Del denarja iz proračuna nameni tudi država, v vsakem primeru pa je za številne sporen eden od ključev za izračun.

Na podlagi vrednotenja športnih dosežkov se razdeli lep kos športu namenjene pogače. Zmanjka je, ne glede na to, ali jo spečejo na ministrstvu ali na Fundaciji za šport, načeloma edinem javnem financerju, če še ločimo med javnim in državnim denarjem. Denar iz proračuna, torej tisti v letnem programu športa, je skoraj povsem odvisen od politične volje, s koncesijskimi dajatvami iz iger na srečo, torej z vašim iskanjem sreče, pa se napaja Fundacija. Oba načina razdeljevanja denarja sta povezana z vrednotenjem športnih dosežkov, in tu se zatakne, kajti koza ni nikoli res cela in volk nikoli sit.

Kdo je lahko dovolj poklican, da odloči, katera zmaga je več vredna in bo zaradi tega prinesla več točk in športniku višji razred? Je to diplomirana športna stroka, so to morda nekdanji asi? Prinaša uvrstitev v četrtfinale teniškega grand slama dovolj točk ali absolutno premalo? Ali ni mogoče kakšna judoistična zmaga precenjena in klic množic, kje so tu kolektivne športne panoge, kako naj z denarjem ovrednotimo uvrstitev enega kolektiva na veliko tekmovanje? Recimo hokejistov v Soči.

Ko pa se nekateri na velika tekmovanja uvrščajo redno in za to ne dobijo višjega sistemskega statusa. Ni enostavna naloga, ker razlike so. Tega se zavedajo celo športniki sami, pa čeprav je njih, kar je povsem razumljivo, najtežje prepričati. Konkurenca je različno močna od športa do športa in se spreminja tudi iz leta v leto, enako se tudi dviguje in pada priljubljenost določenega športa in razširjenost prav tako.

V nekaterih športih so visoko vrednotene tekme skoraj vsak dan, spet drugi nanje čakajo celo leto. V nekaterih športih celo dobra pripravljenost ne šteje nič, če ne dobiš povabila organizatorjev za nastop. Trenirajo pa enako trdo vsi, ki bi bili radi na vrhu.

Birokratski mlini meljejo počasi, tudi športni. Čudežnih fleksibilnih sistemov, ki bi lahko po potrebi vijugali celo skozi tekmovalno sezono in se sproti samoregulirali, ni. Trenutni sistem vrednotenja rezultatov in športov samih potrebuje prevetritev se strinjajo mnogi, pisan naj bi bil na smučarsko kožo in naj bi favoriziral nekatere posamične športe, ki jih v drugi državah komaj poznajo, ter zapostavljal tako priljubljene igre z žogo.

A kdo si upa premešati karte? Bi bile potem prav razdeljene, bi preživeli veliki in zamrli mali? V krizi je vsak dan za razmislek za nekatere športe dragocen, zdi pa se, da bo – tako kot sicer v Sloveniji – skupni jezik težko, težko poiskati.

Uroš Volk, Val 202