Sirija in Jemen sta vroči nadomestni bojišči, jedrska pomiritev je velika diplomatska zmaga Teherana, medtem ko Riad z naftnim dumpingom bije gospodarsko bitko in izčrpava iranske trgovce s črnim zlatom še pred popolno vrnitvijo na svetovne trge. Vsa merjenja moči za Perzijski oziroma Arabski zaliv imajo tako velik odmev in posledice tudi v vsakdanjem življenju Slovencev, ki se hkrati veselijo pocenitev goriva, hkrati pa jih bega begunska kriza kot posledica na površni pogled vse bolj krvavega sunitsko-šiitskega spopada.

Pred 1.336 leti se je zgodila Karbala
Ali se muslimani na Bližnjem vzhodu z veliko vnemo koljejo in uničujejo zaradi 14 stoletij starega nasledstvenega spora, kdo je pravi naslednik tretjega kalifa? Res je bitka pri Karbali nesrečnega 10. oktobra 680 (10. muharema 61 po muslimanskem štetju) ločila sunite in šiite, slednji še dandanes objokujejo smrt Husaina Alija, vnuka Alija, ki je bil zadnji, četrti, skupni kalif in prvi imam šiizma.

A krvavenje Bližnjega vzhoda ni boj za poravnavo stoletja starih računov, temveč vrhunec dolge hladne vojne dveh regionalnih sil, ki se ruvata za prevlado nad območjem, pri čemer s pridom izrabljata in podpihujeta versko ločnico, ki se je v zadnjem desetletju poglobila v prepad.

Obglavljenje klerika namerna provokacija
Leto 2016 se je začelo burno: za uvod je Savdska Arabija, kjer je praznovanje zahodnjaškega novega leta sicer strogo prepovedano, z množično usmrtitvijo zatresla regijo. 43 obglavljenih sunitov, obsojenih delovanja za Al Kaido, je bil srhljiv šov zlasti za domačo javnost, kjer se je prvič množično krajšalo glave zaradi prekucniškega interpretiranja salafizma. Z obglavitvijo štirih šiitov in zlasti usmrtitvijo klerika Nimr Al Nimra pa je šla vahabistična monarhija v namerno provokacijo. In to brez vednosti oz. predhodnega obvestila najtesnejšega zaveznika ZDA, kot so novinarjem v Washingtonu potrjevali mačkasti diplomati State Departmenta.

Odgovorili s folkloro - zasedbo veleposlaništva
Dvanajstniški šiiti (prevladujoča struja šiizma) sosednjih držav so se zganili, v Iranu so oblasti zamižale ob srdu množice, ki je skorajda tradicionalno za Teheran vdrla, zasedla in zažgala savdsko veleposlaništvo. Sprožil se je plaz obtožb, že tako do skrajnosti napeti odnosi so se uradno pretrgali, diplomati odpoklicani, uvedeni bojkoti ... Učinek domin, ki je dopuščal možnost, da bosta čezmorski sosedi kar odkrito poračunali neporavnane račune.

Nepričakovan posrednik - Kitajska?
Po dveh tednih zaostrovanj in ostre retorike je nastopil predah: obe sili preštevata zaveznike in reakcije velesil ter ključnih partnerjev. Posredovanja se obe strani otepata, propadla sta tako poskusa med obe državi, razpeti med Omanom in Pakistanom. Nenadoma se je kot trgovski partner v obeh državah pojavil kitajski predsednik Ši Džinping, ki je uradno sklepal samo milijardne posle, a hkrati sta bila obiska Savdske Arabije in Irana krona nenavadno dejavne kitajske diplomacije, ki je bila januarja polno zaposlena z bližnjevzhodno tematiko.

Sirski pogovori za zdaj niso bili žrtvovani
Ob premlevanju naslednjih šahovskih potez sta se gonilni sili sunitskega in šiitskega tabora začasno celo odpovedali predvideni žrtvi medsebojne krize - mirovni konferenci za Sirijo. V Ženevi zdaj pritisk nasprotni strani s svojimi zahtevami in idejami dvigujeta Turčija in Rusija. Medtem cena nafte pada in raste, bahate savdske grožnje so potihnile, v Teheranu so celo aretirali več deset ljudi, ki je sodelovalo pri napadu na veleposlaništvo. Zatišje pred viharjem?

Če to drži, velja pogledati na korenine in prelomnice savdsko-iranskega spora, ki določa temperaturo in utrip Zaliva ter širše regije in najmanj dveh vojn.

Tektonski potresi leta 1979
Sektaški prepad sunizem - šiizem je posledica več dejavnikov, pri čemer ideološko črpa iz istega izvira. Politični islam se je rodil v 30. letih prejšnjega stoletja in obudil utopijo o panislamski državi, ki bi zajela vso skupnost (ummah) brez razlikovanja med suniti, šiite ali drugimi vejami. In nato pride leto 1979, ko se muslimanski svet prebudi iz pokolonialnih sanj, Arabcem pa panarabizem in vprašanje Izrael-Palestina prinaša samo glavobole, a hkrati jim drugi naftni bojkot prinese tudi nesluteno bogastvo.

Islamska republika Iran
Po letu protestov je januarja 1979 padel šahov režim in Iran je postal Islamska republika pod vodstvom mul. Ajatola Homeini je zahteval vsesplošno muslimansko revolucijo in džihad (sveto vojno), pri čemer je meril najprej na sosednje države, večinoma puščavske monarhije, ki so začele bogateti z nafto. Savdska kraljeva družina se je zbala za svojo državo, revolucionarni islamski republikanizem je pač naravni sovražnik monarih, novembra je na prišla šokantna zasedba velike mošeje v Meki.

Zasedba Meke in invazija na Afganistan
Samooklicani Mehdi, muslimanski odrešenik, je z ultrakonzervativno Bratovščino (Ikhwan) za dva tedna okupiral najsvetejše mesto. Pretreseni Savdi so se po zatrtju upora obrnili h koreninam - vahabizmu, puritanskemu islamu, kjer pa so vse deviacije označene za krivoverstvo. Za dobro mero se je Sovjetska zveza odločila še za invazijo na Afganistan, kjer se je ob blagoslovu ZDA rodil še sunitski džihad, v 80. letiih usmerjen proti komunizmu, a zdaj vemo, kako se je zgodba obrnila proti nekdanjim mecenom.

V 80. letih ločnica Arabci proti Perzijcem
Začelo se je tekmovanje, katera islamska država je prava - vahabistična monarhija ali šiitska republika. Prvi dvoboj je bil hitro odigran v Pakistanu, kjer je šiitska manjšina resno vzela poziv Homeinija k revoluciji, a slavil je sunitski radikalizem na savdski denar. Irak Sadama Huseina je želel izrabiti porevolucionarno vrenje in se zapletel v 8-letno vojno, med katero je dobil vso podporo Savdskih Arabcev in preostalih Zalivcev. A zaradi šiitske večine v Iraku se je v 80. letih igralo na še starejšo ločnico - Arabci proti Perzijcem, saj so na obeh straneh fronte veliko večino predstavljali dvanajstniški šiiti.

Protest in pokol na hadžu 1987
V zadnjem obdobju iransko-iraške vojne je julija 1987 je prišlo do neposredne krize: iranski romarji so med hadžem uprizorili pridiganje k revoluciji, kar je pripeljalo do spopadov s policijo, ubitih je bilo 400 romarjev, od tega 275 Irancev. Protestniki v Teheranu so sežgali savdsko veleposlaništvo, eden diplomat je zaradi defenestracije umrl. Diplomatski stiki so se pretrgali za tri leta, državi zbliža zdaj skupni sovrag Sadam Husein, ki se je obrnil proti sunitskim monarhijam.

Hatami in Fahd celo sklenila varnostni pakt
Z obiskom iranskega predsednika Mohamada Hatamija v Riadu leta 1999 se po dveh desetletjih obudi spomin na nekdanje zavezništvo iz šahovih časov. Reformistično usmerjeni Hatami naglo izboljšavo odnosov aprila leta 2001 zapečati z varnostnim paktom s kraljem Fahdom.

Ameriška invazija na Irak poruši ravnovesje
11. september 2001 spremeni območje znova v bojišče: ranjene ZDA pod Georgeem W. Bushem najprej napadejo Afganistan, dve leti pozneje še Irak. Ko so Savdijci leta 2003 praznovali končni poraz Sadama Huseina, so spregledali, kdo je resnični zmagovalec invazije na Mezopotamijo. Iran je namreč po neuspešni širitvi islamske revolucije v 90. letih omejil ambicije in se osredotočil predvsem na dvanajstnike in druge bližnje šiitske podskupine, a hkrati še vedno poudarjal svojo muslimansko univerzalnost.

Demokracija prevesi tehtnico na stran šiitov
Ameriška vsiljena demokracija Iraku je prinesla pričakovan izid - gladko zmago dobro politično organiziranih šiitov, ki so po stoletjih spet zavladali deželi, v kateri se je v krvi rodil šiizem. Prejšnje ravnovesje moči je porušeno, sektaška delitev postaja krvava, Irak kot tretji pol Zaliva preide pod vpliv Teherana. Regija se zave, da je ob obalah Zaliva, območja z največjo proizvodnjo in zalogami nafte ter zemeljskega plina, večina prebivalstva šiitskega, medtem ko je večina bogastva v rokah sunitskih kraljevih družin Katarja, Bahrajna, Združenih emiratov in Savdske Arabije.

Ob vojni Izrael-Hezbolah še vladala sloga
Izraelska neuspešna vojna s Hezbolahom leta 2006 je bila vrhunec navidezne islamske sloge. Iranci so kot glavni podporniki libanonskega šiitskega gibanja želi hvali tudi v Kairu in Riadu. A sočasno se je Teheran znašel na udaru sankcij zaradi spornega jedrskega programa, pri čemer so potiho v zakulisju ravno Savdijci v strahu pred iranskim jedrskim orožjem najbolj vneto lobirali za strožje ukrepe. Iran si želi večjo besedo in vpliv, pri čemer ogroža savdski primat, ki ga ponazarja organizacija zalivskega sodelovanja.

Arabska pomlad ogrozi interese tako Riada kot Teherana
Prišlo je leto 2011 in novo tektonsko leto: arabska pomlad, ki je odnesla nekaj "ancient regimov", kar je preostalim nagnalo strah v kosti. Savdski Arabci so ob privolitvi Zahoda zatrli vstajo šiitske večine v Bahrajnu, kjer stoletja vlada sunitska vladarska družina. Iranci so ogorčeni, a hkrati sami s pomočjo izkušenj varnostnega aparata iz lastnih nemirov 2009 preprečijo padec Bašarja Al Asada v Siriji. Sočasno njihov zaveznik v Bagdadu premier Nuri Al Maliki vodi neizprosno sektaško politiko v Iraku, ki vodi k ponovnem dvigu križanca med baasisti in salafisti - poznejše Islamske države.

V trenutku ko se je arabski mladi svet odpravil na ulice in se šel revolucijo, so se različne regionalne elite ujele v prizadevanju, da mobilizirajo zaveznike na sektaški podlagi. A ravno to je zavračal umorjeni klerik Nimr Al Nimr iz savdske Vzhodne province, zaradi česar je iranski odziv na savdsko provokacijo še posebej ciničen, vrh katerega je v uvodu omenjeni očitek iranskega predsednika Rohanija.

Če Savdski Arabci obglavljajo, Iranci še več obešajo
Če so Savdski Arabci lani 158 obglavljenim ljudem za uvod v novo leto dodali 47 usmrtitev, je sicer še enkrat in pol številčnejši Iran država s še višjim številom usmrtitev. Uradno so v letu 2014 Iranci z žerjavi obesili 289 ljudi, pri čemer Amnesty International poroča, da je pravo število usmrtitev v resnici 734, v prvi polovici 2015 pa so v Iranu obesili in ustrelili še 700 ljudi. Oboji zatrjujejo, da izvajajo šario in kruto usmrčujejo predvsem trgovce z mamili in morilce, če seveda zaupamo obsodbam islamskih pravosodnih sistemov.

Zloglasni žerjavi obešajo Kurde, sunitske klerike
Hkrati se v času otoplitve odnosov s Teheranom spregledajo tudi poročanja in videoposnetki, kjer z dvigali javno obešajo tudi politične nasprotnike - praviloma iranske Kurde, zadnjega sunitskega klerika so obesili oktobra lani (Šahram Ahadi), vsi pa so tako kot šejk Nimr obsojeni zaradi "terorizma".

Dve teokraciji, ki pridigata vsako svojo izbranost od Boga (Alaha), tudi na drugih področjih nista nikakršen zgled za spoštovanje človekovih pravic. Vendar sta hkrati regionalni sili, ki soodločata o Zalivu in Bližnjem vzhodu ter sta obenem s svojim naftnim bogastvom magnet za države, ki upajo, da bodo pri trgovanju z njim dobro zaslužile.

Brez pomiritve Riad - Teheran ne bo pravega miru
Realpolitik narekuje umiritev strasti, a hkrati svari pred kakšnim novim zasukom, ki bi pustil posledice tudi širše, zlasti če se še vedno sveži savdski kralj Salman ne bo sprijaznil z večjo težo Irana in če Iran tudi ob prihajajočih volitvah 26. februarja ne bo pretiraval pri izzivanju čezmorskih sosedov.

Za začetek brez privolitve ter obojestranske podpore Irana in Savdske Arabije tako ne bo miru v Siriji, še manj pa v Jemnu, kot tudi ne bo premagana samooklicana Islamska država ter s tem vsaj za silo pogašena sektaška ločnica, ki poganja tudi begunsko krizo.