Študentka novinarstva in slovenistike je nase opozorila z reportažami v Večeru o brezdomcih in prostituciji ter z drugimi prispevki, ki so vzbudili pozornost tako strokovne kot širše javnosti. Klara Širovnik je gostja zadnje letošnje epizode podkasta Številke.

Ravno ste se vrnili s potovanja po Bližnjem vzhodu. Kje vse ste bili?
Šla sem v okolico Betlehema, v palestinska begunska taborišča, nato sem se pomikala proti Jeruzalemu, Hajfi in Tel Avivu. Če sem si že vzela čas za to pot, sem želela zaokrožiti po čim večjem območju in dobiti vsaj malce širšo sliko. Seveda bi bila vesela, če bi lahko ostala dlje.

Tja ste odšli na dopust.
Želela sem prevetriti glavo. V službi sem kolegom sicer to povedala, bili so takoj pripravljeni, da svojo pot zapeljem tudi v novinarske vode. Meni dopust in raziskovanje gresta z roko v roki. V užitek se mi je s kom dobiti in izmenjati kako besedo. Vsak si dopust opredeljuje drugače, meni to pomeni tudi, da koga spoznam.

Ste na tej poti spoznali veliko ljudi?
Vedno imam tako srečo, vedno naletim na take ljudi. Vedno, ko nekam pridem, sem videti izgubljeno, okrogle oči, ne znam se točno zmeniti ... Nato se mi pa vedno zgodi, da naletim na ljudi, ki so pripravljeni z menoj govoriti in mi dati košček svoje kulture in življenjskih izkušenj. To mi je bilo na tem potovanju najpomembnejše.

Rdeča nit letošnje sezone je vprašanje, kaj nas dela ljudi. Ena pogostejših lastnosti je najbrž pritoževanje. Ko gre človek na tako pot, včasih morda pride do spoznanja, da na našem koščku morda ni vse tako slabo, kot se pogosto pritožujemo.
Točno tako, zato sem si šla prevetrit glavo. Ko si dolgo v enem okolju, skoraj na vsakem koraku opažaš napake. Zavedam se, da je zahodni svet drugačen od vzhodnega. Če si nov na potovanju in v novinarstvu, a si daš priložnost za potovanje, potem počasi prideš do tega, da pri nas vendarle ni tako hudo in se ne splača sekirati za stvari, za katere si se še pred potovanjem. Prevetrenje glave vidim ravno v tem. Ne zgolj v tem, da gre veter skozi eno uho noter, skozi drugega pa vem, ampak v tem, da dvakrat globoko vdihneš, zapreš oči in vidiš, da se vse uredi, če greš s trezno glavno naprej.

Prejeli ste nagrado za debitantko leta. Kaj vam ta nagrada pomeni?
Največji del trenutnega dela izpolnjuje moje delo (in seveda fakulteta, še vedno študiram), zato mi to logično pomeni veliko. Seveda to ne pomeni, da bi brez te nagrade kar odkorakala stran od novinarstva. Gotovo pa to vidim kot izkaz dobrega dela in me hkrati tudi spodbuja, da naredim še kaj več.

Nekoč ste dejali, da ste se po naključju znašli v novinarstvu. Za kakšno naključje je šlo?
Ko zapuščaš srednjo šolo, si malce zmeden. Začneš se razvijati, veliko stvari te na eni strani zanima, na drugi strani pa nič. Konec tedna bi šel ven in na kakšen zmenek. Hkrati pa se zgodijo življenjske stvari, ki te definirajo, recimo kakšno fakulteto boš izbral. Sama sem bila v velikem precepu, razmišljala sem o zdravstveni fakulteti (delovna terapija) in FDV-ju (novinarstvo). Vsi so mi govorili, da nimam tako slabih ocen, zakaj bi šla potem na FDV (smeh). Morda ima FDV malce slabši sloves, mislila sem si, saj je mogoče to res, morda bi šla res lahko kam drugam, na kakšno fakulteto, ki zahteva boljše priporočila in neke dokaze, da imaš znanje. Mama mi je nato rekla, naj se ne odločam tako, kot mi bodo svetovali drugi, zato sem poslušala sebe in izbrala FDV. Mislila sem si, če sem izbrala napačno pot, se pozneje lahko prepišem. Ne bi se zgodilo prvič, da bi mi šlo kaj narobe. Potem se je vse začelo razvijati v redu. Dobro so nam približali in predstavili novinarstvo, vidim, da je aktiven poklic.

Pri tem ste zelo samoiniciativni. Asistent na fakulteti Blaž Petkovič vas je opisal kot nekoga, ki je že pri delu "zgolj za predmet" (in izdelek ne bo nikjer objavljen), tako zavzeti, da ste obrnili precej telefonov, da ste dobili informacije.
Zlagala bi se, če bi zanikala, da sem se imela željo dokazati. Vem, da je slaba popotnica za novinarstvo, če bi izhajal zgolj iz tega. Na začetku je bil to pomemben dejavnik, pokazati sem želela, da me ne opredeljuje le štajerski naglas ali roza nohti, ampak da mogoče imam kaj dati in pri tem stavim nase.

Pravi tudi, da vas nič ne ustavi.
Ko se lotiš zgodb, ki zahtevajo veliko časa, se moraš pripraviti na to, da boš na neki točki ugotovil, da si šel morda popolnoma v napačno smer. In to te včasih lahko ustavi. Na tem mestu je treba sprejeti, da si se usmeril na napačno pot, to ti ne sme zbiti motivacije in energije. Lahko greš domov in se pod prho razjočeš, to sama velikokrat naredim. A potem pridem ven, se obrišem, spijem kavo in si rečem, vse je šlo narobe, a zdaj je treba obrniti zadevo. Ko ljudje berejo prispevke, se jim morda zdi, da je šlo vse lepo in brez težav, a v ozadju je veliko notranjih bojev in razdvajanj. Sprašuješ se, ali sploh delaš prav. Včasih mi gre na pol celo identiteta. Ko ustvariš neki prispevek, greš skozi veliko takih zaustavljanj, moraš prek tega, s tem ni nič narobe.

Pri svojem delu pogosto pišete o ljudeh z obrobja.
O tem dosti razmišljam, to vprašanje bi morda rešili ob pivu. Gre za vprašanje osebnosti. Dosti ljudi me vpraša, zakaj forsiram osebne zgodbe. Ni treba v vsako zgodbo dajati osebnih in turobnih zgodb, a mislim, da to ni res. Zakaj so ljudem pomembne zgodbe politikov, umetnikov in športnikov? Saj so pomembne, a res mislim, da je v družbenem smislu vsaka zgodba enako pomembne, nekatere so res bolj vidne. Družba je nabor nekih posameznih oseb in njihovih osebnosti. Zato se moramo lotevati takih zgodb, tudi o ljudeh, ki v objektivnem smislu niso uspeli, niso prišli do točke, ko bi rekli, da je koristen za družbo, vendar je tu, sestavlja našo družbo, zato ga moramo vključiti v poročanje!

Dober primer so brezdomci, s čimer se lahko vrnem k vprašanju, kaj nas dela ljudi. Dobršen del ljudi gre ob srečanju z brezdomci nemoteno naprej, pri vas pa smo lahko brali reportažo, ko ste za več tednov z njimi prodajali Kralje ulice.
Vse to se lepo sliši, a moram celotno zgodbo povedati po pravici. Ko sem prišla v Ljubljano, sem se prvič srečala s tem delom populacije. Prihajam iz majhnega kraja, kjer je vsak človek, ki bi bil potencialno brezdomec, vključen v družbo, vaški posebnež, ki mu nekdo vedno plača špricar ali prinese sendvič. Ljubljana je večje mesto, taki ljudje bolj štrlijo ven. Okolica se ne trudi, da bi se zgladili s površino. Še vedno začutim strah in odpor do teh ljudi, vem, da je to grozno. Veliko ljudi se tako počuti. V ospredje pride strah pred nekom, ki je drugačen. Pobuda za to zgodbo je prišla torej iz tega, da sem sama čutila določeno mero odpora, začela sem se spraševati, od kod to prihaja, zakaj se tako počutim, če je pred menoj človek iz mesa in krvi, ki ima tako kot vsi drugi za seboj neko zgodbo in verjetno veliko travmatičnih izkušenj. Zakaj potem s takim človekom pometamo, kot da je smet. Zgodbe sem se torej lotila iz osebnega strahu pred takimi ljudmi.

Se je ta strah potem zmanjšal?
Tako je. To se je zgodilo že po treh druženjih. Na začetku me je bilo še malo strah, potem pa sem videla, da človeka ne opredeljujejo zgolj obleka, pričeska in pivo v roki. Ti ljudje so marsikaj preživeli, njihove zgodbe so zanimive. Skozi ta dialog se je strah zmanjšal. Vsak človek nima priložnosti komunicirati z njimi ali pa ne najde notranje motivacije. Zato se je meni zdelo prav pisati o tem. Nekateri so ga sicer označili z aktivističnim prispevkom.

Kaj razumete pod tem izrazom?
Novinar sicer lahko interpretira določena ozadja zgodbe, a naj ne bi poskušal aktivno stopati k temu, da se stvari spremenijo na tak način, da ti rečeš, kaj se mora spremeniti. Kot novinar je legitimno sprejeto, da lahko namiguješ, kaj naj bi se spremenilo, iščeš določene rešitve, ne smeš pa tega odkrito reči, kaj je treba storiti drugače. Aktivist pa to lahko počne.

Vaše reportaže so spoznavanje in predstavljanje različnih delov družb, v njih ni čutiti aktivizma, kot ga zdaj opisujete.
Tudi sama mislim tako. Vsak drugače razume ta besedila. Spet smo pri osebnih zgodbah. Morda si odraščal z drugačnim konceptom, kaj je aktivizem. Morda to kdo razume kot aktivizem, sama ga sicer ne. Ni pa nujno slabo, če je novinar aktivist. Konec koncev je tudi novinar človek in si lahko želi, da se določene stvari izboljšajo in spremenijo.

Odmevna zgodba je bila tudi o prostituciji. Novinarska kolegica Tina Kristan vas ob tem sprašuje, koliko razmišljate o tem, kaj boste naredili, če postane pogovor pod krinko neprijeten ali nevaren. Ali imate načrt B, ko greste na teren?
To se nanaša na moj sestanek z lastnikom lokala, kjer sem se predstavila kot Iranka Ines. Takrat me je bilo strah, da bo zaradi jezika prepoznal, da v resnici ne prihajam iz Irana. Na eni točki se mu je zdelo zanimivo, da govorim polomljeno slovenščino, ampak še vedno pa imam štajerski naglas (smeh). Takrat nisem imela načrta B. Zanašala sem se na improvizacijo v trenutku dogajanja. Povedala sem svojim sodelavcem, kaj delam in kje sem. Vem, da bi me Blaž prišel rešit, če bi bilo treba. Bolj kot ne je bil to moj načrt B.

Opisane zgodbe so vam prinesle prej omenjeno nagrado, ali ta lahko predstavlja breme za naprej v podobnih primerih velikih pričakovanj?
Po pravici povedano – malo ja. Morda samo jaz tako vidim. Zdi se mi, da ljudje zdaj veliko pričakujejo. Meni je lepota tega dela, da nihče od tebe točno ne pričakuje, da boš nekaj naredil dobro. To je odlično izhodišče, da dejansko nekaj narediš dobro. Da ni pritiska 'to je Klara, to bo gotovo v redu'. Jaz sem ista Klara, veliko možnosti obstaja, da se mi kaj zelo ponesreči. Delam previdno, a kljub temu ti gre lahko kaj narobe. Še naprej se bom trudila.

Kakšne sanje imate?
Želim si, da ne bi pri svojem delu postala cinična, to lahko pokvari to, kar predajaš naprej. Želim si tudi, da bi imela vedno priložnost ustvarjati novinarsko delo, pri katerem daš človeku (s katerim delaš intervju) občutek, da si topla oseba, da ti lahko zaupa, da nisi nekdo, ki ga skuša zaj*. Taki deli novinarstva so krvavo potrebni, a sama (vsaj v tem delu življenja) nisem ustvarjena za tako novinarstvo. Želim si, da bi se ljudje ob meni počutili udobno.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora s Klaro Širovnik (kliknite na spodnjo sliko), v katerem govori tudi o Boštjanu Videmšku, kaj je morala obljubiti mami, ko je odšla na Bližnji vzhod, o odzivu sodelavcev ob prodaji Kraljev ulice, objektivnosti v novinarstvu, samoiniciativnosti, svobodi pri svojem delu, procesu ustvarjanja prispevkov in kaj nas danes dela ljudi.