Posredovanje v Siriji, enem najmočnejših akterjev v zapleteni bližnjevzhodni politični igri, bi imelo zagotovo globlje in bolj daljnosežne posledice kot npr. posredovanje v Libiji. Foto: EPA
Posredovanje v Siriji, enem najmočnejših akterjev v zapleteni bližnjevzhodni politični igri, bi imelo zagotovo globlje in bolj daljnosežne posledice kot npr. posredovanje v Libiji. Foto: EPA
Ali Hamenej
Iranski vrhovni verski voditelj Ali Hamenej je na nedavnih pogovorih s turškim premierjem Tayyipom Erdoganom ZDA in Savdski Arabiji, ki se zavzema za posredovanje v Siriji, sporočil, da močno nasprotuje kakršnemu koli tujemu posredovanju v Siriji. Obljubil je obrambo Damaska, da bo še naprej središče "upora" proti Izraelu, je zapisal na svoji spletni strani. Foto: EPA

Varnostni položaj v Siriji in posledično na Bližnjem vzhodu se zaostruje že več kot eno leto. Tako kot poročajo mediji, v zadnjem obdobju sirske vladne sile izvajajo najintenzivnejša obstreljevanja v severozahodnem delu države, kjer vojaški opazovalci ne izvajamo mandata. V severozahodnem delu Sirije že nekaj časa potekajo oboroženi boji, primerljivimi z državljansko vojno. Februarja so se protivladne demonstracije razširile tudi v predmestje Damaska. Protesti vseh oblik so povsod, tudi na območjih, kjer živimo in izvajamo mandat (posledica so omejitve gibanja, infrastrukturne blokade). Sirske oblasti si močno prizadevajo omejiti razširitev demonstracij - protestov in nevtraliziranje Syrian Freedom Army (SFA), s povečano prisotnostjo vojske in varnostnih sil. Vzpostavljene so številne nadzorne točke na komunikacijah, tudi na vpadnicah in v prestolnici Sirije, Damasku, niso izvzete. Število nadzornih točk na komunikacijskih poteh se iz dneva v dan povečuje. Občasno so pretrgane medmrežne in GSM-povezave. Februarja in marca so bila številna obstreljevanja in bombni napadi tudi v predmestju in večini predelov Damaska. Navedeno je povzročilo stopnjevanje nevarnosti in posledično umik diplomatskih predstavništev večine držav.

Majorka Denis Štemberger, poveljnica 13. kontingenta Slovenske vojske v mirovni misiji UNTSO, za MMC o razmerah v Siriji.
Izrael
Izrael že nekaj časa načrtuje napad na Iran, eno redkih zaveznic Sirije v arabskem svetu. Foto: EPA
Branko Lorenčič in Denis Štemberger na misiji Untsoja
V Siriji sta v okvirju UNTSOJ-a dva slovenska vojaka - Branko Lorenčič in Denis Štemberger -, tretji je nastanjen v Izraelu. Foto: Slovenska vojska

Zakaj? Je odgovor na to vprašanje – Izrael? Ruska podpora sirskemu režimu je znana, prav tako kitajsko kategorično nasprotovanje posegom v suverene države, a tudi ZDA ne omenjajo vojaškega posredovanja v državi, ki jo je pred desetletjem tedanji ameriški predsednik George Bush uvrstil na "os zla".

Sirski predsednik Bašar Al Asad je maja 2011, dva meseca po izbruhu revolucije v Siriji, v ZDA poslal svojega bratranca in enega od ljudi, ki jim najbolj zaupa. Naloga Ramija Mahlufa je bila izročiti sporočilo – revolucija je prav tako kot njemu grožnja tudi sosednjemu Izraelu; varnost judovske države bo ogrožena, če pade režim Al Asada.

Iran, Irak in Rusija priskočili na pomoč
Al Asad se zaveda, da je za Egiptom Sirija druga najpomembnejša država, kar se tiče izraelske varnosti. Prav tako ve, da če bi sovražnika – Izrael – pridobil na svojo stran, bi dobil močnega zaveznika v krizi. ZDA se ukvarjajo predvsem z Iranom in dajejo le manjšo podporo sirski revoluciji, čeprav bi ta lahko ameriški vladi naredila veliko uslugo in zrušila režim Al Asada, največjega zaveznika Irana, je v članku z naslovom Sirska revolucija in strahovi Izraela zapisal Abdul Rahman Al Rašed, urednik televizijske postaje Al Arabija.

Kljub razmeroma majhni mednarodni podpori revoluciji se upor krepi, s tem pa tudi možnost njegovega uspeha. Revolucija po 13 mesecih kljub pobijanju in težkih razmeram, v katerih živijo ljudje, vztraja. Sirsko gospodarstvo je opešalo, po devalvaciji sirske valute s 47 lir na 100 lir za en ameriški dolar so Sirci izgubili približno polovico svojega dohodka. Lansko jesen je bil režim na robu prepada, dokler ni prejel finančne, vojaške in gospodarske pomoči iz Irana, Iraka in Rusije.

Kljub vpletenosti Irana v sirsko vojno, posredovanju Hezbolahovih borcev in razpošiljanju sirske vojske iz barak ter velikodušnemu prilivu orožja v roke režimskih sil se Izrael ni odzval, kot to po navadi naredi. Čeprav med državama vlada sovražnost, pa Sirija v geopolitiki Bližnjega vzhoda velja za ključno državo za izraelsko varnost, hkrati pa je najtesnejša zaveznica Irana. Logika tega protislovja se skriva v tem, da največja sovražnika na območju – Iran in Izrael – verjameta, da Al Asadov režim predstavlja politično zagotovilo varnosti obeh držav, še piše Al Rašed.

ZDA pri obravnavanju Sirije upoštevajo Izrael
Sirija je ZDA in Iraku povzročala velike težave med tamkajšnjim ameriškim posredovanjem, saj je bila glavna vstopna točka za borce Al Kaide, ki so potovali v Irak. Sirska podpora oboroženim skupinam, kot je Al Kaida, je močno ujezila Washington, a ta le z besedami opozarja Damask, naj ne podpira terorističnih skupin. Neimenovani ameriški diplomat je Al Rašedu razkril, da imajo ZDA mehko stališče do Sirije, ker ta velja za varnostno cono Izraela oziroma da ZDA pri obravnavanju sirske problematike upoštevajo varnostna tveganja Izraela.

Izrael že skoraj 40 let nadzira svoje odnose s Sirijo. Daleč od tega, da bi bila Sirija zaveznica Izraela, a Al Asadov režim se zaveda omejitev svoje moči in vključujočega tveganja – to pa je tisto, kar je za Izrael pomembno. Al Asad upa, da ga bo Izrael podprl v boju z uporniki, češ da bi ga po njegovem morebitnem padcu zamenjale do Izraela sovražno nastrojene skupine in da bi se krhko ravnotežje med regionalnimi silami porušilo. To ravnotežje velja od podpisa pogodbe o umiku, ki sta ga Sirija in Izrael podpisala sredi leta 1974. Od tedaj z Golanske planote proti Izraelu ni bil izstreljen en sam naboj.

Potem ko je Izrael 14. maja 1948 razglasil neodvisnost, so novonastalo državo napadli palestinski Arabci ob pomoči arabskih držav. 29. maja 1948 je Varnostni svet z resolucijo št. 50 pozval k prekinitvi sovražnosti na palestinskem ozemlju in odločil, da mora premirje nadzorovati posrednik ZN-a ob pomoči skupine vojaških opazovalcev. Prva skupina teh, ki je postala znana kot Organizacija združenih narodov za nadzor premirja (United Nations Truce Supervision Organization – UNTSO), je v regijo pripotovala junija 1948 in je še danes v regiji.

Skupine vojaških opazovalcev UNTSO-ja na Bližnjem vzhodu danes delujejo v sestavi teh mirovnih sil na naslednjih območjih: sile ZN-a za opazovanje premirja (United Nations Disengagement Observer Force – UNDOF) na Golanski planoti in začasne sile ZN-a v Libanonu (United Nations Interim Force in Lebanon – UNIFIL). Skupina opazovalcev zagotavlja navzočnost Združenih narodov tudi na Sinajskem polotoku, poleg navedenega pa sile UNTSO-ja delujejo tudi v Bejrutu in Damasku.

Slovenska vojska v tej operaciji sodeluje od oktobra 1998. Naloga slovenskih vojaških opazovalcev je nadzorovanje ohranjanja premirja in drugih sprejetih dogovorov med sprtima stranema na območju Izraela, Libanona in Sirije. Slovenska vojska v operaciji UNTSO-ja sodeluje od oktobra 1998. V mirovni misiji UNTSO-ja Slovenska vojska sodeluje s tremi pripadniki v eni rotaciji. Mandat kontingenta je leto dni. Aprila 2012 bo minilo deset mesecev, odkar sta na območje mirovne operacije UNTSO-ja prispela pripadnika 13. kontingenta Slovenske vojske, majorka Denis Štemberger in stotnik Tomaž Kolar. Stotnika Petra Sajeta, ki je že bil na območju operacije, je januarja 2012 zamenjal stotnik Branko Lorenčič.

Pripadniki slovenske vojske trenutno opravljajo naloge linijskih vojaških opazovalcev v Opazovalni skupini Golan, Štembergerjeva in Lorenčič v Opazovalni skupini Damask v Siriji, Kolar pa v Opazovalni skupini Tiberias v Izraelu. Slednji je opravljal prvih pet mesecev naloge vojaškega opazovalca v Opazovalni skupini Libanon.

V skladu z mandatom so glavne naloge neoboroženih vojaških opazovalcev pomagati Izraelu in Siriji nadzirati Dogovor o prenehanju (bojnega) konflikta (1974 Agreement on Disengagement) z izvajanjem rednih inšpekcij, statičnega opazovanja, patruljiranja in poročanje vseh aktivnosti, ki vodijo ali bi lahko vodile v kršitev medsebojno sprejetega sporazuma iz leta 1974, med Izraelom in Sirijo.

Protiizraelska propaganda za Damask ni tuja, Al Asad je nudil tudi določeno podporo oboroženim skupinam v Libanonu. Številni menijo, da je Sirija, medtem ko je nudila podporo libanonskim in palestinskim bojevnikom, v zapleteni politični igri, ki poteka na Bližnjem vzhodu, hkrati tudi nadzirala te skupine. Sirija je bila na Bližnjem vzhodu ena večjih akterk, ki je pomagala ohranjati status quo, ki pa zdaj bledi. Al Rašed je prepričan, da se za spremembo Izrael in Iran strinjata – da je treba ohraniti Al Asadov režim.

Čeprav so nekateri izraelski politiki javno podprli politične spremembe v Siriji, številni še naprej dvomijo o možnosti stabilne tranzicije, spremembe v Siriji pa razumejo kot zadnje poglavje v vedno bolj negativnem krogu nemira v regiji. Sirija, ki ji vlada stranka Baath, je bila precej predvidljiv dejavnik v nestabilnem svetu in izraelskem varnostnem kalkuliranju. Hkrati ni nobenega zagotovila, da bi Sirija po Al Asadu sklenila oziroma spoštovala premirje z Izraelom ali prekinila pomoč oboroženim palestinskim skupinam.

Ob morebitnem posredovanju Iran odpove pogajanja?
Iran ostro nasprotuje posredovanju v Siriji. Če bi si ZDA nenadoma premislile in sprejele načrt Savdske Arabije za vojaško posredovanje v Siriji ter oborožile upornike, bi Teheran v povračilnih ukrepih odpovedal jedrske pogovore in tako administracijo predsednika Baracka Obame oropal njenega cilja - Iran spraviti za pogajalsko mizo o jedrskem programu islamske republike. To bi bil tudi udarec za tiste Izraelce, ki menijo, da je naloga Američanov, da se ubadajo z jedrskim Iranom, menijo nekateri analitiki.

Med petkovo molitvijo je ajatola Ahmad Katami v Teheranu pozdravil odpor, ki ga je Sirija pokazala zahodnim silam ter dodal, so sta pritisk sovražnika in zarote proti Siriji posledica tega, da se je Damask uprl zionističnemu režimu Izraela. Arogantne sile so jezne, ker se je sirska vlada, ki jo podpira tudi Iran, do zdaj uspešno upirala vsem zahodnim pritiskom. Dejal je še, da je Al Asad v zadnjih mesecih začel številne reforme, a da se kljub temu nadaljujejo zarote v Tel Avivu, Washingtonu in nekaterih arabskih prestolnicah, ki želijo znova vzplamteti vstajo v Siriji.

"Pravi sovražnik Sirije je Izrael"
Podobnega mnenja je sirski veleposlanik v Združenih narodov Bašar Al Džafari, ki je ponovil, da je Damask predan mirovnemu načrtu posebnega odposlanca ZN-a in Arabske lige Kofija Annana. Katar, Savdsko Arabijo, Turčijo in zahodne države je pozval, naj ne spodkopavajo Annanovega načrta s financiranjem opozicijskih skupin.

ZDA in nekatere ameriške zaveznice v Zalivu, med njimi Savdska Arabija, Katar in Združeni arabski emirati, so namreč obljubile 100 milijonov dolarjev za plače in komunikacijsko opremo sirskim upornikom.

"Pravi sovražniki Sirije in sirske vojske niso te oborožene skupine, sovražnik je Izrael – zelo preprosto," je Al Džafari dejal v intervjuju za Press TV. "Nihče ni prepričan, da so ZDA, Britanija, Francija in Izrael prijatelji sirskega prebivalstva. So sovražniki Sircev, sovražniki arabskega in islamskega sveta. Tukaj smo zelo prepričani, da obstaja zarota proti sirski vojski in sirskemu prebivalstvu," je povedal.

Al Džafari je ponovil stališče Damaska, da so za nasilje v Siriji odgovorne oborožene skupine, ki pobijajo prebivalstvo. "Šlo je za sektaško nasilje. To ni revolucija. Gre za uničevanje sirske države z vsemi njenimi simboli – vojsko, predsednikom in zastavo – in edina stran, ki ima velike, velike koristi od tega, kar se dogaja v Siriji, je Izrael," je prepričan.

Varnostni položaj v Siriji in posledično na Bližnjem vzhodu se zaostruje že več kot eno leto. Tako kot poročajo mediji, v zadnjem obdobju sirske vladne sile izvajajo najintenzivnejša obstreljevanja v severozahodnem delu države, kjer vojaški opazovalci ne izvajamo mandata. V severozahodnem delu Sirije že nekaj časa potekajo oboroženi boji, primerljivimi z državljansko vojno. Februarja so se protivladne demonstracije razširile tudi v predmestje Damaska. Protesti vseh oblik so povsod, tudi na območjih, kjer živimo in izvajamo mandat (posledica so omejitve gibanja, infrastrukturne blokade). Sirske oblasti si močno prizadevajo omejiti razširitev demonstracij - protestov in nevtraliziranje Syrian Freedom Army (SFA), s povečano prisotnostjo vojske in varnostnih sil. Vzpostavljene so številne nadzorne točke na komunikacijah, tudi na vpadnicah in v prestolnici Sirije, Damasku, niso izvzete. Število nadzornih točk na komunikacijskih poteh se iz dneva v dan povečuje. Občasno so pretrgane medmrežne in GSM-povezave. Februarja in marca so bila številna obstreljevanja in bombni napadi tudi v predmestju in večini predelov Damaska. Navedeno je povzročilo stopnjevanje nevarnosti in posledično umik diplomatskih predstavništev večine držav.

Majorka Denis Štemberger, poveljnica 13. kontingenta Slovenske vojske v mirovni misiji UNTSO, za MMC o razmerah v Siriji.