Vojna v Gruziji, ki je po koncu hladne vojne postala test za ravnotežje moči svetovnih velesil in ključna tranzitna energetska pot za Evropo, ima lahko daljnosežne posledice za celotno pokrajino. Južna Osetija se, tako kot Abhazija, s podporo Rusije za neodvisnost bori dobri dve desetletji.

Južna Osetija leži okoli 100 km severno od Tbilisija, na severnih pobočjih kavkaških gora. Velika je okoli 4.000 kvadratnih kilometrov in ima okoli 70.000 prebivalcev, ki govorijo jezik, podoben perzijščini, in imajo po večini ruske potne liste.

Pred Mongoli čez Kavkaz v novo domovino
Osetijci so potomci Alanov, velikega nomadskega iransko-sarmatskega plemena. V srednjem veku so, pod gruzijskim in bizantinskim vplivom, postali kristjani. Pod mongolsko vladavino so iz takratne domovine južno od reke Don na ozemlje današnje Rusije migrirali proti in čez kavkaške gore v Gruzijo, kjer so oblikovali tri različne ozemeljske entitete. Digoe na vzhodu je prišel pod vpliv sosednjega ljudstva Kabardincev, ki so uvedli islam. Tualläg na jugu, današnja Južna Osetija, je postal del zgodovinske gruzijske kneževine Samačablo. Iron na severu, današnja Severna Osetija, je pod rusko vladavino od leta 1767. Večina, okoli 61 odstotkov Osetijcev, je kristjanov, velika je muslimanska manjšina.

Z Gruzijo pod rusko nadoblast
Južno Osetijo, skupaj z Gruzijo, si je Rusija priključila leta 1801. Po ruski revoluciji je Južna Osetija postala del Manjševiške gruzijske demokratične republike, sever pa je postal del Sovjetske republike Terek. Sovjetska gruzijska oblast je aprila 1922 ustanovila Južnoosetijsko avtonomno oblast. V času sovjetske gruzijske nadvlade so Južni Osetijci uživali določeno stopnjo avtonomije, lahko so uporabljali svoj jezik.

Neodvisnost razglašena leta 1989
Napetosti v pokrajini so se pojavile med vzponom nacionalizma tako v Gruziji kot Južni Osetiji leta 1989. Separatistične težnje v Južni Osetiji je spodbudil propad Sovjetske zveze. 10. novembra 1989 je južnoosetijski regionalni svet od Gruzije zahteval, da Južni Osetiji podeli status avtonomne republike. Razglasitev neodvisnosti je sprožila trimesečne spopade. Novi spopadi so izbruhnili decembra 1990, končali pa so se junija 1992, ko so ruski, gruzijski in južnoosetijski voditelji v Sočiju podpisali premirje. Dogovorili so se, da bodo ustanovili mirovno enoto, ki jo sestavlja 500 vojakov iz vseh treh entitet. Novembra 1993 je Južna Osetija oblikovala lastno ustavo, tri leta pozneje pa svojega prvega predsednika.

Referendumski "da" neodvisnosti
December 2001 izvoljeni predsednik Edvard Kokojti je leta 2002 Moskvo prosil, naj prizna neodvisnost Južne Osetije in jo priključi k svojemu ozemlju. Separatistična vlada je 12. novembra 2006 izvedla drugi referendum o neodvisnosti, potem ko prvi leta 1992 ni bil mednarodno priznan. Za neodvisnost se je opredelilo 99 odstotkov prebivalcev, pri referendumu pa ni sodelovalo gruzijsko prebivalstvo Južne Osetije. Gruzijski premier je referendum označil za del ruskih prizadevanj, da bi izzvala vojno.

Novim spopadom nasproti
Leta 2007 so se odnosi med Gruzijo in Južno Osetijo ter Rusijo še bolj zaostrili. Aprila je gruzijski parlament potrdil zakon o ustanovitvi začasne administracije v Južni Osetiji, junija pa južnoosetijski separatisti Gruzijo obtožijo, da je s topovi obstreljevala Chinvali, južnoosetijsko glavno mesto. Pogajanja med Gruzijo in Južno Osetijo, ki jih je oktobra organiziral OVSE, so propadla.

Potem ko je Kosovo februarja letos razglasilo neodvisnost, ki so jo nekatere države priznale, je Južna Osetija svet zaprosila, naj prizna njeno neodvisnost od Gruzije. Zaradi gruzijskega prizadevanja za članstvo v Natu je ruska duma Kremelj pozvala, naj prizna neodvisno Južno Osetijo in Abhazijo. Moskva se za ta korak ni odločila, je pa napovedala, da bo odločno, kar je z vojaškim sodelovanjem tudi dokazala, branila svoje brate v Južni Osetiji.

T. V.