Ostalina pionirskih časov cestnega kolesarstva izpred stoletja in četrt. Najbolj zaželena granitna kocka na svetu in najbolj osovražena dirka med samimi kolesarji. A obstajajo tudi čudaki, ki uživajo v "severnem peklu" ali kraljici klasik, ki se je pogosto odvijala na veliko noč.
L'Enfer du Nord – severni pekel
Veliko kolesarskih navdušencev in samih kolesarjev verjame, da se vzdevek nanaša na zahtevno obvladovanje muhaste tlakovane podlage. Že v primeru vlage so francoske kocke izjemno spolzke, dež pa ustvari blatne potoke in zahrbtne luže. A četudi je običajno suho in sonce že zna žgati, iz rež bruha zemeljski prah. V vsakem primeru peklenska izkušnja, ne glede na vreme. Hkrati opomin, kako se je dirkalo, ko se je konec 19. stoletja rodilo profesionalno cestno kolesarstvo.
Vendar se je sam izraz L'Enfer du Nord rodil leta 1919, ko so le pet mesecev po koncu 1. svetovne vojne začeli pripravljati prvo povojno izvedbo po petletni prisilni prekinitvi. Pikardija in zahodna Flandrija sta bili štiri leta prizorišča ostrih bojev, bitka na reki Somme je bila razvpita klavnica, pri Ypresu na drugi strani meje so se prvič množično uporabili bojni plini. Po veliki vojni se je želel športni svet hitro vrniti v običajne tirnice in peščica novinarjev ter kolesarjev se je odpravila na ogled trase dirke Pariz–Roubaix. Ob popolnem uničenju francoskega severa, zlasti v departmaju Nord, kjer leži ciljno mesto Roubaix, so bile izgovorjene in po novinarju Victorju Breyerju zapisane besede: "Tukaj je zares severni pekel."
Zapis, ki je prinesel drugo ime
Francija je doživela psihološko travmo, a neprepoznavna je bila tudi pokrajina. Gozdovi so izginili, polja, ki so jih onesnažile eksplozije in strupeni plini, razrita in uničena. Frontne črte so izbrisale na stotine kilometrov cest. Tudi velodrom, tradicionalni cilj dirke, ni prestal vojne. Sledila je najpočasnejša izvedba dirke, ki je bila 20. v njeni zgodovini. Razbite ceste, porušeni in začasni pontonski mostovi, razriti kolovozi, prečkanje zaustavljenega vlaka prek samih vagonov, kar se je izkazalo za zmagovito potezo prve trojice.
Po 12 urah in 15 minutah ter 280 kilometrih iz francoske prestolnice je 20. aprila 1919 kot prvi na cilj v Roubaixu prišel Henri Pelissier. Za primerjavo: 7 km/h počasneje kot pred vojno leta 1913, leta 1921 pa je isti Henri Pelissier s traso, dolgo 263 km, opravil v 9 urah ter dveh minutah in pol. Takrat je dirka Pariz–Roubaix že veljala za kraljico klasik, ki je po drugi svetovni vojni prinesla še rojstvo izraza kolesarski spomenik.
Ob rojstvu ogrevanje za Bordeaux–Pariz
Dirka Pariz–Roubaix se je leta 1896 rodila kot pripravljalna, ogrevalna dirka pred takrat osrednjim cestnim spektaklom. Dunlopova iznajdba zanesljive napihljive gume je prenesla kolesarsko športno navdušenje iz velodromov na ceste. Primat si je leta 1891 izborila dirka Bordeaux–Pariz v dolžini 560 km. Uspeh dirkališča v mestu Roubaix je tekstilna industrialca Théa Vienna in Maurica Péreza napeljal na idejo, da izvedeta še cestno dirko. S pol krajšo razdaljo 280 km je bila ravno pravšnja preizkušnja za pripravo za dirko Bourdeaux–Pariz.
Vienne in Perez sta v prestolnici poiskala medijsko pokroviteljstvo pri časopisu Paris-Velo, za katerega je izvidnico opravil ravno Victor Breyer. Ko se je z avtomobilom in deloma tudi kolesom prebil do Roubaixa, je bila noč, velodrom že zaprt, sam pa izmučen in prepričan, da je to neumna ideja. A večerja in gostoljubnost tektsilnih magnatov sta takrat še mladega novinarja prepričali in naslednji dan je Breyer v Pariz poslal navdušen zapis, kakšna dobra dirka se lahko rodi.
Prvo izvedbo je dobil Nemec Josef Fischer in to je pomagalo, da sloves dirke ni ostal omejen na Francijo. Takrat so bile zdaj razvpite s kockami tlakovane ceste v veliko boljšem stanju kot zdaj, vmesni makadamski odseki so bili bolj moteči. Predvsem so bile tlakovane ceste osrednje prometne žile in s tem deležne stalnega vzdrževanja. Asfalt kot revolucionarna in za takrat porajajoči avtomobilski promet najustreznejša podlaga je bil patentiran šele leta 1902.
La Pascale oz. velikonočna dirka
Kljub legendi o jutranji velikonočni maši ob 4.30, ki ni bila nikoli izvedena, se prvič proti Roubaixu ni dirkalo na veliko noč, a zatem je bil ravno največji krščanski praznik dan, ko se je odvijala kolesarska dirka Pariz–Roubaix. Posledično je hitro postala poznana kot la Pascale – velikonočna dirka.
Od leta 1897 do leta 1944 je vedno potekala na veliko noč, edina izjema je bila leta 1924, poleg tega je izvedba sedemkrat odpadla zaradi svetovnih vojn. Sledilo je desetletje izmenjevanja na ali tik pred praznikom, nato pa je sledilo dolgo obdobje 1955–1993, ko se dirka namenoma ni izpeljala na veliko noč, s čimer je prvi vzdevek prepustil mesto drugima: kraljica klasik in severni pekel. Zadnjih 30 let je dirka Pariz–Roubaix zacementirana na 15. nedeljo v letu, tako da se ne izogiba več ali išče velikonočni datum. V skoraj 130-letni zgodovini se bo zdaj izpeljala 122. dirka, od tega se jih je kar 54 odvijalo na veliko noč, nazadnje lani in predlani.
To ni dirka, to je romanje
Samo vojne in zadnja pandemija so prekinile dirkanje proti departmaju Nord (Sever). Ob kopici enodnevnih dirk je vseskozi vzdrževala prestiž in prvo mesto. Ko se je leta 1948 s pokalnim izzivom Desgrange-Colombo začela mednarodno primerljiva lestvica in tekmovanje, je dirka Pariz–Roubaix utrdila primat. Rojstni kraj izraza kolesarski spomeniki ostaja prvi med peterico velikih enodnevnih dirk.
In tudi zadnji manjkajoči mejnik slovenskega kolesarstva. Neverjetna generacija Primož Roglič, Matej Mohorič in Tadej Pogačar je poskrbela, da od največjih devetih vsakoletnih dirk (tri tritedenske dirke in pet spomenikov ter cestna dirka za SP, lahko pa prištejemo še sedem velikih enotedenskih dirk) Slovencem med lovorikami manjka le še granitna kocka.
Omenjeno kocko, ki je bolj skala, od leta 1977 dalje podarjajo zmagovalcu in velja za najbolj zaželeno lovoriko zmagovalcev, ob seveda rumeni in mavrični majici. Za dobro mero zmagovalke in zmagovalci prejmejo še železno ploščico s svojim imenom v skupnih prhah v garderobi starega velodroma. Tam se skorajda ritualno oprhajo vsi zmagovalci dneva – kolesarji, ki se prebijejo do cilja in na koncu opravijo še krog in pol po velodromu. Zatem lahko ponovijo besede Henrija Pelissierja po zmagi na prelomni izvedbi leta 1919: "To ni bila dirka. To je bilo romanje."
(V galeriji slike iz prejšnjih izvedb, ob koncu pa osem podob s petkovega ogleda.)
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje