Daytonski mirovni sporazum, o katerem so se dogovorili v ameriški vojaški bazi Wright-Patterson blizu Daytona v Ohiu, je končal krvavo vojno v Bosni in Hercegvini in privedel do ozemeljsko-ustavnega preoblikovanja države. Sporazum so pred 14 leti v Parizu uradno podpisali tedanji predsednik Srbije Slobodan Milošević, predsednik BiH-a Alija Izetbegović in predsednik Hrvaške Franjo Tudjman.

Odprt konflikt v "bosanskem kotlu" je bil s podpisom končan, a številna težka vprašanja so ostala. O njih se je MMC pogovarjal z Zijadom Bećirovićem, direktorjem Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) v Ljubljani.

Pred 14 leti je bil podpisan daytonski sporazum, ki je končal vojno v BiH-u. Se strinjate s kritiki, ki trdijo, da sporazum nikoli ni zares zaživel?
Daytonski sporazum se ne sme gledati in razumeti izven konteksta drugih diplomatskih naporov, ki so bili v tem času narejeni v regiji. Načrt "Z4" označuje sodelovanje štirih veleposlanikov – ameriškega, ruskega, britanskega in veleposlanika EU-ja, in je predvideval razdelitev Hrvaške na več enklav. Predvidoma 25 odstotkov ozemlja Hrvaške bi pripadlo t. i. srbskim enklavam. Ta načrt je propadel, ker so se hrvaške oblasti bale, da bi se tudi dejansko uresničil, in so njegovo uresničitev onemogočile z vojaško akcijo Nevihta ob podpori ZDA. To pa je bilo mogoče tudi zato, ker je bila Hrvaška takrat v mnogo boljšem položaju kot BiH.

Jasno je, zakaj daytonski sporazum ni tako učinkovit. Če bi ta sporazum veljal v BiH-u, na Hrvaškem pa načrt "Z4", bi se zgodil nekakšen balkanski dogovor. Tako pa je načrt "Z4" propadel in s tem je tudi daytonski sporazum obsojen na propad, saj je njegovo bistvo ravno v tem, da naj bi veljal istočasno kot načrt "Z4" na Hrvaškem. Daytonski sporazum je sicer zaustavil vojno, ničesar pa ni prispeval in ne prispeva k modernizaciji v BiH-u.

Dejavnost odgovornih državnikov mora biti usmerjena ne h krepitvi daytonskega sporazuma, temveč k ustvarjanju trdnih temeljev bosansko-hercegovske državnosti v luči stabilnosti celotnega območja in približevanja evroatlantskim povezavam. To bi bilo mogoče z novim sporazumom, z mednarodnim nadzorom in z novo ureditvijo v BiH-u skozi ustrezne ustavne spremembe. Daytonski sporazum, ki je star 14 let, so podpisali trije predsedniki, ki so že umrli. Le eden je bil državljan BiH-a in predstavnik njenih državljanov, drugi je umrl v Haagu, tretji pa je umrl med svojim predsednikovanjem. Tako daytonski sporazum ne more biti podlaga za moderno državo v Evropi, kar pa si BiH vsekakor želi biti.

Upravičeni so tudi strahovi v krogih EU-ja, da bi BiH z zdajšnjo notranjo ureditvijo lahko v prihodnosti ogrožala odločanje v EU-ju, seveda če BiH postane njena članica. Prioriteta BiH-a mora biti članstvo v Natu, kar bi preprečilo nekatere ambicije za secesijo nekaterih delov BiH-a. Daytonskega sporazuma nikoli ni ratificiral parlament BiH-a, niti ni aneks IV, ki predstavlja ustavo BiH-a, sprejet po proceduri, ki je predvidena za sprejetje ustave – kar pomeni, da ni pravno veljaven v pravem pomenu te besede.

V BiH se med Bošnjaki in Hrvati pojavljajo pozivi, naj bi daytonski sporazum spremenili. Zakaj niso zadovoljni s sporazumom oziroma politično ureditvijo, ki jo je vpeljal, in kakšnih sprememb si želijo?
Hrvati in Bošnjaki ter drugi državljani BiH-a, ki se nočejo nacionalno opredeljevati in niso pripadniki konstitutivnih narodov (Bošnjaki, Srbi in Hrvati), se nahajajo v najslabšem položaju. Takšnih je približno petina. Težava je med drugim v tem, da imamo t. i. entitetsko glasovanje v parlamentu, ki je dejansko etnično glasovanje. Tako se je zgodilo, da so poslanci bosansko-hercegovske skupščine, ki prihajajo iz entitete Republika srbska, to pravico uporabili več kot 300-krat od konca vojne in tako blokirali sprejemanje nujno potrebne zakonodaje. To je treba spremeniti. Nesprejemljivo je, da obstaja v predstavniškem domu etnično glasovanje. Kaj bi se recimo zgodilo, če bi bila v ameriškem kongresu ena stranka vseh belcev, ena stranka vseh temnopoltih, ena stranka vseh Latinoameričanov in če bi iskali soglasje vsake od njih pri odločanju o vseh vprašanjih. ZDA bi razpadle, da se izrazim slikovito, kot bolgarska skupščina. Žalostno je, da posamezni ameriški politiki in strokovnjaki verjamejo, da je prav ta model Bosni in Hercegovini prinesel stabilnost. Jaz mislim prav nasprotno, prinesel je dodatne frustracije, ki se lahko kadar koli razvijejo v nov konflikt. Treba je sprejeti spremembe, ki bodo ustvarile normalno in funkcionalno državo BiH s poudarkom na državljanu in ne na etnični ali verski pripadnosti.

Kako na daytonski sporazum gledajo Srbi, so zadovoljni z njim in s trenutnim stanjem v BiH-u?
Menim, da je treba razlikovati mnenje med Srbi kot konstitutivnim narodom v BiH-u in njihovimi političnimi elitami. Politične elite hočejo ohraniti svojo politično pozicijo in ozemeljsko eksluziviteto ter biti absolutni gospodarji (in "zaščiteni") na svojem etnično čistem območju, ki je nastalo z etničnim čiščenjem, tudi genocidom. Ta eksluziveta se neredko uporablja oz. zlorablja za organizirani kriminal in korupcijo. Srbski politiki v začetku niso sprejemali daytonskega sporazuma, pozneje pa so ga sprejeli kot Sveto pismo.

Primerjave med Nemčijo po 2. svetovni vojni in Bosno in Hercegovino po vojni 1992-1995 izpostavljajo nekaj pomembnih ugotovitev: v Nemčiji so graditeljem koncentracijskih taborišč sodili, medtem ko so bili v BiH-u leta 1995 sprejeti kot stran v pogajanjih.

V Nemčiji je bila izvedena denacifikacija, v BiH-u ne, in dogaja se, da so nekdanji taboriščniki in nekdanji mučitelji ter taboriščni čuvaji zaposleni v istih varnostnih strukturah.

V Nemčiji se je nacistom sodilo, v BiH-u pa lahko opravljajo visoke funkcije.

Nemčija je začela vojno z idejo, da bi morali vsi Nemci živeti v eni državi. Kaznovana je bila z izgubo ozemlja vzhodno od Odre. Srbija, ki je začela vojno, da bi združila vse Srbe v eni državi, je bila nagrajena z Republiko srbsko.

Prebivalstvo Nemčije se ni vprašalo o prihodnji ustavi in političnih institucijah, temveč jim je bila liberalno-demokratska ureditev vsiljena, v BiH-u se še vedno išče rešitev, ki bo zadovoljila vse tri strani.