj pravim, nismo pa nikoli šli v nadaljnje pogovore.

Kaj je bilo glavno, kar vas je prepričalo, da ste sprejeli ponudbo?
Generalno pač ideja. Recimo temu projekt. Neki "restart", za kar se je odločil klub. Nov trener. Kako bo ekipa videti, na kakšen način bo igrala, kako bo delovala, kaj bo moja vloga tukaj … To se mi je zdelo dobro. Da je šel klub v neko novo smer, z novimi pogledi. To mi je bilo všeč, hkrati pa se je povečala družina za eno članico in normalno tudi to potem vpliva na vse skupaj. Tako da sem zelo zadovoljen, da sem tu.

Imate veliko izkušenj iz tujine. Bili ste v Bosni in Hercegovini, Nemčiji, Srbiji, Italiji, Španiji in Franciji. Kje ste se počutili najbolje?
Vedno pravim, da je to tudi odvisno od človeka samega, koliko se zna prilagoditi. Nikoli ne bodo stvari povsem take, kot jih pričakujemo. Prihajam iz Slovenije z neko našo kulturo in kamor koli greš v tujino, se boš srečal z nečim novim. Vedno sem poskušal narediti tako, da sem se dobro počutil na treningih, tekmah in tudi zunaj igrišča. Lahko rečem, da mi je bilo povsod kar dobro, če pa moram izpostaviti, kje je bilo najtežje, bi mogoče rekel Gravelines v Franciji, saj sem bil tam v času covida. Bili smo zaprti, v karanteni in nismo mogli hoditi naokoli. Relacija dvorana-stanovanje in to je to. Ampak saj pravim, povsod sem skušal najti nekaj, kar mi je bilo všeč.

Igrali ste za Partizan, ki zdaj navdušuje s tem vzdušjem na tekmah. Sicer tedaj ni bilo še take evforije, kot trenutno vlada v Beogradu, a je bila vseeno verjetno posebna izkušnja.
Seveda. Ta epizoda v Beogradu mi je bila res pri srcu. Navijač kluba sem že od malih nog, tako da je bilo zame malo bolj posebno. Res je takrat klub deloval še na malce drugačen način oziroma je začel z neko prenovo. Tedaj je Ostoja (predsednik Mijailović, op. a.) prišel v klub in začela se je gradnja na novo. Takrat smo imeli še neki pridih tistega starega Partizana. Torej neko mešanico mladih igralcev s področja Balkana in nekaj tujcev. Vesel sem, da sem bil del tiste ekipe, začetka neke nove ere Partizana.

Prihajate iz košarkarske družine, poleg tega pa ste še generacija, ki je spremljala Olimpijo v Evroligi. Potem je tudi vaš brat zaigral v Ljubljani. Ima Olimpija še vedno poseben pomen?
Nedvomno. Nikoli ne bom pozabil, kako smo hodili na tekme z očetom. Zdaj prva mi na pamet pade tekma z Olympiacosom v Tivoliju, ko je za Olimpijo igral še Goran Dragić. Tudi že prej, ko je bil še Zmago Sagadin trener, smo vedno hodili v Tivoli na evroligaške tekme. Normalno, kot vsakemu 'mulcu', je bila tudi moja želja, da bi zaigral takrat še na tivolskem parketu proti najboljšim. Ti odhodi na tekme so mi bili vedno nekaj posebnega, fenomenalnega, tako da se zavedam pomena Olimpije v Sloveniji.

Če pogledamo lansko svetovno prvenstvo in preteklo sezono, ki je bila z individualnega vidika zelo uspešna, lahko rečemo, da igrate najboljšo košarko v karieri?
Definitivno. Tako se tudi počutim. Fizično se dobro počutim, sem pa v teh letih, ko dobiš že neke izkušnje, prepoznavaš situacije, naj bodo dobre ali slabe, in potem se v njih malce lažje znajdeš. Greš skozi to na neki lažji način. Vse te izkušnje so mi pomagale, da lahko, recimo, igram trenutno na tej ravni.

Poleg tega, da kot organizator igre vodite ekipo, ste prevzeli, kot je bilo videti na tekmah do zdaj, tudi nekakšno mentorsko vlogo. Veliko govorite z mlajšimi košarkarji. Kako ste se znašli v tej vlogi?
Poskušam biti čim dejavnejši. Poleg tega, da sem domači igralec, imam tudi nekaj izkušenj, s katerimi lahko mogoče pomagam mlajšim in tudi tujcem, da se čim bolje znajdejo tu. Naj bo to na igrišču ali zunaj parketa. Da jim preprosto olajšam delo. Konec koncev gre za celotno ekipo in za skupen rezultat. Vsi zmagamo in vsi izgubimo, tako da je namen, da smo vsi skupaj boljši. Moram reči, da so vsi zelo odprti, kar se tega tiče. Nisem pa jaz edini. Kdor koli ima neko idejo ali vidi nekaj, se takoj pogovorimo in dogovorimo. To nekako olajša delo na igrišču.

Vsi igralci hvalijo trenerja Zvezdana Mitrovića in o njem govorijo z izbranimi besedami. Kaj bi vi poudarili?
Gre za trenerja, ki ve, kaj hoče, oziroma je svoj sistem dodelal do podrobnosti in nam ga je vpeljal v kri. Ne odstopa od tega. Je zelo avtoritativen. Hkrati pa ima tudi neko dobro ravnotežje, ko da igralcu nekakšen prostor, ko ga začuti, da je vroč in da lahko pokaže nekaj več. To me res veseli, veseli pa me tudi ta nepopustljiva miselnost, da tudi, ko se zdi, da igramo dobro, ni popuščanja in sproščanja, ampak moramo delati naprej.

Mitrović poudarja moč kolektiva, ne individualne kakovosti posameznikov. Bo to vaš adut letos in nekakšen recept, da lahko premagaš na papirju boljšega tekmeca?
Takšna miselnost je mogoče najboljši recept, ki te lahko postavi v situacijo za neki uspeh. V smislu, da nadomestiš neke luknje, ki se včasih pojavljajo, zaradi tega morda tudi dobiš tekmo, ki je mogoče, pod narekovaji, ne bi smel oziroma, ko dan ni najboljši, pa se izvlečeš iz tega. Zato je to nekakšen temelj, ki mora biti prisoten.

Videti je, da ste se kot ekipa res dobro povezali. Bili ste že v ekipah, ki so se sestavljale na novo. Vas je presenetilo, da ste se tako hitro ujeli?
Ja in ne. Vse je odvisno od značajev igralcev. Ampak glede na to, da so odgovorni pri sestavi veliko poudarka dali temu, torej Zvezdan in Chechu (športni direktor Mulero, op. a.), me mogoče ni. V bistvu so vedeli, kaj sestavljajo, da bomo kohezivni vsi skupaj in bo ekipa imela rep in glavo. Dobra stvar je, da smo bili od začetka priprav skupaj. Potem je iz dneva v dan, treninga v trening in tekme v tekmo vse lažje. Mislim, da smo dobro napredovali. Nikoli nismo delali nekaj korakov nazaj.

Jasno so prisotne še napake in imate še veliko prostora za napredek, ampak predvidevam, da ste s tem, kar ste do zdaj naredili in do zdaj pokazali, zadovoljni?
Veselita me predvsem neka delavnost in prizadevnost. Mentaliteta celotne ekipe, da na treningih res hočemo napredovati. Torej, da se med sabo pogovarjamo, kaj mislimo, in ni nekih dvomov. Se zavedamo, da se moramo stvarem, ki ne grejo, posvetiti in popraviti. Da je tam prostor, kjer smo lahko še boljši in nas to dvigne na višjo raven. Zaradi tega se nočemo ustavljati, ko so stvari dobre, predvsem pa, da se ne bomo ustavljali, ko bodo slabe. Moramo samo naprej in postopoma graditi čez sezono. Ne smemo prehitevati stvari.

Vračate se v Ligo ABA. Crvena zvezda in Partizan sta izjemno kakovostna, konkurenco je še zaostril Dubaj … Se vam zdi, da liga še ni bila tako zahtevna oziroma močna?
Lahko bi se tako reklo. Precej igralcev se je zamenjalo. Prišlo je ogromno kakovostnih okrepitev. Oba beograjska kluba sta res izjemno močna. Dubaj je sestavil kakovostno ekipo, Budućnost meri na najvišja mesta, tudi klubi s sredine lestvice so vedno zelo neugodni … Liga ABA je vedno težka. Ko greš na gostovanja, bi lahko rekel, da nikoli ne veš, kaj te čaka. Vedno moraš biti previden in pripravljen na vse. Res je verjetno vsako sezono zahtevnejša.

Čaka vas zelo natrpan urnik, saj se po Ligi ABA takoj začne tudi Evropski pokal. Lanska evropska sezona je bila zelo neuspešna, so se pa pred dobrima dvema letoma prav v Evropi napolnile Stožice. Kakšen izziv vam predstavlja to tekmovanje?
Zdi se mi, da je tudi Evropski pokal močnejši, kot je bil lani. Izziv je že dejstvo, da igramo Ligo ABA, ki je zelo težko tekmovanje, potem pa v bistvu ni časa za kar koli, saj si tekme sledijo druga za drugo. Če na primer stvari ne potekajo dobro in izgubljaš, se ne moreš preveč ozirati nazaj, ampak je treba takoj gledati naslednjo tekmo. Zahtevno je, ko si na težkem gostovanju v Evropskem pokalu, potem pa moraš v Zadar, Čačak, Beograd … Kamor koli. Vse skupaj predstavlja težek ritem, zato smo se tudi pripravljali na tak način. Znova poudarjam, da bomo gledali res tekmo za tekmo. Torej FMP je naslednji, ko je konec te tekme, se preklopi na Evropski pokal in tako naprej. Mislim, da je to najboljši način.

Poletna reprezentančna akcija se ni izšla po željah. Kaj je bila glavna težava, da Slovenija ni bila uspešna?
Vsi smo si seveda želeli uvrstiti se na olimpijske igre. Žal se nismo. Neuspeh. Nismo bili najbolj uigrani. Vse skupaj ni bilo videti tako tekoče, kot je bilo recimo v preteklosti. Tudi Luka Dončić je prišel zelo utrujen po naporni sezoni v Ligi NBA. Vsem skupaj nam ni uspelo nadomestiti tistega, česar njemu mogoče ni uspelo odigrati v določenih trenutkih. To je bil potem vzrok za to, da smo bili neuspešni. Nedvomno bomo morali te stvari spremeniti. Da bomo vsi preostali nekako morali dati večji prispevek, da bo vse skupaj lažje za Luko, za nas in predvsem za celotno reprezentanco.

Sorodna novica Robinson: Vseeno mi je, ali dam 20 ali pet točk, samo da Olimpija zmaga

Bili ste del vseh največjih uspehov zadnjih let. Ko se niste uvrstili na svetovno prvenstvo 2019, ste vsi igralci odločno dejali, da želite pokazati, kam Slovenija sodi in ste spisali potem lepo zgodbo na olimpijskih igrah v Tokiu. Imate podoben motiv tudi zdaj po nekaj neuspešnih akcijah?
Motiv nedvomno ni težava naše reprezentance. Jasno, da se vsak želi uvrstiti na olimpijske igre in svetovno prvenstvo. To ni samoumevno. Po drugi strani smo vsi športniki in tako tekmovalni, da želimo zmagovati. Znova pa poudarjam, vse se je mogoče nabralo v nepravem času. Dolga Lukova sezona, nekateri so se vračali po poškodbah … Ne iščemo nekih izgovorov, zakaj je bilo tako in kaj bi lahko bilo boljše, ampak pravim, mislim, da je bil v določenih trenutkih na turnirju Luka preobremenjen, da bi lahko nekako vse to spravil nase. Mogoče pa preostali nismo bili v najboljšem stanju, da bi vse skupaj zapakirali, da bi delovalo, kot je treba.