Šotorska naselja po pol leta ostajajo. Foto: Reuters
Šotorska naselja po pol leta ostajajo. Foto: Reuters

Otroci, ki živijo na cesti, so stari od šest do 10 let in nimajo nikogar, nobene družine. Povsem se morajo zanašati nase, če želijo preživeti. V sistemu jih ni, so kot fantomi.

Pediater Michael Brewer
Haiti
Majhni otroci so prepuščeni ulici in svoji iznajdljivosti. Foto: EPA

Številne družine živijo v nevarnih kolibah iz kartonov in lesa tik ob prepolnih cestah, po katerih se v izpušnem dimu podijo zastareli avtomobili. Šest mesecev po potresu, zaradi katerega je bil Haiti deležen svetovne pozornosti, se je le 28.000 od 1,5 milijona Haitijcev, ki so ostali brez strehe nad glavo, vselilo v nove domove. Skoraj do tal porušena prestolnica Port-au-Prince ostaja slika življenja v ruševinah.

Več kot milijon ljudi še vedno živi v šotorih ali kolibah, večina na zasebni zemlji. Brezdomci so obupani, lastniki zemlje jezni. Številni lastniki so se obrnili na sodišča, ki so izdala odločbe o izselitvi brezdomcev, a ti nimajo kam. Nekateri prebivalci so se iz šotorskih naselij, ki so po potresu rasli kot gobe po dežju, vrnili na svoje porušene domove.

"Vlada ima zvezane roke"
Premier Haitija Jean-Max Bellerive zagotavlja, da vlada pripravlja načrt nove ureditve, ki naj bi rešil ne le spore glede zemlje, temveč tudi priskrbel streho nad glavo brezdomcem, hkrati pa trdi, da ima vlada zvezane roke, dokler ne dobi obljubljenih milijard mednarodne pomoči, ki so bile obljubljene za okrevanje Haitija.

Haitijska vlada se je slabo in prepočasi odzvala na katastrofo, podobno počasi poteka obnova. Šibka vlada, ki jo je potres še bolj oslabil, je povsem nemočna pri sprejemanju in usklajevanju odločitev o potrebnem odstranjevanju ruševin in iskanju novih varnih mest za gradnjo. Pri odpravljanju posledic potresa je vlada oslabljena tudi zato, ker je bila uničena večina ministrstev, veliko število javnih uslužbencev pa je umrlo.

Organizacije jezne na slab odziv vlade
Mednarodne organizacije, ki delujejo na Haitiju, se močno pritožujejo nas tamkajšnjo vlado, češ da ustvarja ovire pomoči, ki prihaja v državo z pregledovanjem pomoči na carini. Vlada s hranjenjem pomoči na carini namreč precej dobro služi. Ker je sezona orkanov že pred vrati, je treba zamenjati ali okrepiti šotore, vlada pa še vedno ni sprejela strategije preseljevanja ljudi iz šotorskih naselij na varnejše in primernejše kraje.

ZN izpostavlja dosežke
Uradni predstavniki Haitija in Združenih narodov pozivajo k potrpežljivosti pri odpravljanju posledic največje urbane katastrofe v moderni zgodovini ter poudarjajo dosežke pri preskrbovanju s hrano, vodo in zatočiščem, kar je preprečilo stradanje, eksodus in nasilje. "Nismo imeli večjega izbruha bolezni. Nismo imeli nobenega večja izbruha nasilja," pravi Nigel Fisher, namestnik posebnega predstavnika ZN-a na Haitiju.

Otroci ostali brez vsega
Oblasti si še vedno prizadevajo najti dom za tisoče otrok, ki so med potresom osiroteli ali pa so jih njihovi starši zapustili. Od potresa si približno 500 sirotišnic in majhna vojska prostovoljcev prizadevajo, da bi otroke združili z njihovimi družinami ali pa jim našli nov dom. Številni otroci pa so "padli skozi" mrežo številnih humanitarnih agencij in kljub milijonom dolarjev, namenjenih lajšanju krize po potresu, živijo na ulici.

"Otroci, s katerimi delam, so najbolj ranljivi med ranljivimi. Otroci, ki živijo na cesti, so stari od šest do 10 let in nimajo nikogar, nobene družine. Povsem se morajo zanašati nase, če želijo preživeti. V sistemu jih ni, so kot fantomi," pripoveduje pediater Michael Brewer, ki z otroki z ulice dela že 12 let. Ti otroci so odvisni od prijaznosti tujcev in so lahek plen tihotapcev, ki jih lahko odpeljejo v sosednjo Dominikansko republiko.

Kljub poskusom, da bi otroke združili z njihovimi starši, so jih od 2.000, kolikor jih je po potresu registriral Unicef, le 300 združili s starši ali sorodniki.

Posvojitve v tujino ustavili
Dokler Haiti ne bo zmožen sam skrbeti za svoje osirotele otroke, številni menijo, da bi morali dovoliti družinam iz tujine, da jih posvojijo. Kako lahko dopustijo, da sirote živijo na ulici, brez zdravstvene oskrbe, brez hrane, ko pa so v tujini ljubeče družine, ki bi jih z veseljem sprejele pod svojo streho, se sprašujejo.

Politika hitrih mednarodnih posvojitev, o kateri so se dogovorile vlade, je omogočila, da je 5.000 haitijskih sirot našlo nov dom v tujini, a se je ta politika zdaj ustavila. Jean-Max Bellerive priznava, da njegova vlada še ne more skrbeti za vse nezaščitene otroke, hkrati pa poudarja, da morajo biti posvojitve izvedene "na pravi način", kot to določajo pravni postopki. "Ti otroci so tisti, ki bodo ponovno zgradili Haiti, ki bodo odgovorni za Haiti jutrišnjega dne. Ne morem kar odločiti, da naj vsi zapustijo državo," meni.

Naraščanje suženjstva otrok
A številne družine so tako obupano revne, da ne morejo skrbeti za svoje potomce, zato jih dajejo v posvojitev, v nekaterih primerih pa jih kar dajejo tujcem. Starši želijo, da bi njihovi otroci našli nove družine v tujini, kjer bi imeli boljše možnosti za svetlo prihodnost, a ta svetla prihodnost se lahko hitro sprevrže v - suženjstvo. Otroci, katerih starši jih posojajo družinam, da za njih opravljajo lažja gospodinjska dela, so prepuščeni na milost in nemilost teh družin v zameno za šolo, hrano in streho nad glavo, nekateri otroci, predvsem dekleta, pa pogosto postanejo spolni sužnji.

V spodnji galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov s Haitija v teh dneh. Foto: Reuters, EPA.

Otroci, ki živijo na cesti, so stari od šest do 10 let in nimajo nikogar, nobene družine. Povsem se morajo zanašati nase, če želijo preživeti. V sistemu jih ni, so kot fantomi.

Pediater Michael Brewer